Pogajati za razumno kupnino za nevesto

DANES v nekaterih kulturah zahtevajo, da moški, preden se oženi, plača kupnino za nevesto, prav kakor je bilo v navadi v biblijskih dneh. Jakob je tako bodočemu tastu, Labanu, obljubil: »Služil ti bom sedem let za Rahelo, mlajšo hčer tvojo.« (1. Mojzesova 29:18) Ker je Jakob ljubil Rahelo, je ponudil veliko kupnino, enakovredno sedemletnemu zaslužku! Laban je ponudbo sprejel, vendar je Jakoba ukanil, tako da se je ta najprej poročil s starejšo hčerjo, Lejo. Laban tudi potem ni nehal nepošteno ravnati z Jakobom. (1. Mojzesova 31:41) Ker je Labanu gmotna korist tako veliko pomenila, sta hčeri do njega izgubili spoštovanje. Vprašali sta: »Ali ni naju štel za tujki sebi? Saj naju je prodal in tudi izkupiček za naju je požrl.« (1. Mojzesova 31:15)

Žal so mnogi starši v današnjem pridobitniškem svetu podobni Labanu. Nekateri so celo še veliko slabši. Neki afriški časopis poroča, da se nekatere poroke sklenejo »samo zavoljo koristoljubja pohlepnih očetov«. Naslednji dejavnik je gospodarski pritisk, ki nekatere roditelje navaja k temu, da na svoje hčere gledajo kot na sredstvo, s katerim si bodo ublažili denarno stisko.a

Nekateri starši odlašajo s hčerkino poroko, ker čakajo na najboljšega ponudnika. To pa lahko povzroči velike težave. Neki časnikar iz vzhodne Afrike je zapisal: »Mladi se, da bi ušli zahtevam nepopustljivih sorodnikov po pretirano veliki doti, odločajo za pobeg od doma.« Med težave, ki nastajajo zaradi zahteve po veliki kupnini za nevesto, sodi tudi spolna nemorala. Potem so tu še mladeniči, ki jim vendarle uspe odkupiti ženo, a zabredejo v velike dolgove. »Starši bi morali biti razumni,« je prigovarjal neki socialni delavec iz Južnoafriške republike. »Nikakor ne bi smeli zahtevati velikih zneskov. Mladoporočenca morata živeti [. . .] Zakaj torej mladega človeka spravljati na beraško palico?«

Kako lahko krščanski starši pri pogajanju za plačilo oziroma prejem kupnine za nevesto dajo zgled razumnosti? To je resna stvar, saj Biblija zapoveduje: »Naj vaša razumnost postane znana vsem ljudem.« (Filipljanom 4:5, NW)

Razumna biblijska načela

Ali se bodo krščanski starši odločili, da se bodo pogajali o kupnini za nevesto, ali ne, je njihova osebna odločitev. Če se za to odločijo, bi se pri takem pogajanju morali ravnati po biblijskih načelih. »Življenje bodi brez lakomnosti,« pravi Božja Beseda. (Hebrejcem 13:5) Če tega načela pri poročnem pogajanju ni videti, bi lahko krščanski roditelj s tem pokazal slab zgled. Možje, ki imajo v krščanski občini odgovoren položaj, bi morali biti ,razumni‘ (NW), ,ne denarja lakomni‘, niti »ne grdega dobička željni«. (1. Timoteju 3:3, 8) Kristjana, ki pohlepno in neskesano izsiljuje veliko kupnino za nevesto, se lahko celo izobči iz občine. (1. Korinčanom 5:11, 13, NW; 6:9, 10)

Zaradi težav, ki jih povzroča pohlep, so nekatere vlade sprejele zakone, ki določajo gornjo mejo kupnine za nevesto. Zakon v zahodnoafriški državi Togo denimo določa, da se kupnino za nevesto »lahko plača v blagu ali gotovini, ali pa v obojem«. Zakon dodaja: »Nikakor pa skupni znesek ne bi smel presegati 10.000 CFA frankov (20 USD).« Biblija kristjanom večkrat zapoveduje, naj poslušajo državne zakone. (Titu 3:1) Četudi država takega zakona ne uveljavlja, ga bo pravi kristjan želel ubogati. Tako bo ohranil čisto vest pred Bogom, drugim pa ne bo v spotiko. (Rimljanom 13:1, 5; 1. Korinčanom 10:32, 33)

Kdo je odgovoren za pogajanja?

V nekaterih kulturah lahko to, kako poteka pogajanje, trči ob drugo pomembno načelo. Po Bibliji je namreč za družinske zadeve odgovoren oče. (1. Korinčanom 11:3; Kološanom 3:18, 20) Zato naj bi odgovoren položaj v občini imeli možje, ki so »otrokom in svojim hišam dobri gospodarji«. (1. Timoteju 3:12)

V skupnosti pa je morda običaj, da se pomembna poročna pogajanja prepusti sorodnikom družinskega poglavarja, in ti zahtevajo svoj delež pri kupnini za nevesto. To pa je za krščansko družino preizkus. Nekateri družinski poglavarji zaradi običaja dovolijo, da neverni sorodniki izsiljujejo veliko kupnino za nevesto. Tu in tam se je to končalo tako, da se je kristjanka omožila z nevernikom, kar je v nasprotju z opominom, naj se kristjani poročijo »samo v Gospodu«. (1. Korinčanom 7:39) Če neki družinski poglavar dovoli, da neverni sorodniki sklenejo odločitve, ki se izkažejo pogubne za duhovno blaginjo njegovih otrok, se nanj ne more gledati kot na moža, ki je »svoji hiši dober gospodar«. (1. Timoteju 3:4)

Kaj pa, če krščanski oče neposredno ne sodeluje pri poročnih pogajanjih katerega od otrok, kakor se je to zgodilo v primeru bogaboječega očaka Abrahama? (1. Mojzesova 24:2–4) Če krščanski oče za to pooblasti koga drugega, bi se moral prepričati, da bo pogajalec upošteval napotke, ki se skladajo z razumnimi biblijskimi načeli. Še preden pa se krščanski starši sploh lotijo česar koli glede pogajanja za kupnino za nevesto, bi morali o zadevi skrbno premisliti in ne dovoliti, da bi jih zanesli nerazumni običaji ali zahteve. (Pregovori 22:3)

Ogibati se nekrščanskih osebnostnih potez

Biblija obsoja ponos in »bahavo razkazovanje svojega imetja«. (1. Janezov 2:16, NW; Pregovori 21:4) Kljub temu so določeni posamezniki, ki se družijo s krščansko občino, pri poročnih pogajanjih pokazali te poteze. Nekateri posnemajo ta svet, tako da se postavljajo z zajetnim plačilom ali prejemkom kupnine za nevesto. Po drugi strani pa neka afriška podružnična pisarna Watch Tower Society poroča: »Nekateri možje ne cenijo tega, da je bila družina v svojih zahtevah razumna. Na svojo ženo gledajo tako, kakor da so jo odkupili za ceno ,koze‘.«

Pohlep po veliki kupnini za nevesto je prevzel tudi nekatere kristjane in vodil do tragičnih posledic. Razmislite denimo o naslednjem poročilu neke druge podružnične pisarne Watch Tower Society: »Na splošno se samski bratje težko poročijo, sestre pa težko najdejo zakonskega partnerja. Posledica tega je vedno več izobčenj zaradi spolne nemorale. Nekateri bratje gredo v rudnike iskat zlato ali diamante, da bi jih nato prodali in tako imeli dovolj sredstev za poroko. Tam lahko ostanejo tudi po dve leti ali več, in ker se ne družijo z brati in sestrami ter z občino, navadno duhovno oslabijo.«

Da bi se krščanski starši ognili takim žalostnim posledicam, bi morali posnemati zgled zrelih posameznikov v občini. Apostol Pavel sicer ni bil oče, a je bil pri ravnanju s soverniki razumen. Pazil je, da nikomur ni nalagal dragega bremena. (Dejanja 20:33) Kadar se krščanski starši lotevajo pogajanj glede kupnine za nevesto, bi zagotovo morali razmisliti o njegovem nesebičnem zgledu. Pravzaprav je Bog Pavla navdihnil, da je zapisal: »Posnemalci moji bodite, bratje, in glejte na one, ki tako žive, kakor imate nas za zgled.« (Filipljanom 3:17)

Zgledi razumnosti

Pri poročnem pogajanju so mnogi krščanski starši pokazali odličen zgled razumnosti. Med njimi sta tudi Joseph in njegova soproga Mae, ki služita kot polnočasna oznanjevalca.b Živita na enem od Salomonovih otokov, kjer so pogajanja o kupnini za nevesto kdaj pa kdaj problem. Da bi se Joseph in Mae izognila takim težavam, sta poskrbela za to, da se je njuna hči Helena poročila na sosednjem otoku. Enako sta naredila pri drugi hčeri, Esteri. Joseph je tudi privolil v to, da jima zet Peter dá precej manjšo kupnino za nevesto, kot pa je sicer razumno pričakovati. Na vprašanje, zakaj je to naredil, je Joseph odgovoril: »Zetu, ki je pionir, nisem hotel naprtiti bremena.«

Odličen zgled razumnosti so pokazali tudi številni Jehovove priče v Afriki. Ponekod člani razširjene družine večinoma pričakujejo, da se jim bo že pred pogajanjem o dejanski kupnini za nevesto dalo veliko vsoto denarja. In za zaščito neveste morda tudi pričakujejo, da ženin obljubi, da bo pozneje plačal tako kupnino še za zaročenkinega mlajšega brata.

Poglejte pa si povsem drugačen zgled Kossija in njegove žene Mare. Njuna hči Beboko se je pred nedavnim poročila s potujočim nadzornikom Jehovovih prič. Pred njuno poroko so sorodniki močno pritiskali na starša, naj jim data delež od velike kupnine za nevesto. Ona pa sta bila odločna in nista izpolnila teh zahtev. Namesto tega sta se pogodila neposredno s svojim bodočim zetom. Zahtevala sta minimalno kupnino za hčer ter nato polovico denarja vrnila paru, da ga je porabil za priprave na poročni dan.

Še en zgled iz te iste dežele je dala mlada Priča po imenu Itongo. Njena družina je sprva zahtevala razumno kupnino za nevesto. Sorodniki pa so zahtevali, naj se ta znesek poveča. Ozračje je bilo napeto in videti je bilo, da bodo sorodniki dosegli svoje. Tedaj pa je Itongo, čeprav plašna po naravi, vstala in spoštljivo rekla, da je odločena za moža vzeti gorečega kristjana Sanzeja, in to tako, kakor so se dogovorili. Nato je še pogumno pristavila: »Mbi ke,« (kar pomeni »Zadeva je urejena«) in se usedla. Podprla jo je še njena krščanska mati Sambeko. Razprave je bilo konec in par se je poročil tako, kakor je bilo prvotno načrtovano.

So stvari, ki ljubeče krščanske starše zanimajo veliko bolj, kot je njihova osebna korist od kupnine za nevesto. Neki mož iz Kameruna pojasnjuje: »Moja tašča izkoristi vsako priložnost, da mi pove, naj vse, kar bi ji želel dati kot kupnino za nevesto, uporabim pri skrbi za potrebe njene hčere.« Ljubeči starši se zanimajo tudi za duhovno blaginjo svojih otrok. Razmislite denimo o Faraju in Rudi, ki živita v Zimbabveju in veliko časa namenita oznanjevanju dobre novice o Božjem kraljestvu. Čeprav nista redno zaposlena, sta svoji hčeri dala v zakon za neznaten del pogosto zahtevane vsote. Zakaj? Želela sta, da bi njuni hčeri uživali blagoslove zakona z možema, ki resnično ljubita Jehova. »Za naju je bila bolj pomembna duhovnost hčera in najinih zetov,« sta pojasnila. Kako poživljajoče! Družinski člani, ki se ljubeče zanimajo za duhovno in gmotno blaginjo svojih poročenih otrok, si zaslužijo veliko pohvalo.

Koristi razumnosti

Joseph in Mae s Salomonovih otokov sta bila za velikodušno in skrbno ravnanje pri poroki svojih hčera blagoslovljena. Njunima zetoma se namreč ni bilo treba zadolžiti, in oba zakonska para sta lahko veliko let preživela v polnočasnem delu razširjanja sporočila o Kraljestvu. Ko se Joseph ozira v preteklost, pravi: »Naše družinske odločitve so bile bogato blagoslovljene. Tu in tam so na nas res močno pritiskali ljudje, ki tega niso razumeli, a jaz imam mirno vest in zadovoljen sem, ko vidim, kako so moji otroci obilno zaposleni in močni v Jehovovi službi. Tudi oni so srečni, z ženo pa se neizmerno veseliva.«

Naslednja korist je dober odnos med obojimi družinskimi člani. V podružnici Watch Tower Society v Zimbabveju denimo služita kot prostovoljna delavca Zondai in Sibusiso z ženama. Njun tast, Dakarai, je polnočasni oznanjevalec in ni redno zaposlen. Pri pogajanju za kupnino jima je dejal, da bo sprejel, kar koli bosta mogla dati. »Tasta imava srčno rada,« priznavata Zondai in Sibusiso, »in če bi kdaj kaj potreboval, bi zanj naredila vse, kar bi bilo v najini moči.«

Da, kdor pri pogajanju glede kupnine za nevesto ravna razumno, krepi družinsko srečo. Mladoporočenca tako ne bosta zabredla v dolgove, s čimer jima olajša prilagajanje na zakonsko življenje. Številnim mladim parom je to omogočilo, da so si prizadevali za duhovnimi blagoslovi, kot je polnočasna služba pri nujnem delu oznanjevanja in pridobivanja učencev. To pa oslavlja ljubečega Ustanovitelja zakonskega stanu, Boga Jehova. (Matevž 24:14; 28:19, 20)

[Podčrtni opombi]

[Okvir na strani 27]

KUPNINO ZA NEVESTO SO VRNILI

Če je kupnina za nevesto nizka, v nekaterih kulturah na nevesto in njene starše gledajo zviška. Družino zato k pogajanju za veliko vsoto tu in tam navajata ponos in želja, da bi vsem razkazali svoj družbeni položaj. Pravo poživljajoče nasprotje pa je neka družina iz Lagosa v Nigeriji. Njihov zet Dele pojasnjuje:

»Ženina družina me je razbremenila mnogih izdatkov, ki spremljajo tradicionalni obred ob predaji kupnine za nevesto, kot je denimo nakup dragih oblačil. Celo ko ji je naša družina poklonila kupnino, nas je njen predstavnik vprašal: ,Ali želite vzeti to dekle za ženo ali za hči?‘ Vsa družina je odgovorila: ,Želimo jo za svojo hči.‘ Za tem so nam kupnino vrnili v isti ovojnici.

Še danes cenim ravnanje članov ženine družine pri najini poroki. S tem so se mi zelo priljubili. Njihov odlični duhovni vid me navaja k temu, da nanje gledam kot na zelo blizke sorodnike. Neverjetno veliko so vplivali tudi na to, kako gledam na svojo ženo. Zaradi tega, kako je z mano ravnala njena družina, jo cenim še mnogo bolj. Kadar se v čem ne strinjava, ne dovolim, da bi iz tega nastal problem. Ko se spomnim, iz kakšne družine prihaja, je najino nesoglasje takoj manjše.

Med najinima družinama se je spletla trdna vez prijateljstva. Še zdaj, dve leti po najini poroki, moj oče ženini družini še vedno pošilja darila in razna živila.«