Z veseljem sprejemati Jehovovo vodstvo
PRIPOVEDUJE ULYSSES V. GLASS
Dogodek je bil nekaj izrednega. Razred diplomantov je štel samo 127 učencev, med občinstvom pa je bilo 126.387 navdušenih ljudi številnih narodnosti. Spremljali so podelitev diplom 21. razredu Watchtowerjeve biblijske šole Gilead, na newyorškem Jenkijskem stadionu, 19. julija 1953. Zakaj je bilo to doživetje tako pomembno v mojem življenju? Naj vam nekoliko opišem ozadje.
RODIL sem se v Vincennesu v Indiani (ZDA), 17. februarja 1912, približno dve leti pred rojstvom Mesijanskega kraljestva, ki je opisano v Razodetju 12:1–5. Leto pred tem sta starša začela preučevati Biblijo z zvezki Studies in the Scriptures. Oče je iz teh knjig družini vsako nedeljo zjutraj prebral odlomek in nato smo se o prebranem še pogovarjali.
Materi je upoštevanje naučenega pomagalo pri oblikovanju mišljenja njenih otrok. Bila je zelo prijetna oseba – tako prijazna, tako pripravljena pomagati. Rodili smo se ji štirje otroci, vendar je njena ljubezen zaobjela tudi druge otroke v soseščini. Z nami je preživljala svoj čas. Rada nam je pripovedovala biblijske zgodbe in pela z nami.
Na naš dom je vabila tudi različne polnočasne strežnike. Zadržali so se le za kak dan ali dva in pogosto so na našem domu vodili shode in imeli govore. Zlasti radi smo imeli tiste, ki so uporabljali ponazoritve in nam pripovedovali zgodbe. Leta 1919, približno leto dni po prvi svetovni vojni, je gostujoči brat nekoč namenil nekaj besed posebej nam otrokom. Govoril je o predanosti – čemur zdaj točneje pravimo posvetitev – in nam pomagal razumeti, kako to vpliva na naše življenje. Ko sem se pozneje zvečer odpravil spat, sem molil k nebeškemu Očetu in mu povedal, da mu hočem vedno služiti.
Toda po 1922. letu so ta sklep potisnile v ozadje druge skrbi v življenju. Selili smo se iz kraja v kraj in se nič več družili z občino Jehovovega ljudstva. Oče je bil zdoma zaradi svojega dela na železnici. Biblije nismo redno preučevali. Začel sem se šolati za reklamnega grafika in načrtoval, da bom šel na kako pomembno univerzo.
Popravil sem svoj življenjski pogled
Sredi tridesetih let tega stoletja se je svet zopet začel zapletati v svetovno vojno. Ko smo stanovali v Clevelandu v Ohiu, nas je obiskala neka Jehovova priča. Začeli smo resneje razmišljati o tem, kar smo se naučili kot otroci. Starejši brat Russell je bil resnejše nravi in se je prvi krstil. Sam sem bil majčkeno bolj neugnan, toda 3. februarja 1936 sem se krstil še jaz. Vse bolj sem se zavedal, kaj pomeni biti posvečen Jehovu, in se učil sprejemati Jehovovo vodstvo. Istega leta sta se krstili še moji sestri Kathryn in Gertrude. Vsi smo začeli služiti polnočasno kot pionirji.
To seveda ni pomenilo, da nismo nikoli razmišljali o ničemer drugem. Napel sem denimo ušesa, ko mi je bratova žena pripovedovala o zelo čednem dekletu Ann, ki je »kar zaživela«, odkar je slišala za resnico, in je obiskovala shode v naši hiši. Ann je takrat delala kot tajnica v neki odvetniški pisarni in v letu dni se je krstila. Prej se nisem nameraval poročiti, toda bilo je očitno, da je Ann stoodstotno za resnico. In Jehovovi službi se je hotela popolnoma posvetiti. Nikoli ni rekla: »Ali bom to zmogla?« ampak je vedno vprašala: »Kako bi se tega najbolje lotila?« In bila je odločena vztrajati. Ta njen pozitivni pogled me je privlačil. Zraven tega je bila zelo čedna in še vedno je. Postala je moja žena in kmalu tudi sodelavka v pionirski službi.
Dragoceno usposabljanje v pionirski službi
V pionirski službi sva se naučila skrivnosti, kako biti zadovoljen v pomanjkanju in obilju. (Filipljanom 4:11–13) Nekoč se je dan že nagibal v večer, midva pa sva bila brez hrane. Imela sva le pet centov. Stopila sva k mesarju in vprašal sem: »Ali bi lahko dobila mortadele za pet centov?« Pogledal naju je in nato odrezal štiri rezine. Prepričan sem, da so bile vredne več kot pet centov. In tako sva dobila nekaj za pod zob.
Pri naši strežbi smo se velikokrat spoprijemali s hudim nasprotovanjem. V mestu blizu Syracuse v New Yorku sva na ulici delila vabila in nosila transparente, da bi opozorila na posebni javni shod. Tedaj pa sta me zgrabila dva robustneža in se grobo znesla nad mano. Eden je bil policist, vendar brez uniforme, in se ni zmenil za mojo zahtevo, da želim videti njegovo značko. Ravno takrat pa je mimo prišel Grant Suiter iz brooklynskega Betela in rekel, da bo stvar šel rešit na policijsko postajo. Nato je telefoniral v pisarno Skupnosti v Brooklyn in z ženo sva dobila navodilo, naj še isti dan greva na ulico s transparenti in vabili, da bi nekako pripravila podlago za precedenčni primer. Prav kakor smo pričakovali, so naju aretirali. Vendar ko sva policistom rekla, da bodo toženi zaradi protipravnega odvzema prostosti, so naju izpustili.
Naslednjega dne je na pobudo nekega duhovnika na naše zborovalno mesto vdrla gruča najstniških razgrajačev, policistov pa ni bilo od nikoder. Nasilneži so z bejzbolskimi palicami tolkli po lesenem podu, potisnili nekaj navzočih s tribune ter se povzpeli na oder, dvignili ameriško zastavo in kričali: »Pozdravite jo! Pozdravite jo!« Nato so zapeli narodno pesem »Beer Barrel Polka«. Popolnoma so nam pretrgali shod. Na lastni koži smo doživeli, kaj je Jezus mislil, ko je rekel: »Ker pa niste od sveta, temuč sem vas jaz odbral iz sveta, zato vas svet sovraži.« (Janez 15:19)
Javni govor je bil pravzaprav tonski posnetek predavanja J. F. Rutherforda, takratnega predsednika Watch Tower Society. Z Ann sva še nekaj dni ostala v tem mestu, obiskovala ljudi in jih vabila, naj govor poslušajo na svojem domu. Nekaj jih je ponudbo tudi sprejelo.
Prijava za služenje v tujini
Čez čas so se odprli novi načini strežbe. Leta 1943 so mojega brata Russlla in njegovo ženo Dorothy kot zakonski par povabili v prvi razred šole Gilead ter ju nato poslali kot misijonarja na Kubo. Sestra Kathryn se je udeležila četrtega razreda. Tudi ona je bila dodeljena na Kubo. Kasneje so jo premestili v Dominikansko republiko in nato v Portoriko. Kaj pa Ann in jaz?
Ko sva slišala za šolo Gilead in to, da želi Skupnost pošiljati misijonarje v druge dežele, sva se hotela dati na razpolago za služenje v tujini. Sprva sva razmišljala, da bi šla sama neodvisno, morda v Mehiko. Potem pa sva se odločila, da bo morda bolje počakati in pustiti, da naju dodeli Skupnost po opravljeni šoli Gilead. Uvidela sva, da Jehova uporablja to pripravo.
Povabili so naju v četrti razred šole Gilead. Toda malo pred začetkom pouka je N. H. Knorr, takratni predsednik Watch Tower Society, postal skrbneje pozoren na Annine omejitve, ki jih je imela zaradi prebolele otroške paralize. O tem se je pogovoril z mano in sklenil, da naju ne bi bilo modro pošiljati v drugo državo.
Čez približno dve leti, ko sem sodeloval pri pripravah za zborovanje, sem se zopet srečal z bratom Knorrom in vprašal me je, ali bi naju šola Gilead še vedno zanimala. Povedal mi je, da naju ne bi dodelili v tujino; v mislih je imel nekaj drugega. Tako so ob vpisu v deveti razred, 26. februarja 1947, med učence uvrstili tudi naju.
Tistih dni na Gileadu ne bova nikoli pozabila. Tečaj je bil duhovno bogat. Sklenila sva prijateljstva za vse življenje. Moje vezi s šolo pa so se še veliko bolj raztegnile.
Med Washingtonom in Gileadom
Šola Gilead je bila še sorazmerno mlada. V Združenih državah vlada ni bila dovolj seznanjena z namenom šole, zato jih je zanimalo marsikaj. Skupnost je želela v Washingtonu D. C. imeti svojega predstavnika in tako sva bila nekaj mesecev po prejemu diplome na Gileadu poslana tja midva. Pomagal naj bi urejati vizume za povabljene na Gilead iz drugih držav ter zbirati pravno dokumentacijo za njihov odhod na misijonarsko delo v tujino. Nekateri uradniki so bili zelo nepristranski in so nam radi pomagali. Drugi so do Prič čutili močan odpor. Nekateri močno politično usmerjeni so trdili, da smo povezani z nezaželenimi elementi.
Nekoč sem se oglasil v pisarni nekega človeka, ki je nad nami zelo negodoval, ker ne pozdravljamo zastave niti ne gremo v vojno. Nekaj časa sem ga poslušal, ko je stresal svojo jezo, na koncu pa sem dejal: »Želim, da veste, in to tudi veste, da Jehovove priče nismo vpleteni v nobeno vojno proti komur koli na svetu. V zadeve sveta nismo vpleteni. Nismo vpleteni v njihove vojne niti v njihovo politiko. Smo popolnoma nevtralni. Težave, s katerimi se spoprijemate, smo mi že premagali; naša organizacija je enotna. . . . Kaj bi sedaj želeli od nas? Bi želeli, da se vrnemo nazaj, na vaš način ravnanja, in da opustimo svojega?« Za tem ni rekel ničesar več.
Za opravke po državnih uradih sem imel oddeljena po dva cela dneva na teden. Z ženo sva poleg tega služila kot posebna pionirja. Takrat je to pomenilo mesečno preživeti 175 ur v terenski strežbi (kasneje je bilo spremenjeno na 140 ur), zato sva v strežbi pogosto delala do poznega večera. Uživala sva. Vodila sva veliko odličnih poukov s celimi družinami in lepo so napredovali. Z Ann sva se odločila, da ne bova imela otrok, toda v duhovnem smislu nimava le otrok, ampak tudi vnuke in pravnuke. Kako zelo nama razveseljujejo srce!
Proti koncu 1948. leta sem prejel nadaljnjo nalogo. Brat Knorr mi je pojasnil, da bo brat Schroeder, arhivar in učitelj v šoli Gilead, zaposlen s še drugim pomembnim delom, zato me je zaprosil, ali bi po potrebi poučeval na Gileadu. Osemnajstega decembra sem se tako z Ann vrnil na Gilead v South Lansing (New York), s cmokom v grlu. Sprva sva bila tam le po nekaj tednov in se nato vračala v Washington. Nazadnje pa sem na Gileadu preživel več časa kakor v Washingtonu.
In v tem obdobju je, kakor sem omenil na začetku, na Jenkijskem stadionu v New Yorku potekala podelitev diplom 21. Gileadovemu razredu. Kot eden izmed učiteljev sem imel prednost sodelovati na tem programu.
Služba na svetovnem sedežu
Dvanajstega februarja 1955 sva dobila novo službeno nalogo. Postala sva člana betelske družine na svetovnem sedežu Jehovove vidne organizacije. Kaj pa je to pomenilo? Predvsem to, da sva bila pripravljena delati vse, kar nama je bilo dodeljeno, delati na projektih, pri katerih je treba sodelovati z drugimi. Seveda sva to počela že prej, toda odtlej sva pripadala veliko večji skupini – betelski družini na svetovnem sedežu. Novo nalogo sva z veseljem sprejela kot dokaz Jehovovega vodstva.
Moje delo je bilo povečini povezano z javnimi občili. Časopisje je iz želje po senzacionalnih zgodbah in na podlagi informacij, ki jih je dobilo od virov, obremenjenih s predsodki, napisalo nekaj umazanih reči o Jehovovih pričah. In ta položaj smo si prizadevali popraviti.
Brat Knorr je vsem želel zagotoviti obilo dela, zato smo opravljali še druge naloge. Nekatere so bile povezane z mojim šolanjem za reklamnega grafika. Druge so zadevale radijsko postajo Skupnosti, WBBR. Imeli smo tudi delo, povezano s filmi, ki jih je posnela Skupnost. O teokratični zgodovini se je seveda poučevalo na Gileadu, toda tedaj se je Skupnost lotila različnih projektov, da bi še več Jehovovega ljudstva seznanili z zgodovinskimi podrobnostmi sodobne teokratične organizacije ter to dali na razpolago še javnosti. Drug vidik spopolnjevanja na Gileadu je zajemal javno govorništvo in treba je bilo marsikaj postoriti, da bi bratje v občinah imeli na razpolago več informacij o osnovah javnega govorništva. Dela torej ni manjkalo.
Gilead redno
Šola Gilead se je pred začetkom usposabljanja potujočih nadzornikov in podružničnega osebja 1961. leta preselila v Brooklyn, kjer ima Watch Tower Society glavne pisarne. Zopet sem se vrnil v učilnico – tokrat ne kot nadomestni učitelj, temveč kot redni član osebja. Kakšna prednost! Trdno sem prepričan, da je šola Gilead Jehovovo darilo, dar, ki koristi vsej vidni organizaciji.
V Brooklynu so bili Gileadovi učenci deležni marsičesa, česar učenci v prejšnjih razredih niso poznali. Imeli so več gostujočih predavateljev, se tesno družili z Vodstvenim organom in uživali družbo velike betelske družine na svetovnem sedežu. Učenci so se tudi lahko seznanili z delovnimi postopki v pisarnah, z delovanjem betelskega doma in različnimi vidiki tovarniškega dela.
Število učencev se je skozi leta spreminjalo in enako je bilo s številom učiteljev. Tudi šola se je kar nekajkrat preselila. Zdaj stoji v prijetnem okolju v Pattersonu (New York).
Delo z učenci
Poučevanje teh razredov mi je zares v veliko veselje! V njih so mladi ljudje, ki se ne menijo za reči stare stvarnosti. Za seboj pustijo družino, prijatelje, dom in ljudi, ki govorijo njihov jezik. Podnebje, hrana – vse bo drugačno. Ne vedo niti, kam bodo šli, cilj jim je le misijonariti. Ljudi te vrste vam ni treba motivirati.
Ko sem vstopil v razred, sem vedno najprej hotel, da bi se učenci sprostili. Nihče se ne uči dobro, če je napet in zaskrbljen. Bil sem učitelj, vendar sem vedel, kako je biti učenec. Nekoč sem tudi sam sedel za tistimi klopmi. Na Gileadu so se seveda trdo učili in se veliko naučili, a hotel sem, da se imajo tudi lepo.
Zavedal sem se, da bodo po odhodu na dodeljena področja za uspeh potrebovali določene stvari. Potrebovali so močno vero. Potrebovali so ponižnost – veliko ponižnosti. Morali so se naučiti shajati z drugimi, sprejemati takšne in drugačne okoliščine in odpuščati brez zadržkov. Morali so vztrajno gojiti sadove duha. Morali so tudi imeti radi ljudi in delo tam, kamor so bili poslani. Te reči sem vedno skušal predočevati učencem med šolanjem na Gileadu.
Res ne vem, koliko učencev sem učil. Vem pa, kaj do njih čutim. Po petih mesecih skupnega bivanja v učilnici si nisem mogel kaj, da se nanje ne bi navezal. Ko sem jih nato na dan podelitve diplom videl stopati po odru in prejeti diplomo, sem vedel, da so šolanje uspešno končali in bodo kmalu odšli. Počutil sem se, kakor da bi odhajal del moje družine. Le kako bi človek ne ljubil ljudi, ki so se pripravljeni razdajati in opravljati delo, ki ga bo opravljala ta mladež?
Ko se v letih za tem kdaj pa kdaj vrnejo na obisk, poslušam o njihovih radostih v strežbi in vem, da so še vedno na svojih dodelitvah, ter delajo to, za kar so se izučili. Kako se ob tem počutim? Povem vam, to je dober občutek.
Zreti v prihodnost
Sedaj so mi oči že oslabele in doživljam neprijetna občutja, ki jih to prinaša s sabo. Nič več ne morem učiti v Gileadovi učilnici. Sprva je bila to zame težka prilagoditev, toda že vse življenje se učim sprejemati takšne in drugačne okoliščine in živeti z njimi. Pogosto razmišljam o apostolu Pavlu in njegovem ‚trnu v mesu‘. Trikrat je molil, da bi bil rešen te nadloge, vendar mu je Gospod odgovoril: »Dosti ti je moja milost; zakaj moč moja se v slabosti izkazuje popolna.« (2. Korinčanom 12:7–10) Pavel je s tem živel naprej. Če je zmogel on, moram poskusiti tudi jaz. Čeprav ne poučujem več, sem hvaležen, da še vedno lahko vsak dan vidim, kako učenci prihajajo in odhajajo. Včasih se lahko z njimi pogovarjam in njihov odlični duh, ki ga kažejo, mi razveseljuje srce.
Čudovito je razmišljati o prihodnosti. Temelj zanjo se polaga sedaj in pomemben del pri tem ima Gilead. Po veliki stiski, ko se bodo odprle knjige, opisane v Razodetju 20:12, se bo človeštvo kakih tisoč let nadalje intenzivno izobraževalo o Jehovovih poteh. (Izaija 11:9) Vendar to še ne bo vse. To bo pravzaprav šele začetek. Celo večnost se bomo učili novih stvari o Jehovu in vedno več bo dela, saj se nam bodo razkrivali njegovi nameni. Popolnoma zaupam v to, da bo Jehova izpolnil vse svoje veličastne obljube. Želim si, da bi bil takrat poleg ter prejemal Jehovova vodila.
[Slika na strani 26]
Gileadova podelitev diplom na newyorškem Jenkijskem stadionu 1953. leta
[Slika na strani 26]
Gertrude, jaz, Kathryn in Russell
[Slika na strani 26]
Med delom z N. H. Knorrom (skrajno levo) in M. G. Henschlom pri organiziranju zborovanja
[Slika na strani 26]
V studiu radia WBBR
[Slika na strani 29]
V učilnici na Gileadu
[Slika na strani 31]
Pred nedavnim z Ann