Kdo so bili Makabejci?

OBDOBJE Makabejcev je za mnoge kakor črna skrinjica, skrita med sklepnim pisanjem zadnjih knjig Hebrejskih spisov in prihodom Jezusa Kristusa. Kakor se po strmoglavljenju letala pri preučitvi njegove črne skrinjice razkrijejo nekatere posameznosti, tako lahko marsikaj spoznamo z natančnejšo raziskavo dobe Makabejcev – za judovski narod prehodne dobe, polne sprememb.

Kdo so bili Makabejci? Kako so pred prihodom napovedanega Mesija vplivali na judovstvo? (Daniel 9:25, 26)

Val helenizma

Aleksander Veliki je zasedel ozemlja od Grčije pa vse do Indije (336–323 pr. n. š.). Z njegovim obsežnim kraljestvom se je širil tudi helenizem – grški jezik in kultura. Aleksandrovi častniki in čete so se poročevali z domačinkami, kar je povzročilo stapljanje grške kulture z drugimi. Po Aleksandrovi smrti se je kraljestvo razdelilo med njegove vojskovodje. Na začetku drugega stoletja pr. n. š. je Antioh III. iz grške dinastije Selevkidov v Siriji iztrgal Izrael izpod nadzorstva grških Ptolemejcev v Egiptu. Kako je helenistična oblast vplivala na Jude v Izraelu?

Neki zgodovinar piše: »Judje se niso mogli ogniti stikov s Heleni na svojem področju, še manj pa s svojimi rojaki iz tujine, zato je bilo vsrkavanje grške kulture in grškega načina razmišljanja neogibno. [. . .] V dobi helenizma si že samo z dihanjem vsrkaval grško kulturo!« Judje so privzemali grška imena. Deloma so sprejeli tudi grške običaje in oblačenje. Pritajena moč asimilacije je vse bolj rasla.

Duhovniki se izpridijo

Med Judi, ki so bili najbolj dovzetni za helenistični vpliv, so bili duhovniki. Mnogi so menili, da sprejemati helenizem pomeni omogočiti judovstu, da gre naprej s časom. Eden takih je bil tudi Jazon (v hebrejščini so ga imenovali Jošua), brat velikega duhovnika Onija III. Medtem ko se je Onija mudil v Antiohiji, je Jazon grškim oblastem ponudil podkupnino. Čemu? Hotel jih je pregovoriti, da bi ga postavili za velikega duhovnika namesto Onija. Grški selevkidski vladar Antioh Epifan (175–164 pr. n. š.) je ponudbo brez obotavljanja sprejel. Pred tem se grški vladarji niso vmešavali v judovsko veliko duhovništvo, toda Antioh je potreboval denar za vojne pohode. Zraven tega je bil še zadovoljen, da bo Jude vodil nekdo, ki bo bolj dejavno pospeševal helenizacijo. Antioh je na Jazonovo prošnjo podelil Jeruzalemu status grškega mesta (polis) in Jazon je zgradil telovadnico, kjer so mladi Judje ter celo duhovniki tekmovali v športnih igrah.

Izdajstvo je porodilo izdajstvo. Čez tri leta je Menelaj, ki najbrž ni bil iz duhovniške linije, ponudil višjo podkupnino, in Jazon je pobegnil. Menelaj je za plačilo Antiohu vzel iz tempeljske zakladnice veliko vsoto denarja. Onija III. je (med izgnanstvom v Antiohiji) temu glasno nasprotoval, zato je Menelaj poskrbel za to, da so ga umorili.

Ko se je razširil glas o tem, da je Antioh umrl, se je Jazon skupaj s tisoč možmi vrnil v Jeruzalem, da bi Menelaju vzel veliko duhovništvo. Toda Antioh ni bil mrtev. Ko je izvedel za Jazonovo dejanje ter za nemire med Judi, ki so nasprotovali helenizacijski politiki, se je odzval z vso silo.

Antioh začne ukrepati

Moše Pearlman v svoji knjigi The Maccabees piše: »Poročila niso povsem jasna, toda Antioh je po vsem videzu sklenil, da je dopuščanje verske svobode Judom bila politična napaka. Ta zadnji upor v Jeruzalemu po njegovem ni izhajal le iz verskih motivov, ampak iz prevladujočega proegiptovskega razpoloženja v Judeji, in takšni politični nazori so dobili nevaren izraz prav zato, ker so Judje, edini izmed vseh njegovih ljudstev, težili k večji meri verskega separatizma in jim je bila ta tudi dovoljena. [. . .] Odločil se je narediti temu konec.«

Kar se je zgodilo potem, povzema izraelski državnik in strokovnjak Abba Eban: »Leta 168 in 167 [pr. n. š.] so v naglem zaporedju dogodkov pobijali Jude, zaplenili tempelj in prepovedali izvajanje judovstva. Za obrezo so smeli izreči smrtno kazen in enako za obhajanje sabata. Zadnja žalitev je nastopila decembra 167, ko so po Antiohovem ukazu v tempelj postavili oltar Zevsu in od Judov zahtevali, da grškim bogovom žrtvujejo svinjsko meso, ki je seveda po judovski postavi nečisto.« V tem obdobju so Menelaj in drugi helenizirani Judje ostali na svojih položajih ter službovali v zdaj oskrunjenem templju.

Medtem ko so številni Judje helenizem sprejeli, je nova skupina, z imenom hasidejci (pobožni), prigovarjala k doslednejši poslušnosti Mojzesovemu zakonu. Povprečni ljudje so bili nejevoljni nad heleniziranimi duhovniki in so bili vedno bolj naklonjeni hasidejcem. Nastopilo je obdobje mučeništva, v katerem so bili Judje prisiljeni upoštevati poganske običaje in žrtvovanja ali pa umreti. Apokrifni knjigi Makabejcev vsebujeta številna poročila o moških, ženskah in otrocih, ki so si raje izbrali smrt kot pa kompromis.

Makabejci se odzovejo

Antiohovi skrajni ukrepi so mnoge Jude spodbodli k boju za vero. V Modinu, severozahodno od Jeruzalema, blizu današnjega mesta Lod, je bil v mestno središče poklican duhovnik Matatija. Krajevno prebivalstvo ga je spoštovalo, zato ga je kraljev predstavnik skušal prepričati, da bi sodeloval pri poganskem žrtvovanju – da sebi reši življenje, drugim pa dá zgled. Matatija je to zavrnil, a tedaj je pristopil neki drugi Jud, ki je bil pripravljen narediti kompromis. V Matatiju je prekipelo od ogorčenja, zgrabil je orožje in ga umoril. Nasilstvo tega starejšega moža je grške vojake tako osupnilo, da so se prepozno odzvali. Matatija je v nekaj sekundah umoril še grškega funkcionarja. Preden so se grške čete mogle ubraniti, jih je pet Matatijevih sinov skupaj z meščani že nadvladalo.

Matatija je zaklical: ,Kdor je vnet za postavo, naj gre za menoj!‘ Da bi ubežali povračilnim ukrepom, so on in sinovi pobegnili v gore. In ko se je glas o njihovem ravnanju razlegel naokrog, so se jim pridružili še drugi Judje (med njimi tudi mnogi hasidejci).

Matatija je nad vojaške akcije postavil svojega sina Juda. Temu so verjetno zaradi izrednih vojaških sposobnosti nadeli ime Makabejec, kar pomeni »kladivo«. Matatija in njegove sinove so poimenovali Hasmonejci, kar izvira iz mesta Hesmon ali pa od prednika s tem imenom. (Jozue 15:27) Najpomembnejši lik v uporu je postal Juda Makabejec, zato so vso družino začeli imenovati Makabejci.

Tempelj zopet v starih rokah

V prvem letu upora je Matatiju in sinovom uspelo organizirati majhno vojsko. Grške čete pa so skupine hasidejskih bojevnikov večkrat napadle na sabat. Slednji so se sicer bili zmožni braniti, vendar niso kršili sabata, zato je prihajalo do velikih pokolov. Matatija, ki je v očeh drugih zdaj imel versko oblast, je uvedel zakon, po katerem so se Judje na sabat smeli braniti. S tem zakonom je dobil upor nov polet, judovstvo pa vzorec dovoljevanja verskim voditeljem, da prilagajajo judovsko postavo spremenjenim okoliščinam. Ta težnja se v Talmudu zrcali v poznejši izjavi: »Pustite jim onečastiti en sabat, da bi mogli posvečevati mnoge sabate.« (Joma 85/b)

Juda Makabejec je po smrti svojega ostarelega očeta postal nesporni vodja upora. Uvidel je, da sovražnika nikakor ne bo mogel poraziti v odprtem bojevanju, zato se je domislil novih metod, podobnih gverilskemu vojskovanju v današnjih dneh. Antiohovo vojsko je napadal tam, kjer se ta ni mogla zateči k svojim običajnim metodam obrambe. Juda je v zapovrstnih bojih porazil vojsko, ki je bila neprimerljivo večja od njegove.

Medtem ko so se vladarji selevkidskega imperija otepali z notranjim rivalstvom in naraščajočo močjo Rima, se niso toliko ukvarjali z uveljavljanjem protijudovskih odlokov. To je Judu omogočilo, da je silovito napadel sama jeruzalemska vrata. Decembra 165 pr. n. š. (ali morda 164 pr. n. š.) je s svojimi četami zavzel tempelj, očistil posode v njem in ga ponovno posvetil – na dan točno po treh letih za tem, ko so ga oskrunili. Tega dogodka se Judje letno spominjajo med hanuko, praznikom posvetitve.

Politika nad pobožnostjo

Cilji upora so bili doseženi. Prepovedi izvajanja judovstva so bile umaknjene, čaščenje in žrtvovanje v templju pa sta bila zopet uvedena. Zdaj, ko so bili hasidejci zadovoljni, so zapustili vojsko Juda Makabejca in se vrnili domov. Juda pa je mislil drugače. Imel je dobro izurjeno vojsko; zakaj je torej ne bi uporabil za to, da bi ustanovil neodvisno judovsko državo? Verske razloge za povod upora so zdaj zamenjale politične težnje. Vojskovanja torej še ni bilo konec.

Juda Makabejec si je v boju proti selevkidski nadvladi prizadeval dobiti podporo, zato je sklenil pogodbo z Rimom. V bitki leta 160 pr. n. š. so ga ubili, vendar so boj nadaljevali njegovi bratje. Judov brat Jonatan je zadeve spretno uredil tako, da so se selevkidski vladarji strinjali z imenovanjem njega za velikega duhovnika in vladarja v Judeji, ki bi bil še vedno pod njihovo oblastjo. Jonatana so v neki sirski ukani prevarali, ugrabili in umorili, in njegovo mesto je zasedel njegov brat Simon, zadnji od makabejskih bratov. Med Simonovim vladanjem (leta 141 pr. n. š.) so bile odstranjene še zadnje sledi selevkidske nadvlade. Simon je obnovil zvezo z Rimom, judovsko vodstvo pa ga je sprejelo za svojega vladarja in velikega duhovnika. V rokah Makabejcev je tako bila ustanovljena neodvisna hasmonejska dinastija.

Makabejci so čaščenje v templju obnovili še pred prihodom Mesija. (Primerjaj Janez 1:41, 42; 2:13–17, SSP.) Toda kakor se je zaupanje v duhovščino zlomilo ob dejanjih heleniziranih duhovnikov, tako se je še bolj zamajalo pod Hasmonejci. Vladanje politično usmerjenih duhovnikov, ne pa kralja iz zveste Davidove linje, judovskemu ljudstvu resnično ni prineslo pravih blagoslovov. (2. Samuelova 7:16; Psalm 89:3, 4, 35, 36)

[Slika na strani 21]

Matatija, oče Juda Makabejca, je zaklical: ,Kdor je vnet za postavo, naj gre za menoj!‘

[Vir slike

Matatija poziva ubežne Jude /The Doré Bible Illustrations/Dover Publications