Po čem se jih spominjamo

PRED približno 3000 leti je David bežal pred izraelskim kraljem Savlom. Nekaj svojih mož je poslal k Nabalu, bogatemu rejcu ovac in koz, da bi ga prosili za hrano in vodo. Pravzaprav je bil Nabal Davidu in njegovim možem dolžan narediti uslugo, saj so mu varovali črede. Toda ni hotel izkazati nikakršnega gostoljubja. Davidove može je celo hudo ozmerjal. Nabal se je igral z ognjem, saj ni bilo pametno z Davidom zaničljivo ravnati. (1. Samuelova 25:5, 8, 10, 11, 14)

Nabalovo vedenje je bilo v nasprotju s tradicijo ljudi na Bližnjem vzhodu, da so do obiskovalcev in tujcev gostoljubni. Kakšno ime si je zato Nabal ustvaril? V biblijskem zapisu piše, da je bil »surov in hudoben« ter ‚ničvreden‘. Njegovo ime pomeni »norec« in s svojim življenjem je to prav gotovo dokazal. (1. Samuelova 25:3, 17, 25, SSP) Ali bi radi, da se vas ljudje spominjajo kot takšne? Ali ste pri ravnanju z drugimi osorni in nepopustljivi, še posebej takrat, ko je videti, da so v slabšem položaju? Ali pa ste prijazni, gostoljubni in obzirni?

Abigaila – preudarna žena

Nabal se je zaradi svoje osornosti znašel v težavah. David in njegovih 400 mož se je opasalo z meči in krenilo v boj proti Nabalu. Za to je izvedela Nabalova žena Abigaila. Vedela je, da je spopad neogiben. Le kaj bi lahko storila? Odhitela je pripravljat hrano in druge reči ter se odpravila proti Davidu in njegovim možem. Ko jih je srečala, je Davida rotila, naj ne prelije krvi brez razloga. Davidu se je srce omehčalo. Prisluhnil je njenim prošnjam in popustil. Kmalu po teh dogodkih je Nabal umrl. David je videl Abigailine lepe lastnosti in se z njo poročil. (1. Samuelova 25:14–42)

Kakšen sloves si je Abigaila pridobila? Bila je »jako razumna« oziroma »pametna« (SSP), kot je zapisano v izvirni hebrejščini. Očitno je bila preudarna in iznajdljiva ter je vedela, kako in kdaj prevzeti pobudo. Svojega nespametnega moža in njegovo družino je zvestovdano obvarovala nesreče. Navsezadnje je sicer umrla, toda ustvarila si je izreden sloves preudarne žene. (1. Samuelova 25:3)

Kakšno ime si je ustvaril Peter?

Sedaj pa se preselimo v prvo stoletje n. š. in razmislimo o Jezusovih dvanajstih apostolih. Eden najbolj odprtih in naglih izmed njih je bil nedvomno nekdanji galilejski ribič Peter oziroma Kefa. Očitno je bil zelo energičen in se ni bal izraziti svojih občutkov. Nekoč je na primer Jezus svojim učencem umival noge. Kako se je Peter odzval, ko je prišel na vrsto, da se mu umije noge?

Peter je Jezusu ugovarjal: »Gospod, ti mi boš umival noge?« Jezus je odgovoril: »Kar jaz delam, ti sedaj ne veš, ali zvedel boš potem.« Peter je odvrnil: »Ne boš mi umival nog, na vekomaj ne!« Bodite pozorni, kako odločno, a naglo se je Peter odzval. In kaj je storil Jezus?

»Če te ne umijem,« mu je rekel, »nimaš deleža z menoj.« Simon Peter mu je dejal: »Gospod, ne samo nog mojih, ampak tudi roke in glavo!« Zdaj je Peter šel v drugo skrajnost. Toda pri njem je človek vedno vedel, pri čem je. Prav nič ni bil zvijačen ali hinavski. (Janez 13:6–9)

Petra se spominjamo tudi po zelo človeških slabostih. Kristusa je denimo trikrat zatajil pred ljudmi, ki so ga obtožili, da je sledilec obsojenega Jezusa iz Nazareta. Ko je spoznal svojo napako, se je bridko razjokal. Ni ga bilo strah pokazati žalosti in obžalovanja. Pomembno pa je tudi to, da so evangelijski pisci, ki so zapisali pripoved o tem, najbrž vse to izvedeli od samega Petra! Bil je dovolj ponižen, da je priznal svoje napake. Ali imate tudi vi to vrlino? (Matevž 26:69–75; Marko 14:66–72; Lukež 22:54–62; Janez 18:15–18, 25–27)

Peter je samo nekaj tednov zatem, ko je zatajil Kristusa, poln svetega duha pogumno oznanjeval množici Judov, ki se je zbrala na binkoštni dan. To je bil zanesljiv znak, da mu je obujeni Jezus zaupal. (Dejanja 2:14–21)

Nekoč drugič se je Peter zapletel v drugačno zanko. Apostol Pavel je pojasnil, da se je Peter, preden so v Antiohijo prispeli nekateri judovski bratje, svobodno družil z nejudovskimi verniki. Toda potem se je od njih ločil, »boječ se tistih, ki so bili iz obreze« in so ravnokar prispeli iz Jeruzalema. Pavel je razgalil Petrova dvojna merila. (Galatom 2:11–14)

Pa vendar, kdo od učencev je pogumno spregovoril v odločilnem trenutku, ko je bilo videti, da bo Jezusa zapustilo veliko njegovih sledilcev? To je bilo takrat, ko je Jezus razodel nekaj novega, in sicer, kako pomembno je jesti njegovo meso in piti njegovo kri. Rekel je: »Če ne jeste mesa Sinu človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.« Večina Jezusovih judovskih sledilcev se je ob to spotaknila in dejala: »Trda je ta beseda; kdo jo more poslušati?« Kaj se je nato zgodilo? »Vsled tega je mnogo učencev njegovih odstopilo, in nič več niso hodili ž njim.« (Janez 6:50–66)

V tem kritičnem trenutku se je Jezus obrnil k dvanajsterim in jih bridko vprašal: »Ali hočete tudi vi oditi?« Peter se je odzval: »Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš ti. In mi smo verovali in vemo, da si ti Svetnik Božji.« (Janez 6:67–69)

Kakšen sloves si je Peter pridobil? Človek, ki bere pripovedi o njem, si ne more kaj, da ga ne bi prevzela njegova poštenost in odkritost, zvestovdanost in pripravljenost priznati lastne slabosti. Kako odlično ime si je ustvaril!

Po čem so se ljudje spominjali Jezusa?

Jezus je na zemlji služil le tri leta in pol. Toda po čem so se ga njegovi sledilci spominjali? Ali je bil zato, ker je bil popoln in brez greha, vzvišen in nedostopen? Ali si je zato, ker je vedel, da je Božji Sin, privoščil zlorabljati avtoriteto? Ali je svoje sledilce strahoval in jih silil k poslušnosti? Ali je nase gledal tako resno, da ni imel nobenega smisla za humor? Je bil tako zaposlen, da mu ni ostalo nič časa za slabotne, bolne ali otroke? Ali je na ljudi druge rase in na ženske gledal zviška, kakor so to pogosto počeli takratni moški? Kaj pravzaprav izvemo iz njegovega življenja?

Jezus se je za ljudi zanimal. S preučevanjem njegove strežbe odkrijemo, da je velikokrat ozdravil hrome in bolne. Razdajal se je za uboge. Zanimal se je tudi za najmlajše, ob tem pa svoje učence poučil: »Pustite otročiče, naj pridejo k meni, ne branite jim.« Nato si jih je ‚jemal v naročje ter polagal nanje roke.‘ Ali si vzamete čas za otroke ali pa ste tako zaposleni, da jih niti ne opazite? (Marko 10:13–16; Matevž 19:13–15)

Ko je bil Jezus na zemlji, so bili Judje obteženi z verskimi pravili in predpisi, ki so presegali zahteve Postave. Njihovi verski voditelji so jih obteževali s težkimi bremeni, sami pa jih še s prstom niso hoteli premakniti. (Matevž 23:4; Lukež 11:46) Kakšno nasprotje je bil zato Jezus! Rekel je: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil.« (Matevž 11:28–30, Ekumenska izdaja)

V Jezusovi družbi so bili ljudje poživljeni. Jezus svojih učencev ni zastraševal, tako da si ti ne bi upali povedati svojega mnenja. V resnici jih je z vprašanji k temu spodbujal. (Marko 8:27–29) Dobro je, da se krščanski nadzorniki vprašajo: ‚Ali enako vplivam na sokristjane? Ali mi drugi starešine res povedo svoje mnenje ali pa se pri tem obotavljajo?‘ Kako poživljajoče je, če so nadzorniki dostopni, drugim prisluhnejo in se znajo prilagajati! Z nerazumnostjo pa se iskren in odkrit pogovor samo prepreči.

Čeprav je bil Jezus Božji Sin, ni nikoli zlorabil svoje moči ali avtoritete. Namesto tega je s svojimi poslušalci razpravljal. Tako je bilo, ko so ga farizeji skušali ujeti s premetenim vprašanjem: »Ali je prav dati cesarju davek ali ne?« Jezus jim je naročil, naj mu pokažejo kovanec, in jih vprašal: »Čigava je ta podoba in napis?« Odgovorili so: »Cesarjeva.« Nato jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Matevž 22:15–21) Zadostovala je preprosta logika.

Ali je imel Jezus smisel za humor? Nekateri bralci začutijo malce humorja v odlomku, kjer je Jezus dejal, da je laže kameli priti skozi šivankino uho kakor pa bogatemu človeku v Božje kraljestvo. (Matevž 19:23, 24, SSP) Že sama misel na to, kako skuša kamela priti skozi uho dobesedne šivanke, je pretirana. Neka druga hiperbola govori o tem, da vidimo v očesu svojega brata iver, v svojem očesu pa ne opazimo bruna. (Lukež 6:41, 42, SSP) Ne, Jezus ni bil strog učitelj. Bil je ljubeč in prijateljski. Tudi današnji kristjani si lahko s smislom za humor razsvetlijo mračen čas pritiskov.

Jezusovo sočutje do žensk

Kako so se ob Jezusu počutile ženske? Jezus je prav gotovo imel veliko sledilk, tudi svojo mater Marijo. (Lukež 8:1–3; 23:55, 56; 24:9, 10) Ženske so se mu brez zadržkov približale. Tako je nekoč ženska, ‚ki je bila grešnica‘, s solzami umivala njegove noge in jih mazilila z dišavnim oljem. (Lukež 7:37, 38) Neka druga žena, ki je že veliko let krvavela, se je prerinila skozi množico, da bi se dotaknila njegovega oblačila in tako ozdravela. Jezus jo je pohvalil za njeno vero. (Matevž 9:20–22) Res, ženske so videle, da je Jezus dostopen.

Ob neki drugi priložnosti se je Jezus pri vodnjaku pogovarjal s Samarijanko. Od presenečenja je dejala: »Kako prosiš ti, ki si Jud, mene, ki sem žena Samarijanka, naj ti dam piti?« Veste, Judje niso hoteli imeti nobenega opravka s Samarijani. Jezus pa ji je povedal čudovito resnico o ‚vodi, ki teče v večno življenje‘. Ob ženskah je bil sproščen. Ni imel občutka, da bi mu lahko spodkopale avtoriteto. (Janez 4:7–15)

Jezusa se spominjamo po veliko človeških vrlinah, tudi požrtvovalnosti. Bil je sámo bistvo Božje ljubezni. Dal je zgled vsem, ki želijo biti njegovi sledilci. Koliko posnemate njegov zgled? (1. Korinčanom 13:4–8; 1. Petrov 2:21)

Po čem se spominjamo novodobnih kristjanov?

V sodobnem času je umrlo že na tisoče zvestih kristjanov, veliko jih je bilo starejših, drugi pa so bili sorazmerno mladi. Toda v življenju so si ustvarili dobro ime. Nekaterih se, kakor Crystal, ki je umrla v visoki starosti, spominjamo po ljubeznivosti in družabnosti. Spet drugih, podobnih Dirku, ki je umrl v svojih 40-ih letih, se spominjamo po vedrosti in pripravljenosti pomagati.

Potem je tukaj še José iz Španije. Bil je poročen in imel je tri mlade hčerke, ko je bilo v 1960-ih oznanjevanje Jehovovih prič v tisti državi prepovedano. V Barceloni je imel stalno zaposlitev. Toda takrat se je potrebovalo zrele krščanske starešine v južni Španiji. José je pustil svojo stabilno službo in se z družino preselil v Málago. Prestajati so morali težavne gospodarske čase, pogosto brez zaposlitve.

Kljub temu je bil José znan po svojem zvestem in zanesljivem opravljanju strežbe ter zglednem vzgajanju hčera ob pomoči in podpori žene Carmele. Zmeraj se je dal na razpolago, ko je bilo treba organizirati krščanska zborovanja na tistem območju. Žal ga je v njegovih 50-ih letih prizadela huda bolezen, zaradi katere je umrl. Vendar se ga bodo spominjali kot zanesljivega, marljivega starešina ter ljubečega moža in očeta.

Po čem pa se bodo spominjali vas? Če bi umrli včeraj, kaj bi povedali o vas danes? To vprašanje lahko vse nas spodbudi, da se v svojem ravnanju izboljšamo.

Kaj lahko storimo, da bi si ustvarili dobro ime? Vedno se lahko izboljšamo v tem, da kažemo sad duha, kot je ljubezen, potrpežljivost, dobrotljivost, krotkost in samoobvladanje. (Galatom 5:22, 23, SSP) Prav zares, »dobro ime je boljše nego dišeče mazilo in dan smrti boljši nego dan rojstva«. (Propovednik 7:1; Matevž 7:12)

[Slika na strani 5]

Abigaile se spominjamo po njeni preudarnosti

[Slika na strani 7]

Petra se spominjamo po njegovi nagli, a odkriti osebnosti

[Slika na strani 8]

Jezus si je vzel čas za otroke