Služite Bogu radovoljno
»SAM bom prav rad razdajal in celo sam sebe bom do konca razdal za vaše duše,« je napisal apostol Pavel. (2. Korinčanom 12:15, SSP) Kaj vam te besede povedo o tem, kakšen pogled in držo naj bi se trudili gojiti Jehovovi služabniki? Po mnenju nekega biblicista je Pavel s tem, ko je pisal te besede kristjanom v Korint, povedal: »Za vaše dobro rade volje porabim svojo moč, čas, življenje in vse, kar imam, kakor oče to z veseljem dela za svoje otroke.« Pavel se je bil pripravljen ‚do konca razdati‘ oziroma ‚biti izčrpan in na smrt utrujen‘, če bi bilo treba, da bi opravil svojo krščansko strežbo.
Pavel je poleg tega vse to delal »prav rad«. Bil je »povsem voljan« to storiti, piše v The Jerusalem Bible. Kaj pa vi? Ali ste pripravljeni rabiti svoj čas, energijo, darove in sredstva pri služenju Bogu Jehovu in za dobro drugih, čeprav bi to pomenilo biti kdaj pa kdaj »izčrpan in na smrt utrujen«? In ali bi to naredili ‚prav radi‘?
Sploh nočejo služiti
Večina posameznikov ne le okleva služiti Bogu, temveč to naravnost zavrača. Imajo duha nehvaležnosti, sebične neodvisnosti, celo upornosti. V takšno razmišljanje je Satan zvabil Adama in Evo. Lažno je trdil, da »bodeta kakor Bog ter bosta spoznala dobro in hudo« – torej bosta zmožna sama odločati, kaj je prav in kaj ne. (1. Mojzesova 3:1–5) Tisti, ki imajo danes enakega duha, mislijo, da bi morali popolnoma svobodno delati to, kar želijo, ne da bi imeli kakršno koli dolžnost do Boga ali njegovega posega. (Psalm 81:11, 12) Vse, kar imajo, želijo rabiti za pospeševanje svojih osebnih interesov. (Pregovori 18:1)
Vaš pogled najbrž ni tako skrajnosten. Verjetno pristno cenite dar življenja, ki ga imate sedaj, ter še bolj čudovit obet večnega življenja na rajski zemlji. (Psalm 37:10, 11; Razodetje 21:1–4) Najbrž ste zelo hvaležni Jehovu za njegovo dobroto do vas. Vendar pa se moramo vsi paziti nevarnosti, da nam Satan ne bi tako popačil našega razmišljanja, da bi naša služba postala v resnici nesprejemljiva za Boga. (2. Korinčanom 11:3) Kako bi se to lahko zgodilo?
Radovoljno služenje se zahteva
Jehova želi radovoljno služenje iz vsega srca. Nikoli nas ne sili, naj delamo njegovo voljo. Satan pa bo naredil vse, da bi prisilil oziroma zapeljal ljudi, da bi spolnili njegovo voljo. Biblija v povezavi z bogoslužjem res govori o dolžnosti, zapovedih, zahtevah in tako dalje. (Propovednik 12:13; Lukež 1:6) Vendar je glavni motiv za služenje Bogu ta, da ga imamo radi. (2. Mojzesova 35:21; 5. Mojzesova 11:1)
Pavel je vedel, da njegovo razdajanje v Božji službi, pa naj je še tolikšno, ne bi pomenilo ničesar, če ‚ne bi imel ljubezni‘. (1. Korinčanom 13:1–3) Kadar biblijski pisci o kristjanih govorijo kot o Božjih sužnjih, ne merijo na hlapčevsko služenje na temelju prisile. (Rimljanom 12:11; Kološanom 3:24) Tu je mišljeno voljno podrejanje na podlagi velike, iskrene ljubezni do Boga in njegovega Sina, Jezusa Kristusa. (Matevž 22:37; 2. Korinčanom 5:14; 1. Janezov 4:10, 11)
Naše bogoslužje mora odsevati tudi veliko ljubezen do ljudi. »Bili smo krotki sredi vas, kakor pač dojka goji otroke svoje,« je Pavel pisal občini v Tesaloniki. (1. Tesaloničanom 2:7) Danes so matere v mnogih državah po zakonu dolžne skrbeti za svoje otroke. Vendar večina mater tega gotovo ne dela samo iz poslušnosti do zakona, mar ne? Nikakor. To delajo zato, ker imajo svoje otroke rade. Doječa mati se vendar z veseljem močno žrtvuje za svoje otroke! Ker je Pavel podobno ‚milo hrepenel‘ po njih, katerim je služil, ga je »bila volja« (je ‚rade volje‘, King James Version; mu je bilo ‚v veselje‘, New International Version), da je rabil celo svoje življenje, da jim je pomagal. (1. Tesaloničanom 2:8) Ljubezen nas vzgibava, da posnemamo Pavlov zgled. (Matevž 22:39)
Kaj pa neradovoljno služenje?
Nikakor ne smemo dovoliti, da ljubezen do samega sebe prevlada ljubezen do Boga in ljudi. Sicer je resnična nevarnost, da bi služili samo s polovičnim srcem, neradovoljno. Lahko bi celo začeli razvijati nekakšno nezadovoljstvo, bi bili nejevoljni, ker ne moremo svojega življenja živeti samo po lastnih željah. To se je zgodilo nekaterim Izraelcem, ki so izgubili ljubezen do Boga, še vedno pa so mu nekoliko služili iz občutka dolžnosti. Kako se je končalo? Služenje Bogu jim je postalo »mučno«. (Malahija 1:13, SSP)
Vse daritve Bogu bi morale biti vedno ‚brezhibne‘, brez napake, »najboljše«, kar jih je na razpolago. (3. Mojzesova 22:17–20; 2. Mojzesova 23:19, SSP) Ljudje v Malahijevih dneh pa so namesto svojih najboljših živali začeli Jehovu darovati tiste, ki jih sami v resnici niso marali. Kako se je na to odzval Jehova? Duhovnikom je dejal: »Ko prinašate v daritev slepo živinče, [pravite,] ni nič hudega; in ko prinašate hromo in bolno, tudi ni nič hudega. Prinesi pa to deželnemu oblastniku svojemu! mu li bodeš ugoden? ali se ozre nate? [. . .] Ter prinašate, kar ste siloma vzeli, in hromo in bolno, in tako prinašate darilo. Ali naj to milo sprejmem iz roke vaše?« (Malahija 1:8, 13)
Kako bi se to lahko zgodilo vsakomur od nas? Če nimamo resnično voljnega srca in duha, bi nam lahko naše žrtve postale ‚mučne‘. (2. Mojzesova 35:5, 21, 22; 3. Mojzesova 1:3; Psalm 54:6; Hebrejcem 13:15, 16) Na primer: Ali Jehova dobi ostanke našega časa?
Ali lahko nekdo resno misli, da bi bilo Bogu sprejemljivo, če bi dobronameren družinski član oziroma goreč levit kakor koli silil neradovoljnega Izraelca, naj za žrtev izbere najboljšo žival, katere v resnici ni želel darovati? (Izaija 29:13; Matevž 15:7, 8) Jehova je take žrtve zavrnil, nazadnje pa tudi ljudi, ki so jih darovali. (Ozea 4:6; Matevž 21:43)
Veseli, da delamo Božjo voljo
Da bi Bogu služili tako, da bo On našo službo sprejel, moramo ravnati po zgledu Jezusa Kristusa. »Ne iščem svoje volje,« je rekel, »ampak voljo tega, ki me je poslal.« (Janez 5:30) Jezusa je radovoljno služenje Bogu zelo osrečevalo. Izpolnil je Davidove preroške besede: »Veselje mi je delati voljo tvojo, Bog moj.« (Psalm 40:8)
Jezus se je veselil pri izpolnjevanju Jehovove volje, vendar to ni bilo vedno lahko. Razmislite, kaj se je zgodilo, tik preden so ga prijeli, mu sodili in ga usmrtili. Na Getsemanskem vrtu je bil ‚žalosten‘ in ga je obšla ‚groza smrti‘. Čustveni pritisk je bil tako močan, da je med molitvijo ‚njegov pot postal kakor kaplje krvi, ki so padale na zemljo‘. (Matevž 26:38; Lukež 22:44)
Zakaj je Jezus doživljal tako muko? Zagotovo ne zaradi samoljubja, ali ker mu ne bi bilo do tega, da izpolni Božjo voljo. Bil je pripravljen umreti; celo odločno se je odzval na Petrove besede: »Bog te obvaruj, Gospod! To se ti ne sme zgoditi!« (Matevž 16:21–23) Jezusa je skrbelo, kako bo to, da bo umrl kot preziran zločinec, vplivalo na Jehova in Njegovo sveto ime. Zavedal se je, da bo Očeta silno bolelo, ko bo videl, da z njegovim ljubljenim sinom tako surovo ravnajo.
Vedel je tudi, da se približuje ključni čas pri izpolnitvi Jehovovega namena. Če bo zvesto vdan Božjim zakonom, bo nedvoumno pokazal, da bi se lahko Adam enako odločil. S svojo zvestobo bo razgalil kot popolnoma lažno Satanovo trditev, češ da ljudje v preizkušnji ne bodo iz svoje volje in zvesto služili Bogu. Po njem bo tudi Jehova nazadnje strl Satana in odstranil posledice njegovega upora. (1. Mojzesova 3:15)
Kako strašansko velika odgovornost je ležala na Jezusovih ramenih! Očetovo ime, vesoljni mir in rešitev človeške družine – vse je bilo odvisno od Jezusove zvestobe. Zavedajoč se tega, je molil: »Oče moj, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene; toda ne kakor hočem jaz, ampak kakor ti.« (Matevž 26:39) Jezus se niti pod najhujšim pritiskom ni obotavljal rade volje podrejati Očetovi volji.
‚Duh je voljan, ali meso je slabo‘
Glede na to, da je Jezus trpel močan čustveni pritisk, ker je služil Jehovu, lahko pričakujemo, da bo Satan pritiskal tudi na nas kot Božje služabnike. (Janez 15:20; 1. Petrov 5:8) Poleg tega smo nepopolni. Četudi torej rade volje služimo Bogu, nam to ne bo lahko. Jezus je videl, kako so se apostoli močno trudili delati vse, za kar jih je prosil. Zato jim je tudi rekel: »Duh je sicer voljan, ali meso je slabo.« (Matevž 26:41) Njegovo popolno človeško meso ni podedovalo nobene slabosti. Vendar je mislil na slabosti mesa njegovih učencev, nepopolnost, ki so jo podedovali od nepopolnega Adama. Vedel je, da se bodo morali zaradi podedovane nepopolnosti in iz tega izhajajočih človeških omejitev močno truditi, da bi v Jehovovi službi delali vse, kar bi si želeli.
Morda se torej počutimo kakor apostol Pavel, ki je bil zelo vznemirjen, kadar mu je nepopolnost ovirala zmožnost, da bi celostno služil Bogu. »Hoteti dobro, to je pač pri meni,« je pisal Pavel, »ali izvrševati dobro, tega ni.« (Rimljanom 7:18) Tudi mi vidimo, da ne moremo povsem izpeljati vseh dobrih stvari, ki jih želimo narediti. (Rimljanom 7:19) Ne zato, ker tega ne bi hoteli. Slabotno meso preprosto ovira tudi naš največji trud.
Nikar ne obupajmo. Če smo iskreno pripravljeni narediti vse, kar lahko, bo Bog gotovo sprejel našo službo. (2. Korinčanom 8:12) ‚Dajmo vse od sebe‘, da bi posnemali Kristusov duh popolnega podrejanja Božji volji. (2. Timoteju 2:15, NW; Filipljanom 2:5–7; 1. Petrov 4:1, 2) Jehova bo táko radovoljnost nagradil in jo podpiral. V nadomestilo za naše slabosti nam bo dal »moč, ki presega običajno«. (2. Korinčanom 4:7–10, NW) Z Jehovovo pomočjo bomo tako kot Pavel ‚prav radi razdajali in sami sebe do konca razdali‘ v Njegovi dragoceni službi.
[Slika na strani 21]
Pavel je rade volje po svojih najboljših močeh služil Bogu
[Slika na strani 23]
Jezus je tudi pod najhujšim pritiskom delal Očetovo voljo