Žrtve, ki so ugajale Bogu

»Vsak veliki duhovnik je postavljen, da prinaša dari in žrtve.« (HEBREJCEM 8:3)

1. Zakaj ljudje občutijo potrebo po tem, da se obrnejo na Boga?

»VIDETI je, da je za človeka žrtvovanje nekaj tako ‚naravnega‘ kakor molitev; z žrtvovanjem pokaže, kaj čuti do sebe, z molitvijo pa, kaj čuti do Boga,« piše biblijski zgodovinar Alfred Edersheim. Odkar je na svet prišel greh, občutimo bolečino zaradi krivde, smo odtujeni od Boga ter nemočni. Potrebujemo odrešitev od teh občutkov. Povsem razumljivo je, da ljudje, ko se znajdejo v takšnem obupnem stanju, občutijo potrebo po tem, da se po pomoč zatečejo k Bogu. (Rimljanom 5:12)

2. Katera poročila o začetku darovanj Bogu najdemo v Bibliji?

² Prvo v Bibliji zapisano daritev, namenjeno Bogu, sta darovala Kajn in Abel. Takole beremo: »Zgodi se pa čez mnogo dni, da prinese Kajn daritev od sadu zemeljskega GOSPODU. In tudi Abel prinese od prvencev črede svoje in od njih tolšče.« (1. Mojzesova 4:3, 4) Nadalje beremo, da je bil Noe, ki ga je Bog ohranil v veliki povodnji, katera je uničila takratno hudobno pokolenje, spodbujen, da Jehovu »daruje žgalen dar na oltarju«. (1. Mojzesova 8:20) Božji zvesti služabnik ter prijatelj, Abraham, je večkrat ‚postavil oltar in klical ime GOSPODOVO‘, k čemur so ga spodbujale Božje obljube in blagoslovi. (1. Mojzesova 12:8; 13:3, 4, 18) Kasneje se je Abraham znašel pred največjim preizkusom svoje vere, ko mu je Jehova dejal, naj daruje svojega sina Izaka kot žgalno daritev. (1. Mojzesova 22:1–14) Kot bomo videli, ta poročila, četudi so kratka, močno osvetlijo temo glede žrtvovanja.

3. Kakšno vlogo imajo pri čaščenju žrtve?

³ Iz teh in drugih biblijskih poročil je jasno razvidno, da je bilo darovanje nekakšne žrtve bistven del čaščenja že veliko prej, preden je Jehova glede tega dal določne zakone. Skladno s tem neki priročnik definira »žrtvovanje« kot »verski obred, pri katerem se neka stvar daruje božanstvu, da bi se s tem osnoval, ohranil oziroma znova vzpostavil ugoden odnos človeka s sveto ureditvijo«. Vendar se ob tem zastavljajo nekatera pomembna vprašanja, ki zaslužijo našo pozornost, na primer: Zakaj je pri čaščenju potrebno žrtvovanje? Kakšne žrtve so sprejemljive Bogu? In kakšen pomen ima starodavno žrtvovanje za nas danes?

Zakaj je žrtvovanje potrebno?

4. Kakšen je bil izid za Adama in Evo, ko sta grešila?

⁴ Ko je Adam grešil, je to storil premišljeno. S tem ko je vzel sad od drevesa spoznanja dobrega in hudega ter ga pojedel, je namenoma ravnal neposlušno. Kazen za takšno neposlušnost je bila smrt, saj je Bog jasno dejal: »Tisti dan, ko bodeš jedel od njega, gotovo zapadeš smrti!« (1. Mojzesova 2:17) Adam in Eva sta naposled prejela plačilo za svoj greh – umrla sta. (1. Mojzesova 3:19; 5:3–5)

5. Zakaj je Jehova prevzel pobudo v korist Adamovih potomcev in kaj je zanje naredil?

⁵ Kako pa je z Adamovimi potomci? Ker so po Adamu podedovali greh in nepopolnost, so podvrženi enaki odtujenosti od Boga, nemoči in smrti kot prvi človeški par. (Rimljanom 5:14) Toda Jehova ni le Bog pravice in moči, temveč tudi – pravzaprav predvsem – ljubezni. (1. Janezov 4:8, 16) Zato prevzema pobudo, da bi poravnal spor. V Bibliji za besedami, da je ‚plačilo za greh smrt‘, piše: »A milostni dar Božji je večno življenje v Kristusu Jezusu, Gospodu našem.« (Rimljanom 6:23)

6. Kakšna je Jehovova volja glede škode, ki jo je naredil Adamov greh?

⁶ Navsezadnje je Bog Jehova, da bi ta dar zagotovil, priskrbel nekaj, kar naj bi pokrilo izgubo, ki je nastala zaradi Adamovega prestopka. V hebrejščini je beseda kaphár sprva verjetno pomenila »pokriti« ali morda »zbrisati«, prevaja pa se tudi s »sprava«.a Z drugimi besedami, Jehova je priskrbel primerno sredstvo, da bi pokril greh, ki smo ga podedovali po Adamu, ter zbrisal nastalo škodo, tako da bi se tisti, ki ustrezajo za ta dar, lahko rešili obsojenosti na greh in smrt. (Rimljanom 8:21)

7. a) Kakšno upanje je Bog izrazil s tem, ko je obsodil Satana? b) Kakšno ceno je treba plačati za to, da bi se človeštvo osvobodilo greha in smrti?

⁷ Takoj zatem, ko je prvi človeški par grešil, je bilo izraženo upanje na osvoboditev od sužnjevanja grehu in smrti. Jehova je Satana, katerega je predstavljala kača, obsodil z naslednjimi besedami: »Sovraštvo stavim med tebe in ženo, in med seme tvoje in njeno seme: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto.« (1. Mojzesova 3:15) S to preroško izjavo je zasvetil žarek upanja za vse, ki bodo verovali tej obljubi. Vendar je za to osvoboditev treba plačati ceno. Obljubljeno Seme ne bo le prišlo in uničilo Satana; Semenu mora biti strta peta, se pravi, mora umreti, čeprav ne za stalno.

8. a) Kako je Kajn razočaral? b) Zakaj je bila Abelova žrtev v Božjih očeh sprejemljiva?

⁸ Nedvomno sta Adam in Eva veliko premišljevala o tem, kdo bi lahko bil to obljubljeno Seme. Ko je Eva rodila svojega prvorojenca, Kajna, je objavila: »Dobila sem moža s pomočjo GOSPODA.« (1. Mojzesova 4:1) Ali je razmišljala, da bo morda njen sin postal Seme? Naj je mislila tako ali ne, Kajn in njegova daritev sta razočarala. Po drugi strani pa je njegov brat Abel pokazal vero v Božjo obljubo in to ga je navedlo, da je daroval nekaj prvencev svoje črede kot žrtev Jehovu. Beremo: »Po veri je daroval Abel Bogu boljšo žrtev mimo Kajna; po njej je bil izpričan za pravičnega.« (Hebrejcem 11:4)

9. a) V kaj je veroval Abel in kako je to pokazal? b) Kaj je Abel s svojo daritvijo dosegel?

⁹ Abel ni le na splošno veroval v Boga, kot je prav gotovo tudi Kajn. Abel je veroval v Božjo obljubo, da bo Seme odrešilo zveste ljudi. Ni mu bilo razodeto, kako bo to izvršeno, toda zaradi Božje obljube se je zavedal, da bo nekomu morala biti strta peta. Da, očitno je sklenil, da je treba preliti kri, kar pa je osnovna zamisel žrtvovanja. Viru življenja je daroval dar, ki je zajemal življenje in kri, verjetno kot znamenje tega, kako močno je hrepenel ter pričakoval uresničitev Jehovove obljube. Ta izraz vere je bilo tisto, zaradi česar je Abelova žrtev ugajala Jehovu, in do neke mere je odsevala bistvo žrtvovanja, namreč da je to sredstvo, po katerem se lahko grešni ljudje približajo Bogu, da bi bili deležni njegovega odobravanja. (1. Mojzesova 4:4; Hebrejcem 11:1, 6)

10. Kako se je s tem, ko je Jehova zapovedal Abrahamu, naj daruje Izaka, razjasnil pomen žrtvovanja?

¹⁰ Globok pomen žrtvovanja se je dramatično razjasnil, ko je Jehova zapovedal Abrahamu, naj daruje svojega sina Izaka kot žgalno daritev. Čeprav to žrtvovanje ni bilo dobesedno izvršeno, je bilo slika tega, kar naj bi Jehova naposled naredil – daroval svojega edinorojenega Sina kot največjo žrtev, kar jih je bilo kdaj žrtvovanih, da bi s tem izvršil svojo voljo glede človeštva. (Janez 3:16) Jehova je z žrtvovanjem in darovanjem pod mojzesovsko postavo postavil preroške vzorce, tako da bi svoje izbrano ljudstvo poučil, kaj mora delati, da bi mu bili odpuščeni grehi ter da bi imelo še trdnejše upanje na rešitev. Kaj se lahko iz tega naučimo mi?

Jehovu sprejemljive žrtve

11. Kateri dve vrsti daritev je daroval Izraelov veliki duhovnik in čemú?

¹¹ »Vsak veliki duhovnik je postavljen, da prinaša dari [darove, Ekumenska izdaja] in žrtve,« pravi apostol Pavel. (Hebrejcem 8:3) Bodite pozorni na to, da Pavel daritve, ki jih je v starem Izraelu daroval veliki duhovnik, loči v dve skupini, in sicer v »darove« in »žrtve« oziroma »žrtve za grehe«. (Hebrejcem 5:1) Ljudje navadno dajemo darove zato, da bi z njimi izrazili našo ljubezen in cenjenje ter da bi negovali prijateljstvo, naklonjenost oziroma bi nas drugi sprejeli. (1. Mojzesova 32:20; Pregovori 18:16) Podobno lahko na mnoge daritve, ki jih je predpisovala postava, gledamo kot na »darove« Bogu, s katerimi je ljudstvo iskalo njegovo odobravanje in naklonjenost.b Vsako kršenje postave je zahtevalo povračilo, in da bi storjeno poravnali, so darovali »žrtve za grehe«. V Peteroknjižju, še posebej v Drugi, Tretji in Četrti Mojzesovi knjigi, najdemo veliko podatkov o različnih vrstah žrtvovanj in daritev. Za nas je lahko pravi izziv vsrkati in zapomniti si vse te podrobnosti, toda nekatere glavne točke glede različnih vrst žrtvovanj si zaslužijo našo pozornost.

12. Kje v Bibliji lahko najdemo pregled žrtev oziroma daritev pod postavo?

¹² Opazimo lahko, da je v Tretji Mojzesovi knjigi, v poglavjih od 1 do 7, pet glavnih vrst daritev – žgalna daritev, jedilna daritev, mirovna žrtev (občestvena žrtev, NW), daritev za greh in daritev za krivdo – opisanih posamično, čeprav so nekatere od njih pravzaprav darovali skupaj. Zasledimo tudi, da so v teh poglavjih te daritve opisane dvakrat, z dvema različnima namenoma: prvič v Tretji Mojzesovi knjigi 1:2 do 6:7, kjer je razloženo, kaj je bilo treba darovati na oltarju, in drugič v Tretji Mojzesovi knjigi 6:8 do 7:36, kjer je prikazano, kolikšen delež je bil namenjen duhovnikom in kolikšen delež je bil prihranjen darovalcu. V 28. in 29. poglavju Četrte Mojzesove knjige pa najdemo, kar bi lahko imeli za nekakšen podroben urnik, v katerem je bilo predpisano, kaj so morali darovati dnevno, tedensko, mesečno ter ob vsakoletnih praznikih.

13. Opišite daritve, ki so jih prostovoljno darovali kot darove Bogu.

¹³ Med daritve, ki so jih prostovoljno darovali kot darove Bogu oziroma da bi se mu približali ter bili tako deležni njegove naklonjenosti, so bile žgalne daritve, jedilne daritve ter občestvene daritve. Nekateri učenjaki menijo, da hebrejski izraz za »žgalno daritev« pomeni »daritev dviganja« oziroma »dvigajoča se daritev«. To je ustrezno pojmovanje, saj so pri žgalni daritvi zaklano žival zažgali na oltarju, nakar se je prijeten oziroma pomirjajoč vonj dvigoval proti nebu k Bogu. Posebna značilnost žgalne daritve je bila ta, da so žival, zatem ko so z njeno krvjo poškropili okoli oltarja, v celoti darovali Bogu. Duhovniki so ‚vse sežgali na oltarju kot žgalno daritev, kot ognjeno daritev v prijeten vonj za Gospoda‘. (3. Mojzesova 1:3, 4, 9, EI; 1. Mojzesova 8:21)

14. Kako se je darovalo jedilno daritev?

¹⁴ V 2. poglavju Tretje Mojzesove knjige je opisana jedilna daritev. To je bila prostovoljna daritev, sestavljena iz fine moke, ki je bila ponavadi prepojena z oljem in so ji dodali kadilo. »Duhovnik naj vzame prgišče tega, moke in olja z vsem kadilom njenim, in naj to sežge na oltarju kot njen spomin: ognjena žrtev je v prijeten duh GOSPODU.« (3. Mojzesova 2:2) Kadilo je bilo eno od sestavin svetega kadila, ki so ga žgali na kadilnem oltarju v shodnem šotoru in v templju. (2. Mojzesova 30:34–36) Kralj David je imel očitno to v mislih, ko je dejal: »Molitev moja pridi kakor kadilo pred tebe, povzdigovanje mojih rok kakor [jedilna, NW] daritev večerna.« (Psalm 141:2)

15. Kakšen je bil namen občestvene žrtve?

¹⁵ Med prostovoljne daritve je spadala tudi občestvena žrtev, opisana v 3. poglavju Tretje Mojzesove knjige. Prevaja pa se lahko tudi z »žrtvovanje mirovnih daritev«. V hebrejščini beseda »mir« označuje veliko več kot le stanje brez vojn ali nemirov. »V Bibliji označuje to, pa tudi stanje miru z Bogom oziroma miren odnos z Bogom, blaginjo, radost ter srečo,« piše v knjigi Studies in the Mosaic Institutions. Občestvenih žrtev torej niso darovali zato, da bi si zagotovili mir z Bogom, kot da bi se hoteli z njim spraviti, temveč da bi izrazili svojo hvaležnost za blagoslovljeno stanje miru z njim oziroma da bi proslavili takšno stanje, ki ga uživajo tisti, ki jih on odobrava. Zatem ko so kri in tolstino darovali Jehovu, so duhovniki in darovalec jedli od žrtve. (3. Mojzesova 3:17; 7:16–21; 19:5–8) Darovalec, duhovniki in Bog Jehova so na prijeten in simboličen način skupaj obedovali ter tako simbolizirali miren medsebojni odnos.

16. a) Kakšen je bil namen daritve za greh in daritve za krivdo? b) Kako sta se ti dve daritvi razlikovali od žgalne daritve?

¹⁶ K žrtvam, ki so jih darovali, da bi prejeli odpuščanje grehov oziroma v spravo za prestopke proti postavi, sta spadali daritev za greh ter daritev za krivdo. Čeprav so pri teh žrtvovanjih prav tako žgali na oltarju, sta se od žgalne daritve razlikovali v tem, da Bogu niso darovali cele živali, ampak samo tolstino in nekatere njene dele. Kar je ostalo od živali, so odvrgli zunaj taborišča, v nekaterih primerih pa so to zaužili duhovniki. Ta razlika je pomembna. Žgalno daritev so darovali kot dar Bogu, tako da bi jim dovolil približati se mu, zato so jo darovali izključno njemu in to v celoti. Zanimivo je, da so pred žgalno daritvijo ponavadi darovali daritev za greh oziroma daritev za krivdo, kar je kazalo na to, da je za to, da bi Bog sprejel daritev grešnika, potrebno odpuščanje grehov. (3. Mojzesova 8:14, 18; 9:2, 3; 16:3, 5)

17., 18. Čemú se je darovalo daritev za greh in kakšen je bil namen daritev za krivdo?

¹⁷ Daritev za greh je bila sprejeta le za nenamerni greh proti postavi, greh, ki ga je kdo storil zaradi mesene slabosti. »Če se kdo pregreši po pomoti v čemerkoli, za kar je GOSPOD zapovedal, da se ne sme storiti,« potem je moral grešnik, skladno s svojim položajem oziroma slovesom v družbeni skupnosti, darovati daritev za greh. (3. Mojzesova 4:2, 3, 22, 27) Po drugi strani pa so bili neskesani grešniki iztrebljeni; na voljo jim ni bilo nobene žrtve. (2. Mojzesova 21:12–15; 3. Mojzesova 17:10; 20:2, 6, 10; 4. Mojzesova 15:30; Hebrejcem 2:2)

¹⁸ Pomen in namen daritve za krivdo sta razjasnjena v 5. in 6. poglavju Tretje Mojzesove knjige. Človek je morda grešil nenamerno. Kljub temu si je s prestopkom morda nakopal krivdo zoper pravice sočloveka ali Boga Jehova, in to krivico je bilo treba popraviti oziroma poravnati. Omenjenih je več vrst grehov. Nekateri grehi so bili osebni (5:2–6), nekateri so bili grehi zoper to, »kar je sveto GOSPODU« (5:14–16), in nekateri, čeprav ne povsem nenamerni, so bili posledica napačnih želja ali mesenih slabosti (6:1–3). Poleg tega, da je prestopnik priznal takšne grehe, je moral, kadar je bilo to treba, povrniti škodo in potem darovati Jehovu daritev za krivdo. (3. Mojzesova 6:4–7)

Pride nekaj boljšega

19. Zakaj Izrael, čeprav je imel postavo z vsemi njenimi žrtvovanji, ni dosegel Božje naklonjenosti?

¹⁹ Mojzesovska postava, z mnogimi žrtvovanji in daritvami vred, je bila Izraelcem dana zato, da bi se lahko približali Bogu ter tako dosegli in obdržali njegovo naklonjenost in blagoslov do prihoda obljubljenega Semena. Apostol Pavel, ki je bil po rodu Jud, je to takole povedal: »Postava [je bila] voditeljica naša do Kristusa, da bi bili iz vere opravičeni.« (Galatom 3:24) Na žalost se Izrael kot narod ni odzval na to vodstvo, temveč je to prednost zlorabil. Zato so njihove številne žrtve postale ostudne Jehovu, ki je dejal: »Sit sem žgalnih daritev ovnov in masti pitane živine ter krvi juncev in jagnjet in kozlov se ne veselim.« (Izaija 1:11)

20. Kaj se je leta 70 n. š. zgodilo s postavo in njenimi žrtvovanji?

²⁰ Leta 70 n. š. je judovska stvarnost, skupaj s templjem in duhovništvom, doživela svoj konec. Za tem žrtvovanja, kakršna je določala postava, niso bila več mogoča. Ali to pomeni, da so žrtve, ki so bile bistven del postave, za današnje Božje častilce izgubile ves pomen? To bomo preiskali v naslednjem članku.

[Podčrtni opombi]

Ali lahko pojasnite?

• Kaj je zveste starodavne služabnike navedlo k temu, da so Jehovu darovali žrtve?

• Zakaj je bilo žrtvovanje potrebno?

• Katere glavne vrste žrtev so darovali pod postavo in čemú?

• Kateremu bistvenemu namenu sta po Pavlovih besedah služili postava in njena žrtvovanja?

[Slika na strani 14]

Abelova žrtev je Jehovu ugajala, ker je Abel z njo pokazal vero v Njegovo obljubo

[Slika na strani 15]

Ali veste, kakšen je pomen tega prizora?