Kako težave reševati mirno

NASILJE med ljudmi je staro skoraj toliko kot človeštvo. V Bibliji zasledimo nasilje že pri Kajnu, Abelovem bratu in najstarejšem sinu prvega človeškega para. Ko je bila Bogu ljubša Abelova daritev od Kajnove, se je slednji ,silno raztogotil‘. Kako je ravnal v teh okoliščinah? »Vzpne [se] Kajn nad Abela, brata svojega, ter ga ubije.« S tem je padel v veliko Božjo nenaklonjenost. (1. Mojzesova 4:5, 8-​12) Kajn z nasiljem ni rešil svojega slabega položaja pred Stvarnikom.

Kako se lahko ognemo tega, da bi težave reševali tako kakor Kajn, ki se je zatekel k fizični sili?

Od nasilja do strpnosti

Razmislite o možu, ki je odobravajoče opazoval umor Štefana, prvega krščanskega mučenca. (Dejanja 7:58; 8:1) Ta mož, Savel Tarški, se ni strinjal s Štefanovimi verskimi pogledi in je nasilni umor podpiral kot upravičen način, da ustavi delovanje tega človeka. Savel najbrž res ni bil nasilen v vseh vidikih življenja. Pripravljen pa je bil sprejeti nasilje za način reševanja težav. Takoj po Štefanovi smrti je začel ,zatirati cerkev, in je hodil po hišah in vlačil može in žene ter jih izročal v ječo‘. (Dejanja 8:3)

Po mišljenju biblicista Alberta Barnesa grška beseda, tukaj prevedena z ,zatirati‘, zaznamuje opustošenje, kakršnega lahko povzročijo zveri, kot so levi in volkovi. »Savel,« pojasnjuje Barnes, »je razsajal proti cerkvi kakor zver – močan izraz, ki zaznamuje gorečnost in pobesnelost, s katerima se je spustil v preganjanje.« Ko se je Savel namenil proti Damasku, da bi prignal še več Kristusovih sledilcev, je ,še vedno dihtel pretenje in morjenje zoper učence Gospodove‘. Med potjo pa ga je ogovoril obujeni Jezus, kar se je končalo s tem, da se je Savel spreobrnil h krščanstvu. (Dejanja 9:1–19)

Savel je po spreobrnitvi začel z drugimi drugače ravnati. To spremembo prikazuje dogodek, ki se je zgodil kakih 16 let za tem. V njegovo domačo občino v Antiohiji je prišla skupina ljudi in prigovarjala tamkajšnjim kristjanom, naj se podvržejo mojzesovski postavi. Nastal je »razpor«. V tem prepiru je sodeloval tudi Savel, dotlej že bolj poznan kot Pavel. Očitno se je kar iskrilo. Toda Pavel se ni zatekel k nasilju. Nasprotno, strinjal se je z odločitvijo občine, da zadevo predložijo apostolom in starešinam v jeruzalemski občini. (Dejanja 15:1, 2)

V Jeruzalemu je na sestanku starešin zopet prišlo do ,mnogega prepiranja‘. Pavel je počakal, dokler ni ,vsa množica umolknila‘ in nato poročal o veličastnem delovanju Božjega duha med neobrezanimi verniki. Apostoli in jeruzalemski staršine so po svetopisemski razpravi »sklenili, ene misli zbrani,« da neobrezanih vernikov ne bodo po nepotrebnem obremenjevali, ampak so jih opomnili, naj ,se zdržujejo malikom darovanega in krvi in zadavljenega in nečistosti‘. (Dejanja 15:3–29) Da, Pavel se je spremenil. Sporna vprašanja se je naučil reševati brez nasilja.

Spoprijemati se z nasilnimi težnjami

»Hlapec Gospodov pa se ne sme bojevati,« je Pavel kasneje opominjal, »ampak krotak bodi do vseh, dober učitelj, strpljiv; v krotkosti naj svari nasprotnike.« (2. Timoteju 2:24, 25) Timoteju, mlajšemu nadzorniku, je prigovarjal, naj težavnejše situacije rešuje mirno. Pavel je bil stvaren. Vedel je, da se tudi kristjani drug nad drugim lahko razburijo. (Dejanja 15:37–41) Iz dobrega razloga je svetoval: »Jezite se, a ne grešite! Solnce naj ne zaide nad jezo vašo.« (Efežanom 4:26) Ob takih občutjih je prav obvladovati jezo, ne da bi eksplodirali v nanadzorovan bes. Kako pa nam to lahko uspe?

Danes jeze ni lahko obvladovati. »Hudobija je priljubljena,« je dejala dr. Deborah Prothrow - Stith, namestnica dekana na Harvardovi šoli za javno zdravstveno varstvo. »Veščine, potrebne za medsebojno razumevanje – pogajanje, kompromis, sočutje, odpuščanje – pravzaprav običajno pripisujejo slabičem.« Toda to so lastnosti možatega človeka in so ključne za nadzorovanje nasilnih teženj, ki lahko vzniknejo v nas.

Ko je Pavel postal kristjan, je spoznal boljši način za usklajevanje nasprotnih mnenj. Ta je temeljil na tem, kar uči Biblija. Ker je bil izšolan učenjak v judovstvu, je dobro poznal Hebrejske spise. Gotovo je poznal svetopisemske stavke, kot so: »Ne zavidaj nobenemu silovitniku in ne izvoli nobenih potov njegovih.« »Potrpežljiv človek je boljši kakor junak, gospodar nad svojim duhom boljši kakor osvajalec mesta.« »Mesto razrušeno brez zidú je mož, ki nima duha svojega v oblasti.« (Pregovori 3:31; 16:32, SSP; 25:28) Toda čeprav je Pavel pred spreobrnjenjem vse to poznal, mu to ni preprečilo, da se ne bi zatekel k nasilju proti kristjanom. (Galatom 1:13, 14) Kaj pa je pomagalo Pavlu kot kristjanu, da je zadeve z velikim čustvenim nabojem namesto z nasiljem reševal z razumom in s prepričevanjam?

Pavel nam je dal ključ, ko je rekel: »Posnemalci moji bodite, kakor sem tudi jaz Kristusov.« (1. Korinčanom 11:1) Zelo je cenil to, kar je Jezus Kristus naredil zanj. (1. Timoteju 1:13, 14) Kristus mu je postal vzornik. Vedel je, kako zelo je Jezus trpel zavoljo grešnega človeštva. (Hebrejcem 2:18; 5:8–10) Pavel se je lahko prepričal, da se je Izaijeva prerokba o Mesiju spolnila na Jezusu: »Mučili so ga, a ponižal se je in ni odprl ust svojih kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki molči pred strižci svojimi; in ni odprl svojih ust.« (Izaija 53:7) Apostol Peter je napisal: »On [Jezus] psovan ni psoval, trpeč ni pretil, temuč vse je prepuščal tistemu, ki sodi pravično.« (1. Petrov 2:23, 24)

Cenjenje tega, kako je Jezus Kristus ravnal v napetih okoliščinah, je Pavla navedlo, da se je spremenil. Svojim sovernikom je lahko toplo prigovarjal: »Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod [Jehova, NW] odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte.« (Kološanom 3:13, SSP) Priznati, da je treba biti nenasilen, vendarle še ni dovolj. Če to, kar sta Jehova in Jezus Kristus naredila za nas, tudi cenimo, nam bo to lahko dalo potrebno motivacijo, da bomo premagali nasilne težnje.

Ali je to mogoče?

Neki mož na Japonskem je potreboval takšno močno motivacijo. Njegov oče, ki je bil vojak vzkipljive nravi, je svoji družini gospodoval z nasiljem. Ker je bil ta mož sam žrtev nasilja in je gledal, kako podobno trpi njegova mati, je postal nasilen. S seboj je nosil različno dolga samurajska meča, s katerima je reševal težave, pa tudi grozil ljudem.

Ko je njegova žena začela preučevati Biblijo, je sedel zraven, ne da bi preučevanje jemal resno. Ko pa je prebral knjižico z naslovom Dobra vesta, se je spremenil. Zakaj? »Ko sem prebral gradivo pod podnaslovoma ,Kristus Jezus‘ in ,Odkupnina‘, me je bilo sram,« pojasnjuje. »Čeprav sem živel svojeglavo, sem bil še vedno rad prijazen s tistimi, s katerimi sem se razumel. Užival sem v razveseljevanju svojih tovarišev, vendar le dotlej, ko to početje ni že vplivalo na moje življenje. Božji Sin, Jezus, pa se je bil za človeštvo pripravljen odpovedati svojemu življenju, in to tudi za takšne, kot sem jaz. To me je presunilo, kakor da bi me zadel bat.«

Prenehal se je družiti s prejšnjimi tovariši in v občini Jehovovih prič kmalu pričel sodelovati v Teokratični strežbeni šoli. Ta šola članom pomaga, da si pridobijo umetnost poučevanja Biblije. Temu možu pa je koristila še dodatno. Takole se spominja: »V svoji mladosti nisem znal drugim izpovedovati svojih občutkov, zato sem se zatekal h grožnjam in nasilju. Ko pa sem se naučil svoje misli izraziti drugim ljudem, sem se z njimi začel pogovarjati, namesto zatekati k nasilju.«

Ali je, kakor Pavel, življenje, kakršnega je živel Kristus, sprejel tudi za svoje življenje? Njegova vera je bila preskušana, ko mu je nekdanji prijatelj, s katerim ga je povezovala medsebojna prisega o bratstvu, skušal preprečiti, da bi postal kristjan. »Prijatelj« ga je udaril in sramotil Boga Jehova. Nekdanji nasilnež se je obvladal in se opravičil, da ni mogel držati prisege. Razočarani »prijatelj« ga je zapustil.

Ta nekoč vročekrvni mož je s tem, ko je premagal svoje nasilne težnje, pridobil mnoge duhovne brate in sestre, ki jih povezuje ljubezen do Boga in bližnjega. (Kološanom 3:14) Zdaj pravzaprav, več kot 20 let za tem, odkar je postal posvečen kristjan, služi kot potujoči nadzornik Jehovovih prič. Kako vesel je, ko lahko v Bibliji pokaže, da se ljudje z zverem podobno nravjo lahko naučijo reševati nasprotja brez nasilja, enako kot se je to naučil on! In kolikšna prednost je zanj, da lahko spomni na veliko spolnitev teh preroških besed: »Nič zlega ne bodo storili, nič pogubnega naredili po vsej gori svetosti moje; zakaj vsa zemlja bode polna spoznanja GOSPODOVEGA, kakor vode pokrivajo morja globočino.« (Izaija 11:9)

Tudi vi se lahko kakor apostol Pavel in ta nekoč nasilni mož naučite obvladovati izzivalne okoliščine in težave reševati mirno. Pri tem vam bodo Jehovove priče v vaši bližini z veseljem pomagali.

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

Pavel je bil stvaren. Vedel je, da se tudi kristjani drug nad drugim lahko razburijo.

[Slika na strani 7]

Cenjenje tega, kar je Bog naredil za nas, prispeva k miroljubnim odnosom