Življenje dragoceno ali brez vrednosti?

»Glede na to, da je človek ustvarjen po Božji podobi, potem z odvzemom človekovega življenja uničimo najdragocenejšo in najsvetejšo stvar na svetu.« (William Barclay, The Plain Man’s Guide to Ethics)

‚NAJDRAGOCENEJŠA stvar na svetu.‘ Ali imate takšen pogled na življenje? Mnogi s svojim ravnanjem očitno kažejo, da se s tem piscem ne strinjajo. Nasilni ljudje, ki se ženejo za sebičnimi cilji in se ne menijo za blagor sočloveka, so neusmiljeno vzeli že na milijone življenj. (Propovednik 8:9)

Nepomembni ljudje, ki se jih ne pogreša

Značilni primer je prva svetovna vojna. Med tem strašanskim bojem so znova in znova »ljudi žrtvovali brez kakršnega koli smisla«, pravi zgodovinar A. J. P. Taylor. Vojaški voditelji so v hlepenju po ugledu in slavi z vojaki ravnali, kakor da bi bili ti ničvredni in povsem nepomembni. V bitki za francoski Verdun je umrlo več kot 700.000 ljudi. »Pri tem ni bilo mogoče ne dobiti ne izgubiti nobene nagrade [kakršne koli strateške vrednosti],« je napisal Taylor. »Šlo je le za pobijanje ljudi in pridobivanje slave.« (The First World War)

Takšno podcenjevanje življenja je še vedno zelo razširjeno. Učenjak Kevin Bales poudarja, da danes zaradi »silovitega porasta prebivalstva svetovne delovne trge preplavljajo milijoni revnih in nezaščitenih ljudi«. Do smrti se v zatiralskem trgovskem svetu, v katerem »življenje nima nobene vrednosti«, bojujejo za golo preživetje. Tisti, ki jih izkoriščajo, pravi Bales, z njimi ravnajo kakor s sužnji – »so orodje, ki ga lahko kadar koli zavržejo in s katerim si ustvarjajo dobiček«. (Disposable People)

»Lovljenje vetra«

Obstaja še veliko drugih razlogov, zakaj se mnogi ljudje počutijo popolnoma ničvredne in obupane, torej da ni nikomur resnično mar, če živijo ali umrejo. Nista samo vojna in krivica tisti, zaradi katerih se ljudje sprašujejo, ali je sploh vredno živeti, temveč so tu še opustošenja vsled suše, lakote, bolezni in izgube ljubljenih ter še nešteto drugega, kar muči današnje človeštvo. (Propovednik 1:8, 14)

Seveda se vsi v življenju ne spoprijemajo z izrednim pomanjkanjem in stisko. Toda celo tisti, ki se izognejo najhujšemu zatiranju, se pogosto strinjajo z besedami starodavnega izraelskega kralja Salomona, ki je vprašal: »Kaj koristi človeku ves njegov trud in prizadevanje njegovega srca, s katerim se muči pod soncem?« Mnogo jih po razmisleku ugotovi, da se je veliko tega, kar so storili, izkazalo za »lovljenje vetra«. (Propovednik 2:22, 26, SSP)

»Ali je to vse?« se mnogi sprašujejo, ko se ozrejo na svoje življenje. Res, koliko je takšnih, ki so ob koncu svojega življenja zares ‚zadovoljni s svojimi dnevi‘, kakor je bil očak Abraham? (1. Mojzesova 25:8, NW) Večino ljudi spremlja nenehen občutek praznine. Toda ni treba, da je življenje prazno. Bog na vsako človeško življenje gleda kot na dragocenost in želi, da bi vsi živeli zares polno in zadovoljujoče. Kako se bo to uresničilo? Premislite, kaj o tem piše v naslednjem članku.