Cerkev in država v Bizancu

USTANOVITELJ krščanstva, Jezus, je bil glede izrazite ločnice, ki naj bi obstajala med njegovimi sledilci in Bogu odtujenim svetom, zelo jasen. Svojim sledilcem je rekel: »Ko bi bili od sveta, svet bi svoje ljubil; ker pa niste od sveta, temuč sem vas jaz odbral iz sveta, zato vas svet sovraži.« (Janez 15:19) Jezus je Pilatu, predstavniku politične sile njegovih dni, objavil: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« (Janez 18:36)

Da bi kristjani izpolnili svojo dolžnost oznanjevati »do skrajnih mej sveta«, so se morali ogibati tega, da jih ne bi premotile svetne zadeve. (Dejanja 1:8, SSP) Tako kot Jezus se tudi zgodnji kristjani niso hoteli vpletati v politiko. (Janez 6:15) Bilo je opazno, da se zvesti kristjani niso vpletali v prevzemanje javnih ali upravnih funkcij. To se je sčasoma spremenilo.

»Od sveta«

Nekaj časa po smrti zadnjega od apostolov so verski voditelji pričeli voljno spreminjati poglede o sebi in svetu. Pričeli so si predstavljati »kraljestvo«, ki ne samo, da je bilo v svetu, ampak je bilo tudi od sveta oziroma njegov del. Zelo poučen bo kratek vpogled v to, kako sta se religija in politika prepletli v bizantinskem cesarstvu – vzhodnorimskem cesarstvu s prestolnico v Bizancu (današnjem Istanbulu).

Bizantinska cerkev, s središčem v Bizancu, je imela v družbi, kjer je bila religija že tradicionalno zelo vplivna, precej moči. Cerkveni zgodovinar Panayotis Christou je nekoč pripomnil: »Bizantinci so imeli svoje zemeljsko cesarstvo za podobo Božjega kraljestva.« Vendar pa se cesarska oblast ni vedno strinjala s tem glediščem. Občasno so zaradi tega postali odnosi med cerkvijo in državo napeti. V The Oxford Dictionary of Byzantium piše: »Carigrajski [ali bizantinski] škofje so se vedli zelo raznoliko. Tako so mogočnemu vladarju strahopetno hlapčevali [. . .], z njim uspešno sodelovali [. . .] in drzno nasprotovali njegovi volji.«

Carigrajski patriarh, poglavar vzhodne cerkve, je postal zelo vplivna osebnost. On je bil tisti, ki je okronal cesarja, in je zato pričakoval, da bo cesar goreč zagovornik ortodoksne vere. Patriarh pa je bil tudi zelo premožen, saj je nadzoroval znatno denarno premoženje, ki ga je imela cerkev. Njegova moč je izvirala tako iz njegove oblasti nad številnimi menihi kot tudi iz vpliva, ki ga je imel na laike.

Patriarh je bil pogosto v položaju, ko je lahko nasprotoval cesarju. Lahko je pretil z izobčenjem in tako uveljavljal svojo voljo v imenu Boga, ali pa se je zatekel k drugim metodam, s katerimi je lahko cesarje odstavil.

Ko je državna uprava postopno izginjala iz mest zunaj prestolnice, so tako škofje pogosto postali najvplivnejši možje v svojih mestih, toliko vplivni kot upravitelji provinc, ki so jih pomagali izbrati. Bili so pozorni na vse sodne razprave in svetne posle, v katere je bila vpletena cerkev, včasih pa tudi na tiste, v katerih ni bila. K temu je prispevalo to, da je bilo duhovnikov in menihov, ki so bili vsi podložni svojemu krajevnemu škofu, na desettisoče.

Politika in simonija

Kakor je jasno iz prejšnjega odstavka, se je pastoralna služba neločljivo prepletla s politiko. Poleg tega se je za te številne duhovnike in njihove verske dejavnosti potrebovalo velike vsote denarja. Večina duhovnikov na visokih položajih je živela razkošno. Ko je cerkev pridobila moč in premoženje, sta izginila tudi apostolsko uboštvo in svetost. Nekateri duhovniki in škofje so si svoje imenovanje kupili. Simonija je bila običajna vse do najvišjih položajev v hierarhiji. Duhovniki, ki so jih podpirale premožne interesne skupine, so tekmovali za cerkvene položaje pred cesarjem.

Na višje verske voditelje so vplivali tudi s podkupninami. Ko je cesarica Zoe (ok. 978–1050 n. š.) dala umoriti svojega moža Romana III. in se želela poročiti s svojim ljubimcem in bodočim cesarjem Mihaelom IV., je v palačo hitro poklicala patriarha Alekseja. Tam je patriarh izvedel za Romanovo smrt in za poročni obred, ki naj bi ga opravil. Ker je tisti večer cerkev praznovala veliki petek, je bilo Alekseju še težje. Kljub temu je sprejel velikodušna darila, ki mu jih je ponudila cesarica, in ugodil njeni prošnji.

Hlapčevanje cesarju

V zgodovini bizantinskega cesarstva je cesar občasno uveljavil svojo dejansko pravico imenovanja, kadar je šlo za izbiro carigrajskega patriarha. V teh obdobjih ni mogel nihče proti cesarjevi volji postati patriarh oziroma vsaj za dolgo ne.

Cesarju Androniku II. (1260–1332) se je zdelo potrebno zamenjati devet patriarhov. V večini takšnih primerov je bil cilj, da patriarhalni sedež dobi kandidat, ki je najbolj podredljiv. V knjigi The Byzantines piše, da je neki patriarh cesarju celo pisno obljubil, da bo »naredil vse, kar bo cesar zahteval, četudi to sploh ni dovoljeno, in da ne bo storil ničesar, kar mu ne bi ugajalo«. Cesarji so dvakrat poskusili vsiliti cerkvi svojo voljo, tako da so za patriarha posvetili princa iz kraljeve družine. Cesar Roman I. je na položaj patriarha povišal svojega sina Teofilakta, ko je ta imel komaj 16 let.

Če patriarh ni ugodil vladarju, ga je ta morda prisilil, da se odreče položaju, ali pa naročil sinodi, naj patriarha odstavi. Knjiga Byzantium razlaga: »V bizantinski zgodovini so pri izbiri škofov vse odločilnejšo vlogo dobivale višje oblasti in celo cesar sam je imel vse bolj neposreden vpliv.«

Cesar je s patriarhom ob strani tudi predsedoval cerkvenim zborom. Vodil je razprave, oblikoval verske resnice ter se prepiral tako s škofi kot s krivoverci in za slednje je bil njegov zadnji argument – smrt na kolu. Cesar je prav tako potrdil in dopolnil kanone, sprejete na koncilu. Tiste, ki so mu nasprotovali, ni obtožil le za lèse-majesté (žalitev veličanstva), ampak jih je tudi označil za sovražnike vere in Boga. »V cerkvi se ne sme narediti ničesar, kar je v nasprotju s cesarjevo voljo in njegovimi ukazi,« je rekel neki patriarh iz šestega stoletja. Škofje na dvoru so bili uglajeni, podredljivi možje, sprejemljivi za diskretna dejanja v znak odobravanja in spretno pogajanje ter so praviloma ugovarjali tako malo kakor njihovi nadrejeni.

Ko je denimo patriarh Ignacij (ok. 799–878 n. š.) odrekel obhajilo glavnemu ministru Bardasu, je ta udaril nazaj. Bardas je vpletel Ignacija v domnevno zaroto in izdajstvo. Patriarha so aretirali in izgnali. Minister je dosegel, da so namesto njega izvolili Fotija, laika, ki je v šestih dneh po lestvici cerkvenih redov priplezal vse do položaja patriarha. Ali je bil Fotij usposobljen za ta cerkveni položaj? Opisujejo ga kot »neznansko ambicioznega, izredno arogantnega in neprekosljivo politično sposobnega« moža.

Dogma v službi politike

Pogosto so bili spori o ortodoksnosti in krivoverstvu le krinka političnih nasprotij, na mnoge cesarje so namreč vplivali politični dejavniki, ne pa želja po vpeljavi novih doktrin. Cesar si je na splošno rečeno pridržal pravico, da narekuje dogmo in zahteva, da je cerkev pokorna njegovi volji.

Cesar Heraklij (575–641 n. š.) se je denimo zelo trudil zgladiti spor glede Kristusove narave, ki je pretil, da bo razdelil njegovo že tako izčrpano in šibko cesarstvo. Skušal je priti do nekakšnega sporazuma, pa je vpeljal novo doktrino, ki se je imenovala monoteletizem.a Potem pa je Heraklij, da bi si zagotovil zvestobo južnih provinc svojega cesarstva, izbral novega patriarha Aleksandrije, Kira Fasiškega, ki je odobraval doktrino, katero je cesar podpiral. Cesar Kira ni postavil le za patriarha, ampak tudi za prefekta v Egiptu z oblastjo nad krajevnimi vladarji. Kir je z manjšim preganjanjem uspel pridobiti soglasje večjega dela egiptovske cerkve.

Grenka žetev

Kako bi lahko ti dogodki odsevali besede in duh Jezusove molitve, ko je rekel, da njegovi sledilci ‚ne bodo od sveta‘? (Janez 17:14–16)

Deklarirane krščanske voditelje iz bizantinskih časov, pa tudi kasnejše, je vpletanje v politične in vojaške zadeve sveta drago stalo. Kaj vam pove ta kratki zgodovinski pregled? Ali so si voditelji bizantinske cerkve pridobili naklonjenost Boga in Jezusa Kristusa? (Jakob 4:4)

Takšni ambiciozni verski voditelji in njihovi politični ljubimci niso pravemu krščanstvu naredili nobene usluge. Ta nesveta mešanica religije in politike je napačno predstavila čisto religijo, katero je učil Jezus. Učimo se iz zgodovine in ne bodimo »od sveta«.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 10]

»PODOBEN BOGU, KI STOPA ČEZ NEBESA«

Dogodki poezani s patriarhom Mihaelom Kerularijem (ok. 1000 – 1059) so tipična slika tega, kakšno vlogo je lahko imel cerkveni poglavar v državnih zadevah in za kakšne ambicije je pri tem šlo. Kerularij je, potem ko je dosegel patriarhat, meril še višje. Opisujejo ga kot arogantnega, predrznega in nepopustljivega – »v svojem vedenju se je zdel podoben bogu, ki stopa čez nebesa«.

Kerularij se je želel povišati, zato je leta 1054 podpihoval razkol s papežem v Rimu in prisilil cesarja, da sprejme delitev. Zadovoljen s svojo zmago je poskrbel, da je na prestol prišel Mihael VI., in mu potem še pomagal utrditi oblast. Leto kasneje je Kerularij prisilil cesarja, da je odstopil, in na prestol postavil Izaka Komnena (ok. 1005 – 1061).

Spor med patriarhatom in cesarstvom je naraščal. Kerularij je prepričan o javni podpori pretil, zahteval in se zatekal k nasilju. Neki sodobni zgodovinar je pripomnil: »Padec cesarja je napovedal v vsakdanjem, grobem jeziku, rekoč: ‚Povzdignil sem te, ti bebec; a te bom uničil.‘« Vendar ga je dal Izak Komnen aretirati, zapreti in izgnati na Imbros.

Takšni primeri kažejo, koliko težav je lahko povzročil carigrajski patriarh in kako drzno se je znal upirati cesarju. Cesar se je moral pogosto ukvarjati s takšnimi možmi, ki so bili izkušeni politiki, sposobni nasprotovati tako cesarju kot vojski.

[Zemljevid/slika na strani 9]

(Lega besedila - glej publikacijo)

Bizantinski imperij v svojem največjem obsegu

Ravena

Rim

MAKEDONIJA

Carigrad

Črno morje

Niceja

Efez

Antiohija

Jeruzalem

Aleksandrija

Sredozemsko morje

[Vir slike]

Zemljevid: Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slike na strani 10, 11]

Komnen

Roman III. (na levi)

Mihael IV.

cesarica Zoe

Roman I. (na levi)

[Vir slike]

Komnen, Roman III. in Mihael IV.: Courtesy Classical Numismatic Group, Inc.; cesarica Zoe: Hagia Sophia; Roman I.: Photo courtesy Harlan J. Berk, Ltd.

[Slika na strani 12]

Fotij

[Slika na strani 12]

Heraklij s svojim sinom

[Vir slike]

Heraklij s svojim sinom: Photo courtesy Harlan J. Berk, Ltd.; vsi okrasni vzorci, strani 8–​12: From the book L’Art Byzantin III Ravenne Et Pompose