Ali je iz poganskega praznika mogoče narediti krščanski praznik?

POZIMI leta 2004 je božično obdobje v Italiji zaznamovala živahna razprava. Nekateri prosvetni delavci in učitelji so se namreč zavzemali za to, da bi verske običaje, ki so povezani z božičem, kar se da omejili oziroma jih celo odpravili. To so predlagali iz spoštovanja do vse več šolarjev, ki niso ne katoličani ne protestanti. Toda nekateri iz učiteljskih krogov in drugih strok so zahtevali, da se tradicija spoštuje in povsem ohrani.

Ne oziraje se na to polemiko, od kod pravzaprav izvirajo mnogi božični običaji? Ko se je razprava bližala vrhuncu, so v vatikanskem časopisu L’Osservatore Romano objavili nekaj zanimivih opažanj.

Glede datuma, ko se praznuje božič, je v tem katoliškem časopisu pisalo: »Z zgodovinskega gledišča pravi datum Jezusovega rojstva zakriva tančica negotovosti, saj rimska zgodovina, takratni popis prebivalstva v cesarstvu in raziskave v poznejših stoletjih ne dajejo nič otipljivega. [. . .] Kot je dobro znano, je rimska Cerkev v četrtem stoletju izbrala 25. december. Ta dan je bil v poganskem Rimu posvečen bogu sonca [. . .] Čeprav je bilo v Rimu krščanstvo že priznano s Konstantinovim ediktom, je bil mit o [. . .] bogu sonca, še vedno razširjen, še posebej med vojaki. [. . .] Praznovanja, ki so jih slavili 25. decembra, so bila globoko ukoreninjena v priljubljeni tradiciji. Tako se je rimska Cerkev domislila dati temu dnevu krščanski pečat s tem, da je boga sonca zamenjala s pravim Soncem pravice, Jezusom Kristusom, in ta dan določila kot datum za praznovanje njegovega rojstva.«

Kako pa je z božičnim drevescem, ki je sedaj del katoliške tradicije?

V članku v prej omenjenem katoliškem časopisu je bilo poudarjeno, da so v starodavnih časih za mnoge zimzelene rastline, kot so »bodika, bodeča lobodika, lovor in borove ali jelkine veje, menili, da imajo čudežne oziroma zdravilne moči, ki varujejo pred boleznijo«. V nadaljevanju je pisalo: »Na božični večer, 24. decembra, naj bi počastili spomin na Adama in Evo v zelo priljubljeni zgodbi o drevesu v zemeljskem raju [. . .] To drevo bi morala biti jablana, toda ker jablana v zimskem času ne bi bila prikladna, so na oder postavili jelko in na njene veje obesili nekaj jabolk ali, da bi ponazorili prihajajočo odrešitev, hostije, narejene v posebnih modelih iz zdrobljenih piškotov, ki naj bi ponazarjale evharistično navzočnost Jezusa, zraven pa tudi sladkarije in darila za otroke.« Kako pa je bilo kasneje?

Potem ko so v članku omenili, da so božično drevesce najprej začeli uporabljati v Nemčiji v 16. stoletju, so še dodali: »Italija je bila ena izmed zadnjih dežel, ki so sprejele božično drevesce, med drugim tudi zaradi precej razširjene govorice, da je postavljanje božičnega drevesca protestantski običaj in bi ga zato morale zamenjati jaslice.« Papež Pavel VI. »je pričel tradicijo postavljanja velikega božičnega drevesa« v bližini jaslic na Trgu svetega Petra v Rimu.

Ali se vam zdi prav, da verski voditelj dogodkom in simbolom, ki izvirajo iz starodavnega poganstva, pripiše navidez krščanski pomen? Glede tega, kaj je pravilno, Sveto pismo prave kristjane opozarja: »Kaj imata [. . .] skupnega pravičnost in nezakonitost? Ali kakšno zvezo ima svetloba s temo?« (2. Korinčanom 6:14–17)

[Sliki na straneh 8, 9]

Božično drevo (na drugi strani) in jaslice v Vatikanu

[Vir slike]

© 2003 BiblePlaces.com

[Slika na strani 9]

Bog sonca

[Vir slike]

Museum Wiesbaden