Spodletel rop v zahodni Afriki

Pripoveduje Eunice Ebuh

»Oboroženi roparji so načrtovali svoj napad na dan, ko imamo običajno pri nas doma občinsko knjižno preučevanje. Za brate, sestre in zainteresirane ljudi nastežaj odpremo vrtna vrata. Roparji so verjetno poznali naše navade in čas shoda. Zagotovo vemo, da so nekje ukradli avto in na dan ter ob uri našega preučevanja knjige čakali pred vrtnimi vrati.

Zgodilo pa se je, da so prišli ravno v tednu obiska okrajnega nadzornika. Namesto da bi torej imeli shod v naši hiši, smo se zbrali v kraljestveni dvorani. Po shodu je bil še sestanek starešin. Navadno sem z otroki odšla domov, toda mož, ki je starešina, me je prosil, naj ga počakamo. Rekel je, da sestanek ne bo dolg. Tako smo čakali.

Potem smo ugotovili, da avto ne vžge. Okrajni nadzornik in mož ga nista mogla popraviti. Poklicali smo mehanika, pa ni bilo nič boljše.

Otroci so se morali odpraviti domov peš. Nekoliko za njimi sem odšla še jaz. Prispela sem okrog desete ure. Ker se niti otroci niti jaz nismo na ograjeno posestvo pripeljali z avtom, nismo odpirali velikih vrtnih vrat.

Ko sem vstopila v spalnico, sem zaslišala oglušujoč strel. Spraševala sem se, kaj se dogaja. Skušala sem telefonirati na policijo, toda telefon ni deloval. Pohitela sem dol po stopnicah in zaklenila jeklena vhodna vrata, nato pa odbrzela zaklenit še vmesna vrata. Prižgala sem luči. Otroke je grabila panika, zato sem jim ukazala, naj bodo mirni. Skupaj smo molili za Jehovovo zaščito. Mož je bil medtem še vedno pri kraljestveni dvorani in se trudil okrog avta.

Pogledala sem skozi okno in videla, da na cesti pred vrtnimi vrati nekdo leži. Videti je bilo, da so roparji odšli, zato sem poškodovanca spravila v svoj avto in pohitela v bolnišnico. Tvegala sem, toda morala sem nekaj storiti. Žal je moški naslednjega dne umrl.

Kljub tej nesreči bi lahko bilo še veliko hujše. Obisk okrajnega nadzornika je pomenil, da nismo preučevali knjige v naši hiši. Okvara na avtomobilu je pomenila, da se nismo pripeljali domov kot družina. Moj mož, ki bi ga roparji prav gotovo zajeli, je domov prispel šele v poznih nočnih urah. Ti in drugi dejavniki so to noč služili v naš prid.

Jehova je naša trdnjava in zatočišče. Tako je, kot pravi svetopisemski stavek: ,Ako GOSPOD ne varuje mesta, zaman bedi priden čuvaj.‘« (Psalm 127:1)