Pavlovi sodelavci – kdo so bili?
V BIBLIJSKI knjigi Dejanja apostolov in Pavlovih pismih je omenjenih približno sto posameznikov, članov krščanske občine v prvem stoletju, ki so bili kako povezani z ,apostolom narodov‘. (Rimljanom 11:13, NW) O številnih izmed njih je znanega kar precej. Verjetno veste, kaj so delali Apolo, Barnaba in Sila. Na drugi strani pa bi najbrž stežka rekli kaj več o Arhipu, Damari, Klavdiji, Linu, Perzidi, Pudentu in Sopatru.
V različnih obdobjih in okoliščinah je Pavlovo strežbo dejavno podpiralo veliko posameznikov. Nekateri, na primer Aristarh, Lukež in Timotej, so apostolu stali ob strani dolga leta. Nekateri so bili ob njem, ko je bil zaprt ali ko je potoval, bodisi kot popotni tovariši bodisi kot gostitelji in gostiteljice. Drugi, kot so bili Aleksander, Dema, Figel in Hermogen, pa žal niso vztrajali v krščanski veri.
O nekaterih drugih Pavlovih prijateljih, kot so bili Asinkrit, Filolog, Hermej ali pa Julija, če jih omenimo le nekaj, pa vemo komaj kaj več kot imena. O Nerejevi sestri, Rufovi materi oziroma Hlojinih domačih pa ne vemo niti toliko. (Rimljanom 16:13–15; 1. Korinčanom 1:11) Toda če preiščemo tudi to malo, kar je znanega o teh približno sto posameznikih, bomo še bolje spoznali način dela apostola Pavla. Marsikaj bomo izvedeli tudi o tem, kako koristno je biti obdan s številnimi soverniki in z njimi tesno sodelovati.
Popotni tovariši, gostitelji in gostiteljice
Apostol Pavel je med strežbo veliko potoval. Neki pisec sodi, da je samo po poročilu iz Dejanj apostolov po kopnem in morju prepotoval razdaljo približno 16.000 kilometrov. Takrat pa potovati ni bilo samo naporno, temveč tudi nevarno. Med nevarnostmi, sredi katerih se je Pavel znašel, so bile brodolom, nevarnosti na rekah in pred razbojniki, nevarnosti v puščavi in tiste na morju. (2. Korinčanom 11:25, 26) Primerno temu je le redko kdaj potoval sam iz kraja v kraj.
Pavlu so bili spremljevalci vir tovarištva, spodbud in praktične podpore v strežbi. Tu in tam jih je pustil za sabo, da so lahko skrbeli za duhovne potrebe novih vernikov. (Dejanja 17:14; Titu 1:5) Najbrž pa je bila navzočnost tovarišev nujna zaradi varnosti in za to, da so ga podpirali pri spoprijemanju z nevšečnostmi na potovanju. Tako so lahko na primer Sopater, Sekund, Gaj in Trofim, za katere vemo, da so spremljali Pavla na potovanju, veliko prispevali k uspehu njegove strežbe. (Dejanja 20:4)
Nič manj dobrodošla ni bila pomoč gostiteljev in gostiteljic. Ko je Pavel prispel v kako mesto, v katerem je nameraval voditi oznanjevalsko akcijo ali pa enostavno prespati čez noč, je bila ena prvih stvari najti prenočišče. Kdor je potoval toliko kakor Pavel, je neogibno moral spati dobesedno na desetinah posteljah. Vedno bi se sicer lahko nastanil v kakem gostišču, toda te so zgodovinarji opisali kot »nevarne in neokusne kraje«, zato je Pavel, kjer se je dalo, verjetno bival pri sovernikih.
Imena nekaterih Pavlovih gostiteljev in gostiteljic poznamo: Akvila in Priska, Filemon, Filip, Gaj, Jazon, Lidija in Mnason. (Dejanja 16:14, 15; 17:7; 18:2, 3; 21:8, 16; Rimljanom 16:23; Filemonu 1, 22) V Filipih, Tesaloniki in Korintu so take nastanitve Pavlu rabile kot središče, iz katerega je lahko organiziral svojo misijonarsko dejavnost. V Korintu mu je vrata svojega doma odprl tudi Titij Just in mu s tem priskrbel prostor, od koder je lahko hodil oznanjevat. (Dejanja 18:7)
Množica prijateljev
Kakor bi lahko pričakovali, se je Pavel znancev spominjal različno, saj jih je srečeval v različnih okoliščinah. Feba, Marija, Perzida, Trifena in Trifoza so bile na primer sovernice, ki jih je pohvalil za njihov trud in trdo delo. (Rimljanom 16:1, 2, 6, 12) Gaja, Krispa in Štefanovo družino je krstil. V Atenah sta sporočilo resnice od njega prejela Dionizij in Damara. (Dejanja 17:34; 1. Korinčanom 1:14, 16) Andronik in Junij, ki sta bila »sloveča pri apostolih« in vernika dalj časa kakor Pavel, sta imenovana kot njegova »sojetnika«. Morda sta bila kdaj skupaj z njim v zaporu. Pavel ju omenja tudi kot svoja »sorodnika« in prav tako Herodiona, Jazona, Lucija in Sosipatra. (Rimljanom 16:7, 11, 21) Tu uporabljena grška beseda lahko sicer pomeni »sonarodnjaka«, toda njen osnovni pomen je »krvna sorodnika iste generacije«.
Zavoljo dobre novice je potovalo veliko Pavlovih prijateljev. Poleg bolj znanih tovarišev so tu še Ahaik, Fortunat in Štefan, ki so potovali iz Korinta v Efez, da bi se s Pavlom posvetovali o duhovnem stanju svoje občine. Artema in Tihik sta bila pripravljena odpotovati k Titu, ki je služil na otoku Kreti, in na pot se je odpravljal tudi Zena z Apolom. (1. Korinčanom 16:17; Titu 3:12, 13)
So pa tudi taki, o katerih nam Pavel razkrije le kako zanimivo podrobnost. Obvešča nas denimo, da je bil Epenet »prvina Azije«, da je bil Erast »mestni blagajnik« v Korintu, Lukež zdravnik, Lidija prodajalka škrlata, po Terciju pa je Pavel napisal pismo Rimljanom. (Rimljanom 16:5, 22, 23; Dejanja 16:14; Kološanom 4:14) Ti drobci podatkov s svojo jedrnatostjo dražijo vse, ki bi radi vedeli več o teh posameznikih.
Drugi tovariši so od Pavla prejeli osebna sporočila, ki so sedaj zapisana v Bibliji. Pavel je denimo Arhipa v pismu Kološanom opominjal: »Glej na službo, ki si jo prejel v Gospodu, da jo izpolnjuješ.« (Kološanom 4:17) Evodija in Sintiha sta očitno morali rešiti neki osebni spor. Pavel jima je zato po neimenovanem ,tovarišu‘ v Filipih prigovarjal, naj ,bosta enih misli v Gospodu‘. (Filipljanom 4:2, 3) To je prav gotovo dober nasvet za vse nas.
Zvestovdana podpora med jetništvom
Pavel je bil kar nekajkrat zaprt. (2. Korinčanom 11:23) Ob takih priložnostih so okoliški kristjani, če je le bil kateri tam, najverjetneje poskusili narediti vse, kar so mogli, da bi bila izkušnja zanj znosnejša. Ko je bil Pavel v Rimu prvič zaprt, si je smel za dve leti najeti hišo ter sprejemati obiske prijateljev. (Dejanja 28:30) V tem obdobju je napisal pisma občinam v Efezu, Filipih in Kolosih ter še Filemonu. Ti viri nam marsikaj povedo o ljudeh, ki so bili Pavlu blizu med njegovim priporom.
Izvemo denimo, da se je Onezim, Filemonov pobegli suženj, s Pavlom srečal v Rimu in prav tako Tihik, ki je Onezima kasneje spremljal nazaj k njegovemu gospodarju. (Kološanom 4:7–9) Tu je bil še Epafrodit, ki je pripotoval z darilom iz svoje občine v daljnih Filipih in je nato zbolel. (Filipljanom 2:25; 4:18) V Rimu so s Pavlom tesno sodelovali tudi Aristarh, Marko in Jezus, imenovan Just, o katerih je Pavel rekel: »Ti [so] edini sodelovali z menoj za Božje kraljestvo in mi bili v tolažbo.« (Kološanom 4:10, 11, SSP) Poleg teh zvestih so bili bolj znani še Timotej in Lukež, pa tudi Dema, ki je kasneje Pavla zapustil iz ljubezni do tega sveta. (Kološanom 1:1; 4:14; 2. Timoteju 4:10; Filemonu 24)
Nihče od teh očitno ni bil iz Rima, vendar so bili tam, Pavlu ob strani. Nekateri so morda prišli samo zato, da bi mu pomagali med jetništvom. Nekateri so zanj nedvomno hodili po raznih opravkih, drugi so bili odposlani na oddaljene misije, zopet drugim je Pavel narekoval pisma. Kako zgovorno pričevanje o zvestovdanosti ter močni navezanosti vseh teh na Pavla in Božje delo!
Iz sklepov nekaterih Pavlovih pisem opazimo, da je bil verjetno obdan z veliko družbo krščanskih bratov in sester, večjo od teh nekaj nam poznanih imen. Ob dveh priložnostih je napisal »Pozdravljajo vas vsi sveti« in »Pozdravljajo te vsi, ki so pri meni«. (2. Korinčanom 13:13; Titu 3:15; Filipljanom 4:22)
Pavel je med kritičnim drugim jetništvom v Rimu, ko mu je že grozilo mučeništvo, zelo veliko razmišljal o svojih sodelavcih. Še vedno je dejavno nadzoroval in vodil delovanje vsaj nekaterih izmed njih. Tita in Tihika je poslal na misijo, Krescent je šel v Galacijo, Erast je ostal v Korintu, Trofima je pustil bolnega v Miletu, Marko in Timotej pa naj bi prišla k njemu. Lukež je že bil ob Pavlu in ko je apostol napisal Timoteju drugo pismo, so bili tam še nekateri drugi verniki, med njimi Evbul, Pudent, Lin in Klavdija, da so poslali pozdrave. Nedvomno so se po najboljših močeh trudili pomagati Pavlu. Ta je obenem poslal pozdrave še Priski in Akvilu ter Oneziforjevi hiši. V teh težavnih okoliščinah pa ga je žal zapustil Dema in Aleksander mu je prizadejal veliko hudega. (2. Timoteju 4:9–21)
,Božji smo sodelavci‘
Pavel je bil pri oznanjevalskih dejavnostih redko kdaj sam. »Slika, ki nastane,« pravi komentator E. Earle Ellis, »je slika misijonarja z mnogo družabniki. Pavla dejansko komaj kdaj najdemo brez tovarišev.« Pavel je pod vodstvom Božjega svetega duha lahko pritegnil k delu veliko ljudi in organiziral učinkovite misijonarske akcije. Obdajali so ga tesni sodelavci, začasni pomočniki, nekateri ljudje z močno osebnostjo in veliko ponižnih služabnikov. Vendar ti niso bili zgolj sodelavci. Ne glede na to, koliko so s Pavlom sodelovali in se z njim družili, je vez krščanske ljubezni in osebnega prijateljstva več kot očitna.
Apostol Pavel je imel nekaj, kar je nekdo imenoval »dar za prijateljstvo«. Za to, da bi se dobro novico poneslo narodom, je naredil veliko, toda tega ni skušal narediti sam. Sodeloval je z organizirano krščansko občino in se je popolnoma okoristil. Za dosežke si ni pripisoval nikakršnih zaslug, temveč je ponižno priznal, da je suženj in da gre vsa čast Bogu, ki je odgovoren za rast. (1. Korinčanom 3:5–7; 9:16; Filipljanom 1:1)
Pavlovi časi so bili drugačni od naših, toda kljub temu danes v krščanski občini nihče ne bi smel misliti, da je lahko oziroma mu je treba biti neodvisen. Nasprotno, vedno bi morali delati skupaj z Božjo organizacijo, s svojo krajevno občino in soverniki. V dobrih in slabih časih potrebujemo njihovo pomoč, podporo in tolažbo. Imamo dragoceno prednost pripadati ,bratovščini, razkropljeni po svetu‘. (1. Petrov 5:9) Če zvesto in ljubeče delamo z ramo ob rami ter sodelujemo z vsemi, bomo prav kakor Pavel tudi mi lahko rekli, da ,smo Božji sodelavci‘. (1. Korinčanom 3:9)
[Slike na strani 31]
APOLO
ARISTARH
BARNABA
LIDIJA
ONEZIFOR
TERCIJ
TIHIK