Ali je mogoče komu zaupati?

PO PADCU berlinskega zidu leta 1989 so na dan prišle številne skrbno varovane skrivnosti. Denimo Lydiaa je odkrila, da so med socializmom v Vzhodni Nemčiji pri Stasiju oziroma varnostno-obveščevalni službi vodili kartoteko o njenih zasebnih dejavnostih. Čeprav je bila presenečena, ko je slišala za to kartoteko, se je zgrozila, ko je izvedela, kdo je Stasi oskrboval z informacijami – njen mož. Izdal jo je nekdo, ki naj bi mu povsem zaupala.

Robert je bil starejši gospod, ki je na svojega zdravnika gledal z »vsem spoštovanjem, občudovanjem in zaupanjem«, piše v londonskem The Timesu. O tem zdravniku so govorili, da je »prijazen in dobrohoten«. Nato pa je Robert nepričakovano umrl. Ga je morda zadel srčni infarkt ali možganska kap? Ne. Pristojna služba je ugotovila, da je Roberta na domu obiskal zdravnik in mu, ne da bi Robert in njegova družina to vedeli, dal smrtno dozo injekcije. Roberta je očitno umoril človek, kateremu je popolnoma zaupal.

Lydia in Robert sta zaradi nezaslišane zlorabe zaupanja utrpela hude posledice. Ponavadi se stvari sicer ne končajo tako slabo, vseeno pa ni nič neobičajnega, da nas razočara nekdo, ki mu zaupamo. Glede na poročilo nekega vodilnega nemškega inštituta za raziskovanje javnega mnenja Allensbacher Jahrbuch der Demoskopie 1998–2002 je po neki anketi 86 odstotkov vprašanih že kdaj izdal nekdo, ki so mu zaupali. Morda ste podobno doživeli tudi vi. Zato nas ne bi smelo presenetiti, da je švicarski časopis Neue Zürcher Zeitung leta 2002 poročal, da »v zahodnih industrijskih državah medsebojno zaupanje že desetletja plahni«.

Razvija se počasi, uniči hitro

Kaj je zaupanje? Glede na neki slovar pomeni »prepričanje, da je kdo pošten in iskren ter da ne bo namenoma storil ničesar, s čimer bi drugega prizadel«. Zaupanje se razvija počasi, toda uniči se ga lahko v trenutku. Ker tako veliko ljudi meni, da je bilo njihovo zaupanje zlorabljeno, mar je potem čudno, da drugim nočejo več zaupati? Glede na neko raziskavo, objavljeno v Nemčiji leta 2002, »ima manj kot eden od treh mladih temeljno zaupanje v druge ljudi«.

Zato je primerno, da se vprašamo: ‚Ali res lahko komu še zaupamo? Je vredno nekomu zaupati in hkrati tvegati, da bo naše zaupanje zlorabil?‘

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 3]

Po neki anketi je 86 odstotkov vprašanih že kdaj izdal nekdo, ki so mu zaupali