Vandalizem – zakaj?

»NIMAM kaj reči,« je nekdo z velikimi črkami napisal na sveže popleskan zid v nekem prijaznem kraju v okolici Sao Paula. Vandalstvo, boste morda pomislili. In grafiti so le ena od oblik vandalizma.

Zamislite si, da vam neodgovorni vandali poškodujejo nov avtomobil. Ali pa morda opazite, da so vandali poškodovali ali celo uničili vsem koristno javno lastnino. Zakaj? Da, zakaj? Ali ste se že kdaj vprašali, zakaj je toliko vandalizma? Zdi se, da vandali marsikje uživajo v tem, da skazijo ali uničijo telefonske govorilnice. Pogosto so tarče tudi javna prevozna sredstva, kot so vlaki ali avtobusi. Videti je, da vandalom ni mar ničesar. Kaj povečini stoji za vandalizmom, ki ga videvamo ali zaradi katerega trpimo?

Marcoa, fant iz Ria de Janeira, je bil ob porazu svojega moštva v neki nogometni tekmi tako razočaran, da je začel metati kamenje v avtobus, poln navijačev zmagovalnega moštva. Ali pa vzemimo Clausa. Ko mu v šoli ni šlo, se je tako raztogotil, da je lučal kamenje in razbijal okna. »Zabave« je bilo seveda konec, ko so od očeta terjali odškodnino. Drug mladenič, Erwin, je študiral in delal. Tako on kakor tudi njegovi tovariši so bili na videz prijazni mladi ljudje. Toda kratkočasili so se s tem, da so v soseščini počenjali vandalstva. Erwinova starša o tem nista vedela ničesar. Valter je bil sirota, in moral je živeti na ulicah Sao Paula. Njegovi najboljši prijatelji so bili člani neke tolpe vandalov. Z njimi je hodil naokrog in se tudi naučil borilnih veščin. Ti zgledi kažejo, da za vandalizmom stojijo ljudje in da so povodi zanj oziroma v to vpletena čustva različni.

»Vandalizem je lahko dejanje iz maščevanja ali pa način izražanja političnega mišljenja. Tako mladi kot odrasli včasih zagrešijo kak zločin samo za ,zabavo‘,« piše v The World Book Encyclopedia. Toda vandalizem ni le mladostniška zabava, lahko je zelo nevaren, celo smrten. Tako se je neka skupina mladih hotela »malo pozabavati«, in ko so zagledali spečega človeka, so ga polili z vnetljivo tekočino in zanetili ogenj. Trpin, neki Indijanec, je pozneje v bolnišnici umrl. Po nekem poročilu »naj bi mladi rekli, da so mislili, da tako ali tako ne bo nikomur mar, če na ulici zgori nekaj beračev, in proti njim niso sodno ukrepali«. Bodisi da se za vandalizem zdi, da za sabo ne pušča žrtev ali pa da jih, se denarne in čustvene škode ne da izračunati. Kaj torej lahko vandalizem obvladuje oziroma ustavi?

Kdo lahko vandalizem ustavi?

Ali lahko vandalizem preprečijo policija in šole? Ena od težav je morda v tem, da so pooblaščene osebe zaposlene s hujšimi zločini, kot so preprodaja mamil ali umori, kakor pa da bi se ukvarjali s kaznivimi dejanji, ki za sabo ,ne puščajo žrtev‘. Po besedah nekega policista starši takrat, ko njihov otrok zaide v težave, pogosto »krivijo otroke, s katerimi se druži, šolo ali pa policijo, ker ga je ujela«. S šolanjem in uveljavljanjem zakona se vandalizem morda da omejiti; toda kaj, če se ne spremeni stališče staršev? Neka svetovalka za pogojno obsodbo pri mladoletnikih pravi: »Gre za dolgočasje in priložnost. [Otroci so] zunaj do poznih ur in nimajo kaj početi. Verjetno jih tudi nihče ne nadzoruje – sicer ne bi bili zunaj.«

Vandalizem je v mnogih krajih velik problem, toda razmislite o tem, kako se lahko stvari spremenijo. Na začetku omenjeni mladi vandali so se spremenili; sedaj se vedenja, škodljivega družbi, popolnoma ogibajo. Kaj pa je te nekdanje prestopnike navedlo na to, da so spremenili svoj življenjski slog? Ali bi bili zraven tega presenečeni nad napovedjo, da bo vandalizem odpravljen, ne le da ga bo manj? Vabimo vas, da si preberete naslednji članek.

[Podčrtna opomba]