Rodovitna dežela Vendov

ZADNJIH deset let z ženo polnočasno oznanjujeva med Vendi. Vendi živijo na severu Južnoafriške republike, in sicer južno od reke Limpopo. Njihov narod sestavljajo številna plemena, ki so v prejšnjih stoletjih prečkala to reko. Nekateri Vendi zatrjujejo, da so se njihovi predniki naselili tukaj že pred več kot tisoč leti.

Nekoč je to področje res pripadalo stari civilizaciji, imenovani kraljevina Mapungubwe. To je bila prva večja mestna naselbina v Južnoafriški republiki, iz katere so nadzorovali ogromno limpopsko dolino vse od Bocvane na zahodu pa do Mozambika na vzhodu. Od približno leta 900 n. š. do 1100 n. š. so arabske trgovce oskrbovali s slonovino, nosorogovimi rogovi, živalskimi kožami, bakrom in celo z zlatom. Na kraljevem pokopališkem griču, imenovanem Mapungubwe, so izkopali vešče izrezljane predmete, prevlečene z zlatom. Ti so med »najzgodnejšimi znanilci, da so v južni Afriki izkopavali zlato«, je zapisano v neki enciklopediji.

Danes pa tukaj zlata ne izkopavajo več. Dežela Vendov slovi po svoji rodovitnosti. Južno od Soutpansberovega gorovja se razprostira bogata dolina, kjer raste pravo obilje sadežev, kot so avokadi, banane, mangi in gvave. Poleg pekanovega in makadamijinega oreha uspeva tu še raznovrstna zelenjava, denimo divji muroho, ki ima okus po špinači in je pri domačinih zelo priljubljen.

Vendi so miroljuben in gostoljuben narod. Nič neobičajnega ni, če družinski poglavar ukaže, naj za nepričakovanega gosta spečejo piščanca. Ponudijo ga skupaj z vhusvo, njihovo glavno jedjo, ki jo pripravijo iz koruze. Po obisku bo družinski poglavar gosta pospremil del poti. S tem bo po tradiciji pokazal, da obiskovalca spoštuje. Otroke učijo, naj obiskovalce prikupno pozdravijo, tako da se priklonijo in podrsajo z eno roko ob drugo. Na tej strani lahko vidite vendski ženi, ki se pozdravljata po tem običaju.

Zapleten jezik

Vendščina je za ljudi evropskega porekla kaj trd oreh. Ena težava je ta, da mnoge besede enako črkujejo toda različno izgovarjajo. Ko sem nekoč imel biblijski govor pred vendsko občino Jehovovih prič, sem navzoče skušal spodbuditi, naj govorijo z vsakim človekom. Toda nekdo med navzočimi enostavno ni mogel zadržati smeha, saj sem namesto »človek človeku« rekel »prst prstu«.

Ko sem med javnim oznanjevanjem prvič skušal govoriti v vendščini, je vendska gospa odgovorila: »Ne govorim angleško.« Jaz sem menil, da sem ravnokar dobro govoril po vendsko, ona pa je mislila, da je to bila angleščina! Ko sem se ob drugi priložnosti približal neki hiši, sem mladeniča prosil, naj pokliče družinskega poglavarja. Vendska beseda za družinskega poglavarja je tóho. Toda jaz sem po pomoti rekel tohó in tako zaprosil, da bi govoril s hišno opico! Takšne napake so mi jemale pogum, toda ker sva z ženo vztrajala, se lahko sedaj kolikor toliko dobro pogovarjava v tem jeziku.

Duhovni sadovi

Pokazalo se je, da je dežela Vendov rodovitna tudi v duhovnem pogledu. V petdesetih letih so med priseljenci, ki so iz sosednjih držav prišli delat v messinski rudnik bakra, ustanovili občino Jehovovih prič. Ti bratje in sestre so z gorečim oznanjevanjem mnoge Vende seznanili z biblijskimi resnicami. Po kakih desetih letih se je v zasebnem domu v mestecu Sibasa že shajala skupina vendskih Prič.

Da bi porast pospešili, je podružnica Watch Tower Society iz Južnoafriške republike na to rodovitno področje poslala polnočasne oznanjevalce. Iz skupine v Sibasi je kmalu zrasla velika občina. Krščanske shode so takrat imeli v učilnici. Toda s pomočjo Jehovovih prič iz kakih 160 kilometrov južnejšega pietersburškega območja so v sosednjem Thohoyandouju zgradili kraljestveno dvorano.

Na severu Južnoafriške republike prebiva več kot 500.000 vendsko govorečih ljudi. Ob pričetku oznanjevanja o Kraljestvu, v petdesetih letih tega stoletja, ni bilo tukaj nobene vendske Priče. Sedaj jih je več kot 150. Vseeno pa je še mnogo nedotaknjenih področij in veliko dela. Leta 1989 smo pričeli obiskovati vendsko vas, Hamutsho. Takrat je v njej živel samo en Priča. Sedaj je tam več kot 40 kraljestvenih oznanjevalcev. Zelo smo zaposleni, saj bi radi dogradili kraljestveno dvorano. Pri tem nam spet pomagajo Priče iz pietersburških občin, koristijo pa nam tudi denarni prispevki bratov iz premožnejših dežel.

Z ženo stanujeva v majhni stanovanjski prikolici na neki kmetiji. Ker si prizadevava živeti preprosto, imava več časa, da krajanom poneseva dobro novico. (Marko 13:10) Zato sva bogato blagoslovljena, saj sva imela prednost pomagati že mnogim, da so posvetili svoje življenje Bogu Jehovu. Tu je denimo mož Michael, ki je v prijateljevi hiši zagledal knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji.a Pričel jo je brati in takoj prepoznal resnico. Zato je pisal Watch Tower Society ter zaprosil za še več biblijske literature. Pojasnil je še, da se je nedavno krstil kot član krajevne apostolske cerkve. »Odkril sem,« je nadaljeval, »da nisem na pravi poti v Božje kraljestvo. Odločil sem se, da postanem vaš član, toda ne vem, kako naj to storim.« Zatem je napisal svoj naslov in zaprosil, naj pošljejo k njemu koga od Jehovovih prič, da bi mu pomagal. Ko sem ga uspel najti, sem pričel z njim preučevati Biblijo. Danes je krščen Priča in zvestovdano služi Jehovu.

Decembra 1997 sva se z ženo udeležila območnega zborovanja Jehovovih prič »Vera v Božjo Besedo« na športnem stadionu v Thohoyandouju. Navzočih nas je bilo 634, krstilo pa se je 12 novih bratov in sester. Imel sem prednost podati dva govora v vendskem jeziku. To je bil zares vrhunec radostnega desetletja, ki sva ga preživela v tej rodovitni deželi! (Prispevek)

[Podčrtna opomba]