Kaj se da storiti ob malodušju?

KAKO lahko človek premaga malodušje? Vprašanje je bilo zastavljeno nekaj potujočim nadzornikom, ki redno obiskujejo občine Jehovovih prič. Njihovi odgovori nam lahko pomagajo razčleniti razloge za malodušje in, kaj pomaga v takšnem stanju, ki lahko doleti vsakega kristjana.

Za spoprijemanje z malodušjem je potrebna več kot le natančna preiskava, vendar so lahko med simptomi pomanjkanje zanimanja za molitev ali za osebno preučevanje, popuščanje v obiskovanju shodov, nenavdušenost in celo določen hlad do krščanskih tovarišev. Eden od najbolj zgovornih znakov pa je upad gorečnosti za oznanjevanje. Raziščimo simptome in premislimo o nekaterih zdravilih.

Malodušje pri oznanjevanju

Jezus Kristus je vedel, kakšne težave so povezane z nalogo pridobivanja učencev. (Matevž 28:19, 20) Zavedajoč se, da bo njegovim sledilcem oznanjevalstvo prinašalo preganjanje, jih je poslal kakor »ovce med volkove«. (Matevž 10:16–23) Vendar to naj ne bi bil razlog, da bi postali malodušni. Pravzaprav je Božje služabnike, ki so se z molitvijo zanašali na Jehova, preganjanje pogosto okrepilo. (Dejanja 4:29–31; 5:41, 42)

Tudi kadar Kristusove učence niso hudo preganjali, jih niso vedno ugodno sprejemali. (Matevž 10:11–15) Podobno danes Jehovove priče svojega oznanjevanja ne opravljajo vedno z lahkoto.a Vera v Boga je za mnoge osebna stvar, o kateri se ne marajo pogovarjati. Drugi nočejo imeti nobenega opravka z versko organizacijo, do katere imajo določene predsodke. Brezbrižnost, pomanjkanje rezultatov ali razne druge težave so brez dvoma zelo velik vzrok za malodušnost. Kako se lahko premaga te ovire?

Doseganje boljših rezultatov

Veselje, ki ga doživljamo pri strežbi, je deloma povezano z doseženimi rezultati. Kako smo lahko torej plodnejši v strežbi? No, mi smo ‚ribiči ljudi‘. (Marko 1:16–18, SSP) V starem Izraelu so ribiči ribarili ponoči, ko so lahko ujeli največ rib. Tudi mi moramo preučiti svoje področje, da gremo ‚ribarit‘ takrat, ko je večina ljudi doma in so bolj sprejemljivi za naše sporočilo. Morda je to zvečer, ob koncu tedna ali kakem drugem času. Po mnenju nekega potujočega nadzornika je to učinkovito na območjih, kjer ljudje delajo po ves dan. Opaža, da večerno oznanjevanje pogosto prinaša odlične rezultate. Več ljudi lahko dosežemo tudi z oznanjevanjem po telefonu oziroma neformalnim oznanjevanjem.

Vztrajno oznanjevanje rodi dobre sadove. V vzhodni Evropi in nekaterih afriških državah kraljestvenooznanjevalsko delo dobro napreduje, zaradi česar je prišlo do lepega porasta. Podobno so se oblikovale mnoge občine na območjih, ki so jih dolgo šteli za neplodna, ali na področjih, ki so bila celo zelo pogosto obdelovana. Kaj torej, če vaše področje ne rojeva takih sadov?

Ohraniti dobro stališče

Da nas ravnodušnost v strežbi ne bi spravila v malodušje, nam bo pomagalo, če bomo v mislih jasno imeli cilje, ki jih je postavil Jezus. Kristus je želel, da bi učenci poiskali vredne posameznike in ne da bi masovno spreobračali ljudi. Ob različnih priložnostih je poudaril, da velika večina ne bo sprejemala dobre novice, tako kot večina Izraelcev ni poslušala starih prerokov. (Ezekiel 9:4; Matevž 10:11–15; Marko 4:14–20)

»Evangelij kraljestva« hvaležno sprejemajo posamezniki, ki »se zavedajo svojih duhovnih potreb«. (Matevž 5:3, NW; 24:14) Bogu želijo služiti tako, kot on določa. Rezultati naše dejavnosti so potemtakem bolj povezani s stanjem srca ljudi kakor pa z našo spretnostjo predstavljanja sporočila. Seveda se moramo kar najbolj potruditi, da bi dobro novico napravili privlačno. Vendar pa so rezultati odvisni od Boga, kajti Jezus je rekel: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne vleče Oče, ki me je poslal.« (Janez 6:⁠44)

Z našim evangeliziranjem se razglaša Jehovovo ime. Naj ljudje prisluhnejo ali ne, s svojim oznanjevanjem prispevamo k posvečevanju Jehovovega svetega imena. Z evangeliziranjem nadalje dokazujemo, da smo Kristusovi učenci, in imamo prednost sodelovati v najpomembnejši misiji, kar se jih opravlja v današnjih dneh. (Matevž 6:9; Janez 15:⁠8)

Malodušje in medsebojni odnosi

Malodušje lahko povzročijo tudi nekateri medčloveški odnosi, bodisi v družini ali v občini. Včasih denimo mislimo, da nas drugi ne razumejo. V malodušje nas lahko spravijo tudi hibe sovernikov. Zopet nam lahko zelo pomaga Sveto pismo.

Vsesvetovna ‚bratovščina‘ sestavlja veliko duhovno družino. (1. Petrov 2:17) Toda občutek pripadnosti zedinjenemu ljudstvu lahko uplahni, kadar se zaradi osebnostnih nesoglasij pojavijo težave. Tudi kristjani v prvem stoletju očitno niso bili nedovzetni za take težave, saj jih je moral apostol Pavel vedno znova spominjati, naj složno prebivajo skupaj. Dve kristjanki – Evodijo in Sintiho – je denimo opominjal, naj zgladita nesoglasje. (1. Korinčanom 1:10; Efežanom 4:1–3; Filipljanom 4:2, 3)

Če je problem v navedenem, kako lahko zopet iskreno vzljubimo naše brate in sestre? Tako da se opominjamo, da je Kristus umrl zanje in da oni tako kot mi verujejo v njegovo odkupno žrtev. Pomislimo lahko na to, da so mnogi naši bratje in sestre pripravljeni posnemati Jezusa Kristusa tudi tako, da tvegajo svoje življenje za nas.

Pred nekaj leti je v Franciji v Parizu neki mlad Pričevalec brez obotavljanja zgrabil kovček z bombo, nastavljeno pred kraljestveno dvorano. Pognal se je navzdol po precej stopnicah, preden ga je nato vrgel v vodnjak, kjer je eksplodiral. Ko so ga vprašali, kaj ga je navedlo, da je tako tvegal svoje življenje, je odgovoril: »Zavedel sem se, da je naše življenje v nevarnosti. Tako sem pomislil, da je boljše, če umrem sam, kakor da ubije nas vse.«b Kakšen blagoslov je imeti tovariše, ki so pripravljeni tako natančno posnemati Jezusov zgled!

Razmišljamo lahko tudi o duhu sodelovanja med Jehovovimi pričami, ki so bili med drugo svetovno vojno v koncentracijskih taboriščih.c Pred kratkim so naši bratje in sestre v Malaviju enako zvesto zastopali stališče pravih kristjanov. Mar nas misel na to, da bi naši bratje iz krajevne občine v neugodnih okoliščinah podobno ravnali, ne spodbudi k temu, da spregledamo ali pa se vsaj čim manj oziramo na vsakdanja trenja in težave? Če gojimo Kristusov um, nam bodo medsebojni odnosi s sočastilci vir osvežitve, ne malodušja.

Osebna občutja, ki jemljejo voljo

»Predolgo upanje dela srce bolno, življenja drevo pa je želja, ki se izpolni.« (Pregovori 13:12) V očeh nekaterih Jehovovih služabnikov se konec te stvarnosti bliža prepočasi. Doba, v kateri živimo, je za kristjane enako ‚nevaren čas‘ kakor za mnoge neverne ljudi. (2. Timoteju 3:1–5)

Vendar bi se morali kristjani v nasprotju z nevernimi veseliti, ko v teh težavnih razmerah vidijo »znamenje« Jezusove navzočnosti, to namreč nakazuje, da bo Božje kraljestvo kmalu pokončalo to hudobno stvarnost. (Matevž 24:3–14) Tudi kadar se položaj poslabša – kar se med ‚veliko stisko‘ nedvomno bo – nam ti dogodki dajejo veselje, ker napovedujejo nastop Božjega novega sveta. (Matevž 24:21; 2. Petrov 3:⁠13)

Če bi kristjan poseg Kraljestva v današnje zadeve v mislih odlagal, bi ga to lahko navedlo, da bi vse več časa posvečal prizadevanju za gmotnimi dobrinami. Če bi dovolil, da bi mu stvari, kot so svetno delo in razvedrilo, vzele ves njegov čas in moč, bi stežka pravilno spolnjeval svetopisemske odgovornosti. (Matevž 6:24, 33, 34) Takšno stališče pospešuje nezadovoljstvo in potemtakem malodušje. Neki potujoči nadzornik je pripomnil: »Nestvarno je skušati v tej stvarnosti ustvariti slab posnetek novega sistema.«

Dve najboljši zdravili

Ko si posameznik enkrat naredi diagnozo, kako lahko najde dobro zdravilo? Eno od najboljših razpoložljivih sredstev je osebno preučevanje. Zakaj? »Spomni nas, zakaj moramo delati to, kar pač delamo,« je opazil neki potujoči nadzornik. Zopet drugi pa je razložil: »Oznanjevanje iz obveze sčasoma postane breme.« Dobro osebno preučevanje pa nam pomaga, da si ponovno pridobimo oster pogled na našo vlogo medtem, ko se bližamo koncu. Skladno s tem razmišljanjem nas Sveto pismo vedno znova spominja, da se moramo dobro duhovno hraniti, če želimo biti zares srečni v izpolnjevanju Božje volje. (Psalm 1:1–3; 19:7–10; 119:1, 2)

Starešine lahko drugim pomagajo premagati malodušje s svojimi spodbudnimi pastirskimi obiski. Med temi zasebnimi obiski lahko pokažejo, da je vsak od nas zelo cenjen in zaseda pomembno mesto med Jehovovim ljudstvom. (1. Korinčanom 12:20–26) Neki starešina je o sokristjanih rekel: »Da bi jasno pokazal, da so vredni, jih spomnim na to, kaj so v preteklosti že dosegli. Poudarim, da so dragoceni v Jehovovih očeh in da je bila kri njegovega sina dana za njihovo dobro. Tako dopovedovanje je vedno dobro sprejeto. Potem ko to podprem s tehtnimi biblijskimi referencami, si lahko malodušni sedaj postavijo nove cilje, kot je družinska molitev, preučevanje in branje Biblije.« (Hebrejcem 6:⁠10)

Starešine morajo pri pastirskih obiskih paziti, da ne bi stvari predstavili tako, kakor da Bogu ni mogoče ugajati. Malodušnim sočastilcem bi namesto tega morali pomagati videti, da Jezusovi sledilci nosimo lahko breme. Krščanska strežba nam je potemtakem vir veselja. (Matevž 11:28–30)

Premagati malodušje

Malodušje je – ne glede na vzrok – nadloga, ki jo je treba premagati. Zapomnite pa si, da v tem boju nismo sami. Če smo malodušni, sprejmimo pomoč naših krščanskih tovarišev, zlasti starešin. Tako bomo morda ublažili občutke malodušnosti.

Predvsem pa bi se za pomoč pri premagovanju malodušnosti morali obračati k Bogu. Če se v molitvi zanašamo na Jehova, nam bo lahko pomagal docela premagati malodušje. (Psalm 55:22; Filipljanom 4:6, 7) V vsakem primeru lahko kot njegovo ljudstvo čutimo enako kakor psalmist, ki je pel: »Blagor ljudstvu, ki pozna trobente radostni glas! Ti hodijo v svetlobi obličja tvojega, o GOSPOD! V imenu tvojem se radujejo ves dan in po pravičnosti tvoji se povišujejo. Zakaj dika njih moči si ti, in po blagovoljnosti tvoji bo zvišan rog naš.« (Psalm 89:15–17)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 31]

Ljubeči starešine lahko z izgrajujočimi pastirskimi obiski pomagajo kristjanom premagati malodušje