Življenjska zgodba

Jehova vedno nagrajuje svoje zvestovdane

PRIPOVEDUJE VERNON DUNCOMBE

Pojedel sem svoj poznovečerni prigrizek in si kot ponavadi prižgal cigareto. Nato sem vprašal ženo Aileen: »Kako je bilo danes zvečer na shodu?«

POMOLČALA je in rekla: »Prebrali so pismo, s katerim so objavili nove naloge in omenili tudi tvoje ime. Skrbel naj bi za ozvočenje. V zadnjem stavku pisma je pisalo: ‚Če kateri od teh novo postavljenih bratov uživa tobak, je dolžan pisati Skupnosti in povedati, da ne more sprejeti naloge.‘«a Odzval sem se z dolgim in odločnim: »Noo! To je bilo torej rečeno.«

Stisnil sem zobe in zmečkal cigareto v pepelnik zraven mene. »Ne vem, zakaj so me izbrali za to nalogo. Toda nikoli še nisem nobene zavrnil in s tem tudi ne nameravam začeti.« Odločil sem se, da ne bom več kadil, kar je korenito vplivalo na moje življenje kristjana in glasbenika. Naj vam povem nekaj dogodkov, ki so pripeljali do moje odločitve.

Zgodnje družinsko življenje

Rodil sem se v Torontu v Kanadi, 21. septembra 1914, kot najstarejši sin ljubečih in pridnih staršev, Vernona in Lile, ki sta skrbela za družino s štirimi fanti in dvema deklicama. Po starosti so bili naslednji za mano Yorke, nato Orlando, Douglas, Aileen in Coral. Imel sem šele devet let, ko mi je mati dala v roke violino in poskrbela, da sem obiskoval glasbeni pouk na Harrisonovi glasbeni šoli. Nismo shajali zlahka, toda mati in oče sta vedno nekako plačala vožnjo s tramvajem in šolnino. Pozneje sem na Kraljevem konservatoriju za glasbo v Torontu študiral glasbeno teorijo ter harmonijo, in ko sem imel dvanajst let, sem se udeležil mestnega tekmovanja v recitalu v dvorani Massey, prestižni glasbeni dvorani v mestnem središču. Izbrali so me za zmagovalca in mi podarili lepo violino s kovčkom iz aligatorjeve kože.

Sčasoma sem se naučil igrati tudi na klavir in kontrabas. Nekateri smo pogosto igrali na manjših zabavah ob petkovih in sobotnih večerih ter na študentskih plesih. Na enem od teh plesov sem tudi prvič srečal Aileen. V zadnjem letniku srednje šole sem igral z več orkestri po vsem mestu. Po maturi so me povabili, naj se pridružim orkestru Ferdeja Mowryja, kar je bila dobra, stabilna služba do 1943. leta.

Spoznavanje Jehova

Staršema je bila biblijska resnica prvič predstavljena tik pred izbruhom prve svetovne vojne, ko je oče delal kot izložbeni aranžer za veleblagovnico v središču Toronta. V restavraciji je poslušal pogovore dveh delavcev, ki sta bila Preučevalca Biblije (kot so takrat poznali Jehovove priče), in o slišanem nato zvečer doma pripovedoval materi. Nekaj let pozneje, leta 1927, so Preučevalci Biblije imeli večje zborovanje v Torontu na velikem športnem stadionu na ozemlju Kanadskega narodnega razstavišča. V naši hiši, ki je stala dve ulici od zahodnega vhoda na razstavišče, se je nastanilo 25 ljudi iz Ohia v ZDA.

Zatem je mojo mati začela pogosto obiskovati Ada Bletsoe, Preučevalka Biblije, in ji dajala najnovejšo literaturo. Nekega dne ji je rekla: »Gospa Duncombe, že nekaj časa vam dajem literaturo. Ali ste kdaj kaj prebrali iz nje?« Čeprav je mati vzgajala šest otrok, se je odločila, da bo začela brati revije, in nikoli ni nehala. Sam se za to literaturo nisem kaj veliko zmenil. Prizadeval sem si maturirati na šoli in se zelo veliko ukvarjal z glasbo.

Junija 1935 sva se z Aileen poročila v anglikanski cerkvi. Ker sem pri 13 letih zapustil Združeno cerkev, nisem bil član nobene vere, zato sem se v poročno matično knjigo podpisal kot Jehovova priča, čeprav to takrat še nisem bil.

Nekoč v prihodnosti sva si želela vzgajati družino in hotela sva biti dobra starša. Zato sva začela skupaj brati Novo zavezo. Čeprav sva imela dobre namene, so naju ovirale druge stvari. Malo pozneje sva poskusila znova, a z enakimi rezultati. Nato sva za božič leta 1935 prejela v darilni papir zavito knjigo z naslovom Harfa Božja. Žena je rekla: »O, tvoja mati pa nama je poslala nenavadno božično darilo.« Ko sem odšel na delo, jo je začela brati, in prebrano ji je bilo všeč. Kar nekaj časa nisem o tem ničesar vedel. Kar se je tikalo najinih družinskih pričakovanj, se nama niso izpolnila. Najino dete, hčerkica, ki se je rodila 1. februarja 1937, ni živela. Kako zelo sva bila žalostna!

Medtem je moja družina dejavno sodelovala v delu oznanjevanja in izvedel sem, da je oče edini kraljestveni oznanjevalec v družini, ki še ni oddal nobene naročnine na revijo Tolažba (sedaj Prebudite se!). To je bil cilj terenske strežbe za tisti mesec. Čeprav še nisem bral nobene publikacije Skupnosti, mi je bilo žal zanj in sem rekel: »Dobro, oče, naroči zame, in boš enak drugim.« Prišlo je poletje in orkester se je selil iz mesta, tako da smo igrali v nekem letovišču. Revijo Tolažba sva dobivala po pošti. Nastopila je jesen in orkester se je zopet preselil v Toronto. Revije so prihajale na najin novi naslov, jaz pa še ene nisem odvil iz ovojnega papirja.

Med nekim božičnim dopustom sem se ozrl na kup revij in sklenil, če sem zanje plačal, bi jih moral vsaj nekaj prebrati, da vidim, o čem govorijo. Prva, ki sem jo odprl, me je presenetila. Razkrinkavala je politično rovarstvo in pokvarjenost takratnega časa. O prebranem sem se začel pogovarjati s soglasbeniki. Oni pa so dvomili o resničnosti mojih besed in moral sem brati naprej, da bi se lahko zagovarjal. Nenamerno sem začel pričevati o Jehovu. In odtlej nisem nikoli nehal brati čudovitih biblijskih publikacij ‚zvestega in preudarnega sužnja‘. (Matevž 24:45, NW)

Čeprav sem bil med tednom zaradi dela stalno zaposlen, sem z Aileen kmalu začel obiskovati nedeljske shode. Neke nedelje leta 1938 sta naju ob najinem prihodu na shod pozdravili dve starejši sestri in ena je rekla: »Mladi brat, ali si že zavzel stališče za Jehova? Veš, Harmagedon je tik za voglom!« Vedel sem, da je Jehova edini pravi Bog, in bil prepričan, da je to njegova organizacija. Hotel sem biti del nje, zato sem se 15. oktobra 1938 krstil. Aileen se je krstila kakih šest mesecev pozneje. Z veseljem povem, da so vsi člani moje družine postali posvečeni Jehovovi služabniki.

Kakšno radost sem okušal pri druženju z Božjim ljudstvom! Med njimi sem se kmalu počutil domačega. Kadar se nisem mogel udeležiti shoda, sem vedno željno spraševal, kaj se je na njem zgodilo. Tisti dogodek, omenjen na začetku, se je izkazal za preobrat v moji službi Jehovu.

Čas velike spremembe za naju

Do druge pomembne prilagoditve za naju je prišlo 1. maja 1943. Septembra 1942 sva se v Clevelandu v Ohiu prvič udeležila večjega zborovanja Teokratični zbor novega sveta. Tam smo, prav sredi strašne svetovne vojne, ki ji ni bilo videti konca, poslušali brata Knorra, takratnega predsednika Watch Tower Society, ko je pogumno predstavil zanimivi javni govor »Mir – ali lahko traja?«. Dobro se spominjamo, kako je iz 17. poglavja Razodetja pokazal, da bo po vojni obdobje miru, v katerem se bo opravljalo veliko oznanjevalsko delo.

Najbolj pa naju je ganil prejšnji govor brata Knorra, »Jefta in njegova zaobljuba«. Objavljen je bil klic po več pionirjih! Midva z Aileen sva se spogledala in v en glas rekla (skupaj s še mnogo drugimi takrat): »To smo mi!« Nemudoma sva začela načrtovati za to, da se lotiva pomembnejšega dela.

V Kanadi je bilo od 4. julija 1940 prepovedano delovanje Jehovovih prič. Ko sva 1. maja 1943 začela pionirati, je bilo še vedno nezakonito pričevati o Jehovu in v terenski strežbi ponujati literaturo Skupnosti. Pri naši krščanski službi smo nosili samo osebni izvod biblijskega prevoda King James. Le nekaj dni po najinem prihodu na prvo pionirsko dodelitev v Parry Sound, Ontario, je podružnica poslala Stewarta Manna, zrelega pionirja, da bi sodeloval z nama na področju. Kako ljubeča priprava! Brat Mann je imel prijeten nastop in vedno pripravljen nasmešek. Učila sva se od njega in se imela lepo. Vodili smo precej biblijskih poukov, nato pa naju je Skupnost dodelila v mesto Hamilton. Kmalu zatem so me vpoklicali v vojaško službo, čeprav sem bil zanjo že prestar. Ker nisem hotel iti v vojsko, so me 31. decembra 1943 aretirali. Po opravljenih formalnostih na sodišču so me obsodili na taborišče alternativne službe, kjer sem ostal do avgusta 1945.

Po izpustitvi sva z Aileen nemudoma prejela pionirsko dodelitev, ki naju je vodila v Cornwall v Ontario. Kmalu nato sva bila na poti v Quebec s posebno nalogo pravnega oddelka Skupnosti, povezano s policijskim sodiščem. To je bilo v obdobju Duplessisa v Quebecu, ko so Jehovove priče še posebej intenzivno preganjali. Večkrat sem se vsak teden v istem dnevu znašel tudi na štirih različnih sodiščih, da sem pomagal bratom in sestram. Tisti časi so bili razburljivi in verokrepilni.

Po zborovanju v Clevelandu leta 1946 sva bila dodeljena na okrajno in območno delo, ki naju je z ženo vodilo od obale do obale. Stvari so se hitro odvijale. Leta 1948 so naju povabili v 11. razred Watchtowerjeve biblijske šole Gilead. Poučevala sta nas tudi brata Albert Schroeder ter Maxwell Friend in v našem razredu s 108 učenci je bilo 40 maziljenih posameznikov. Biti s toliko navzočimi dolgoletnimi Jehovovimi služabniki je bilo zares bogato in nagrajujoče doživetje!

Nekega dne nas je iz Brooklyna obiskal brat Knorr. V svojem govoru je pozval k temu, da bi se 25 prostovoljcev naučilo japonščine. Prijavilo se nas je vseh 108! Predsedniku je ostala naloga, da izbere, kdo se je bo učil. Mislim, da je izbiro vodil Jehova, ker se je izkazala za tako dobro. Mnogi od te petindvajseterice, ki so bili izbrani in imeli pozneje prednost začeti delo na Japonskem, so še vedno na svoji dodelitvi – resda so že starejši, vendar so še vedno tam. Nekateri, kot sta bila Lloyd in Melba Barry, sta se preselila na druge dodelitve. Lloyd je bil član Vodstvenega organa do svoje smrti lansko leto. Vsi mi se veselimo nagrad, ki nam jih daje Jehova.

Nastopil je dan podelitve diplom in dodelili so naju na Jamajko. Toda zaradi nenehnih obravnav na sodiščih v Quebecu sva dobila napotilo, da se vrneva v Kanado.

Veliko več glasbe!

Zaradi pionirske službe sem glasbo pustil za seboj, toda glasba me, kot se zdi, ni zapustila. Naslednje leto sta predsednik Skupnosti, Nathan Knorr, in njegov tajnik, Milton Henschel, prišla v torontsko areno Maple Leaf Gardens. Javni govor brata Knorra z naslovom »Je bolj pozno, kot si mislite!« je vsakogar navdušil. Takrat so me prvič povabili, da skrbim za zborovalni orkester. Pripravili smo valčkove priredbe za nekatere pesmi iz pesmarice Kingdom Service Song Book (1944). Zdelo se je, da so bile bratom in sestram všeč. Ko se je program v soboto popoldan končal, smo vadili program, ki smo ga načrtovali za nedeljo. S pogledom sem ujel brata Henschla, ki je stopal čez areno v našo smer, in ustavil sem orkester, da sem lahko šel in se sestal z njim. Vprašal je: »Koliko glasbenikov je v vašem orkestru?« »Kadar smo vsi tu, kakih 35,« sem odgovoril. »No, naslednje poletje v New Yorku jih boste imeli dvakrat toliko,« je odgovoril.

Toda še pred poletjem so me povabili v Brooklyn. Aileen zaradi okoliščin sprva ni mogla iti z mano. Nova stavba na Columbia Heights 124 še ni bila končana, zato so mi posteljo določili v prvotni zgradbi, v sobici skupaj z dvema maziljenima bratoma – starejšim bratom Paynom in Karlom Kleinom, s katerim sva se tedaj prvič srečala. Smo bili nagneteni? Da. Vendar smo se zelo dobro razumeli. Ta starejša brata sta bila zelo potrpežljiva. Skušal sem biti le čim manj v napoto! Bil je dober pouk o tem, kaj lahko dovrši Božji duh. To, da sem spoznal brata Kleina in delal z njim, mi je prineslo tolikšne blagoslove! Bil je vedno prijazen in pripravljen pomagati. Dobro sva sodelovala in ostala tesna prijatelja več kot 50 let.

Imel sem prednost pomagati pri glasbi na zborovanjih na Jenkijskem stadionu leta 1950, 1953, 1955 in 1958 ter sodelovati z Alom Kavelinom pri orkestralnih odgovornostih na zborovanju leta 1963 na stadionu Rose Bowl v Pasadeni v Kaliforniji. Na zborovanju na Jenkijskem stadionu leta 1953 je bil v nedeljo pred javnim govorom izveden glasbeni program. Erich Frost je vpeljal sopranistko Edith Shemionik (pozneje Weigand), ki je v spremljavo orkestru zapela njegovo skladbo »Priče, le naprej!«. In ko smo kasneje prvič slišali polne in lepe glasove naših afriških bratov in sester, smo bili presunjeni. Misijonar Harry Arnott nam je v naš glasbeni užitek prinesel odlične posnetke na magnetofonskem traku iz Severne Rodezije (sedaj Zambija). Zvoki so napolnili ves stadion.

Snemanje pesmarice iz leta 1966

Ali se spomnite roza plastificirane pesmarice »Singing and Accompanying Yourselves With Music in Your Hearts«? Ko smo se bližali zadnjim pripravam zanjo, je brat Knorr dejal: »Naredili bomo nekaj tonskih posnetkov. Želel bi, da zbereš majhen orkester, samo nekaj violin in par flavt. Nočem, da bi kdo ‚trobil v svoj rog‘!« Naš studio naj bi bila kraljestvena dvorana v Betelu, vendar smo bili nad njeno uporabo nekoliko zaskrbljeni. Kaj se bo zgodilo z zvokom, ki se bo odbijal od golih zidov, tal, pokritih s ploščicami, ter od kovinskih zložljivih stolov? Kdo bi nam lahko pomagal rešiti to zagato z zvokom? Nekdo je predlagal: »Tommy Mitchell! On dela v studijih ABC Network.« Povezali smo se z bratom Mitchllom, ki nam je z veseljem pomagal rešiti situacijo.

Nastopil je prvi sobotni dopoldan za snemanje in pri predstavitvi glasbenikov je eden od bratov imel kovček s pozavno. Spomnil sem se opozorila brata Knorra: »Nočem, da bi kdo ‚trobil v svoj rog‘!« Kaj naj bi zdaj storil? Gledal sem, kako je brat vzel iz kovčka svojo pozavno, namestil cev in začel z ogrevanjem. Ta brat je bil Tom Mitchell in njegovi prvi toni so bili krasni. Naredil je, da je pozavna zvenela kakor violina! Pomislil sem: Ta brat mora ostati! Brat Knorr ni nikdar ugovarjal.

V tem orkestru smo imeli skupino odličnih muzikantov, ki so bili tudi ljubeči bratje in sestre. Nihče ni bil primadona! Snemanje je bilo garaško delo, toda nobeden se ni pritoževal. Ko je bilo delo končano, so tekle solze in med sodelujočimi še vedno obstaja veliko tovarištvo. Vsak od nas je užival v tej prednosti in, hvala Jehovu, delo smo opravili.

Dodatne nagrajujoče prednosti

Po toliko letih se še vedno veselim polnočasne strežbe. Preživela sva 28 let na dodelitvah v okrajnem in območnem delu – in ob vsaki sva uživala. Za njimi je nastopilo pet let upravljanja norvalske zborske dvorane v Ontariu. Ob okrajnih zborih vsak konec tedna in ob tujejezičnih območnih zborovanjih sva bila z Aileen zelo zaposlena. V letih 1979/80 so stavbe te zborske dvorane rabili arhitekti in inženirji, da so izdelovali načrte za prihodnjo podružnico Skupnosti v Halton Hillsu. Po najinem delu v tej zborski dvorani naju je naslednja dodelitev popeljala k nadaljnjemu sodelovanju na glasbenem področju, v Brooklyn, med letoma 1982 in 1984.

Moja ljubljena žena je umrla 17. junija 1994, samo teden dni po 59. obletnici najine poroke. Dopolnila sva 51 let skupne posvečene pionirske službe.

Kadar razmišljam o mnogih izkušnjah v svojem življenju, se spomnim, kako mi je bila Biblija stalno zelo dragocen vodnik. Včasih berem Aileenino osebno Biblijo in zelo mi je prijetno, ko vidim, kaj je ganilo njeno srce – cele vrstice, določene zveze in posamezne besede, ki si jih je zaznamovala. Kot Aileen imam tudi jaz svetopisemske vrstice, ki so mi posebnega pomena. En odlomek je zapisan v 137. psalmu, v katerem je izražena ta krasna molitev k Jehovu: »Naj nikdar več ne morem igrati harfe, če te pozabim, Jeruzalem! Naj nikdar več ne morem peti, če se te ne spominjam, če ne razmišljam o tebi kot o svojem največjem veselju!« (Psalm 137:5, 6, Today’s English Version) Čeprav ljubim glasbo, moje največje veselje izvira iz zvestovdanega služenja Jehovu, ki me nagrajuje s polnim in zadovoljujočim življenjem.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 28]

Z Aileen leta 1947

[Slika na strani 30]

Na enem od prvih snemanj