Ali ima zažiganje kadila mesto v pravem čaščenju?

»BOGOVI imajo radi dišave.« To je bilo običajno reklo med staroveškimi Egipčani. Zažiganje kadila je bilo zanje pomemben del čaščenja. Ker so verjeli, da so tako bogovi v bližini, so v svojih templjih in na hišnih oltarjih dnevno zažigali kadilo, to so delali celo tedaj, ko so sklepali posle. Drugi narodi so imeli podobne običaje.

Kaj je kadilo? Izraz se lahko nanaša na prijeten vonj ali na snov, ki se jo zažiga. Pripravljena je iz dišečih smol, kot sta čisto kadilo in balzam. Te se zdrobi v prah in pogosto zmeša z drugimi snovmi, na primer začimbami, drevesno skorjo in cvetovi, da se za neki poseben namen ustvari določen vonj.

Nekdaj je bilo kadilo tako zelo zaželen in zato tako dragocen proizvod, da so njegove sestavine postale pomembno trgovsko blago. Po trgovskih poteh so jih karavane prinašale iz daljnih dežel. Morda se spomnite, da je bil Jakobov mlajši sin Jožef prodan izmaelskim trgovcem, ki so »prihajali iz Gileada; njih velblodi [so bili] otovorjeni z dišavami in mazilom in miro, in potovali so, da bi to prinesli v Egipt«. (1. Mojzesova 37:25) Sčasoma se je povpraševanje po kadilu tako povečalo, da se je med Azijo in Evropo odprla dišavna pot, ki so jo nedvomno utrli trgovci s kadilom.

Kadilo se še vedno uporablja ob slovesnostih in pri obredih mnogih današnjih ver. Poleg tega vse več ljudi zažiga kadilo doma, preprosto za to, da uživajo v njegovem prijetnem vonju. Kako naj bi na zažiganje kadila gledali kristjani? Ali je Bogu všeč, če to uporabljamo pri čaščenju? Preiščimo, kaj o tej zadevi pravi Biblija.

»Sveto Jehovu«

Pri staroveških Izraelcih je bilo zažiganje kadila pomemben del duhovniških dolžnosti pri shodnem šotoru. V McClintockovi in Strongovi Cyclopedii piše: »Pravzaprav je videti, da je bilo pri Hebrejcih zažiganje kadila tako zelo povezano s čaščenjem oziroma sveto daritvijo, da ne zasledimo, da bi kadilo rabili še kako drugače.«

Bog Jehova je določil štiri sestavine, ki so jih zmešali in nato zažgali v shodnem šotoru: »Vzemi si dišave: stakte, kadilne školjke, galbana in čistega kadila; to naj bo v enakih delih! Iz tega naredi kadilo, dišavo, kakor jo napravlja dišavar, osoljeno, čisto, sveto! Nekaj tega stolci v prah in deni nekaj tega pred pričevanje v shodnem šotoru.« (2. Mojzesova 30:34–36, SSP) Učenjaki namigujejo, da so rabini za tempeljsko rabo kadilu pozneje dodali še druge sestavine.

Kadilo, ki se ga je žgalo v shodnem šotoru, je bilo sveto in so ga uporabljali samo pri čaščenju Boga Jehova, ki je zapovedal: »Kadila, kakršnega napraviš, sebi po isti sestavi ne narejajte; za sveto GOSPODU [Jehovu, NW] naj ti velja. Kdor ga ponaredi, da bi ga duhal, bodi iztrebljen iz ljudstva svojega.« (2. Mojzesova 30:37, 38) Duhovniki so na za to namenjenem oltarju žgali kadilo dvakrat na dan. (2. letopisov 13:11) Na spravni dan pa je veliki duhovnik zažgal kadilo v Najsvetejšem. (3. Mojzesova 16:12, 13)

Bog pa ni sprejemal vseh kadilnih daritev. Kaznoval je neduhovnike, ki so predrzno darovali kadilo, kakor da bi bili duhovniki. (4. Mojzesova 16:16–18, 35–40; 2. letopisov 26:16–20) Žálilo ga je kadilo, ki ga je daroval judovski narod, ko pa so hkrati sodelovali tudi pri krivem čaščenju in si roke mazali s prelivanjem krvi. Njihova hinavščina je Jehova navedla, da je objavil: »Kadilo mi je gnusoba.« (Izaija 1:13, 15) Izraelcem je postalo tako malo mar za čaščenje Jehova po predpisih, ki jih je on določil, da so zaprli tempelj in zažigali kadilo na drugih oltarjih. (2. letopisov 28:24, 25) Leta kasneje so sveto kadilo rabili celo pri izprijenem čaščenju lažnih bogov. Takšno ravnanje se je Jehovu upiralo. (Ezekiel 16:2, 17, 18)

Kadilo in zgodnji kristjani

Ko je Kristus slovesno vpeljal novo zavezo leta 33 n. š., je to pomenilo konec Postavine zaveze, skupaj z njeno duhovniško odredbo glede darovanja svetega kadila. (Kološanom 2:14) Nobenega poročila ni, da bi zgodnji kristjani žgali kadilo v verske namene. V McClintockovi in Strongovi Cyclopedii glede tega piše: »[Zgodnji kristjani] kadila zagotovo niso uporabljali. Njegova raba je bila pravzaprav znamenje poganstva. [. . .] To, da je vernik na poganski oltar nasul nekaj zrnc kadila, je bilo dejanje čaščenja.«

Zgodnji kristjani prav tako niso hoteli žgati kadila v priznanje »božanskosti« rimskemu cesarju, čeprav bi jih lahko to stalo življenje. (Lukež 4:8; 1. Korinčanom 10:14, 20) Ob takratni malikovalski rabi kadila nismo presenečeni, da zgodnji kristjani niso hoteli sodelovati niti pri trgovanju s kadilom.

Zažiganje kadila danes

Kako se kadilo uporablja danes? V mnogih cerkvah tako imenovanega krščanstva ga uporabljajo pri obredih in bogoslužju. Mnoge azijske družine zažigajo kadilo v templjih ali pred hišnimi oltarji v čast svojim bogovom in zaščito mrtvih. Pri verskih obredih ga različno rabijo, z njim odišavijo prostor, zdravijo, očiščujejo, rabijo pa ga tudi za zaščito.

Zadnje čase pa postaja kadilo priljubljeno tudi med tistimi, ki ne verujejo. Nekateri ga prižigajo, ko meditirajo. Neki priročnik priporoča uporabo kadila, da bi se doseglo »skrivnostne dele zavesti« in »posebne moči«, ki so nad fizičnim svetom. Poleg tega priporoča obrede z zažiganjem kadila, ki zajemajo tudi stik z »nadnaravnimi bitji«, da bi tako našli rešitve za življenjske probleme. Ali je to za kristjane?

Jehova odločno obsoja tiste, ki skušajo pravo čaščenje združiti z lažnimi verskimi navadami. Apostol Pavel je navajal Izaijevo prerokbo in jo naobrnil na kristjane, nato pa jih spodbujal, naj se varujejo nečistega vpliva krive vere. Pisal je: »Odidite izmed njih in se ločite, govori Gospod, in nečistega se ne dotikujte, in jaz vas sprejmem.« (2. Korinčanom 6:17; Izaija 52:11) Pravi kristjani pazijo, da se ogibajo vsega, kar je povezano z lažnim čaščenjem ali okultnostjo. (Janez 4:24)

Ali pa dejstvo, da se kadilo rabi pri verskih obredih in spiritizmu, pomeni, da je vsakršno zažiganje kadila napačno? Ni nujno. Morda želi kdo doma žgati kadilo kot dišavo samo za to, ker ima rad prijeten vonj. (Pregovori 27:9) Vseeno pa bi moral kristjan, preden se odloči, ali bo žgal kadilo ali ne, razmisliti o nekaterih dejavnikih. Ali bodo drugi v kraju, kjer živite, povezali rabo kadila s krivim verskim običajem? Ali se v vaši skupnosti kadilo pogosto povezuje s spiritističnimi obredi? Ali pa se ga običajno rabi za neverske namene?

Posameznik, ki se odloči zažigati kadilo, bi moral pri tem upoštevati tako svojo lastno vest kot tudi občutke drugih. (1. Korinčanom 10:29) Na to se nanašajo besede apostola Pavla Rimljanom. Pisal je: ‚Poganjajmo se za to, kar služi v mir in s čimer pospešimo napredek drug drugemu. Zavoljo jedi ne razdiraj dela Božjega! Vse je sicer čisto, ali v zlo je človeku, ki uživa s spotiko. Dobro je, ne jesti mesa in ne piti vina, ne storiti ničesar, ob čemer bi se brat tvoj spotikal.‘ (Rimljanom 14:19–21)

Molitve, ki so »kakor kadilo«

Med Izraelci je bilo darovanje kadila ustrezen simbol molitev, ki jih Bog sliši. Zato je psalmist David Jehovu pel: »Molitev moja pridi kakor kadilo pred tebe.« (Psalm 141:2)

Zvesti Izraelci na darovanje kadila niso gledali kot na prazen obred. Zelo so pazili, da so ga pripravljali in zažigali tako, kot je to odredil Jehova. Današnji kristjani ne darujejo dobesednega kadila, temveč molitve, ki odsevajo veliko hvaležnost in spoštovanje do našega nebeškega Očeta. Božja Beseda nam kakor za sladko dišeče kadilo, ki so ga v templju darovali duhovniki, zagotavlja: »Molitev poštenih [. . .] mu je po volji.« (Pregovori 15:8)

[Sliki na strani 29]

Kadilo, ki se ga je zažigalo v shodnem šotoru in templju, je bilo sveto

[Slika na strani 30]

Ali je zažiganje kadila, ko je to povezano z meditacijo, za kristjane?