Prav posebna poroka

NA SEVERU Mozambika se razprostira bujna dolina, obdana s čudovitimi gorami, ki so ponekod skalnate, drugod pa prekrite z razkošnim rastlinstvom. Tu leži vas Fingoé. V jasnih zimskih nočeh se na nebu lesketajo zvezde in luna je tako svetla, da razsvetljuje s slamo pokrite domove vaščanov. V tem krasnem okolju se je dogajala edinstvena poroka.

Na stotine ljudi je zato, da bi se udeležili tega posebnega dogodka, pešačilo več ur in celo dni. Nekateri so morali preko negostoljubnih in nevarnih področij, naseljenih s hijenami, levi in sloni. Mnogi udeleženci so poleg osebne prtljage s seboj prinesli tudi kokoši, koze in zelenjavo. Ko so prispeli v vas, so se napotili proti čistini, na kateri imajo ponavadi krščanska zborovanja. Bili so utrujeni od potovanja, a srečni, in z njihovih smejočih se obrazov je sijalo nestrpno pričakovanje tega, kar jih je še čakalo.

Kdo sta bila mladoporočenca? Bilo jih je mnogo! Da, množica parov. Ti niso bili del kake množične poroke, ki bi polnila časopisne stolpce. Nasprotno, bili so iskreni pari z dobrimi vzgibi, ki svoje zakonske zveze prej niso mogli registrirati, ker živijo v oddaljenih pokrajinah, daleč proč od matičnih uradov. Vsi ti pari so med preučevanjem Biblije z Jehovovimi pričami spoznali božanska merila glede zakonske zveze. Uvideli so, da se morajo, če želijo ugajati svojemu Stvarniku, Ustanovitelju zakonske zveze, poročiti skladno z državnimi zakoni, enako kakor sta Jožef in Marija v dneh okrog Jezusovega rojstva izpolnila zahteve in se dala vpisati v register. (Lukež 2:1–5)

Priprave za dogodek

V podružnični pisarni Jehovovih prič v Mozambiku so se odločili, da bodo pomagali. Najprej so se povezali z ministrstvoma za pravosodje in za notranje zadeve v državni prestolnici Maputo, da bi dognali, kakšen je zakonsko zahtevan postopek. Nadaljnjih priprav so se potem lotili misijonarji iz glavnega mesta province Tete in se povezali s krajevnimi oblastmi. Njim ter delavcem iz notarskega urada in urada za osebne listine so določili točen dan za odhod v vas Fingoé. Podružnična pisarna pa je medtem vsem občinam, ki se jih je to tikalo, poslala pisno pojasnilo z napotki. Oboji, Priče in krajevni uradniki, so se že vnaprej veselili tega edinstvenega dogodka.

Trije misijonarji in vladni uradniki so v Fingoé prispeli v nedeljo, 18. maja 1997. Krajevne oblasti so uradnikom pripravile udobna prenočišča nedaleč stran od upravne stavbe. Toda gostujoči uradniki so bili tako prevzeti nad gostoljubnostjo Jehovovih prič, da so se raje nastanili z misijonarji v improviziranih kočah. Presenečeni so ugotovili, da je eden od kuharjev starešina v krajevni občini in da je med prostovoljci, ki opravljajo bolj služabniška dela pri pripravah za poroko, tudi potujoči nadzornik. Opazili so tudi dobro voljo misijonarjev, ki so brez pritoževanja stanovali v preprosti koči in si pri kopanju pomagali z majhno posodo. Še nikoli prej niso videli tako močne vezi med ljudmi iz tako različnih okolij. Največji vtis pa je nanje naredila vera, ki so jo bratje pokazali s tem, da so veliko žrtvovali za to, da bi živeli soglasno z državnimi zakoni in Božjo ureditvijo.

Radosten dogodek

Pari so se po prihodu nemudoma pripravili za prvi korak poročnega obreda: dobiti rojstni list. Vsi so potrpežljivo čakali v vrsti pred osebjem iz matičnega urada, kjer so dali osebne podatke. Nato so stopili v drugo vrsto, da so se fotografirali, nakar so se odpravili k osebju iz urada za osebne listine, da so dobili osebne izkaznice. Potem so se zopet vrnili k osebju iz matičnega urada, da so jim tam pripravili tako željen poročni list. Zatem so potrpežljivo čakali, da so po zvočniku zaslišali svoje ime. Izročanje poročnih listov je bil čustven prizor. Vsak par je svoj poročni list navdušeno dvignil v zrak kakor kakšno dragoceno trofejo.

Vse to se je dogajalo pod žgočim soncem. Toda vročina in prah nista motila veselja ob tem slovesnem dogodku.

Možje so bili čedno oblečeni, mnogi v suknjič in kravato. Ženske so se oblekle po tradiciji, k čemur je sodilo tudi dolgo oblačilo slikovitih barv, ovito okrog pasu, imenovano capulana. Nekatere so nosile otroke, zavite v podobna oblačila.

Vse je teklo gladko, toda bilo je preveč parov, da bi jih lahko poročili v enem samem dnevu. Ko se je zvečerilo, so bili vladni uslužbenci tako prijazni, da so se odločili, da bodo še naprej poročali pare. Dejali so, da ne morejo pustiti »naših bratov« čakati po tem, ko so se ti toliko žrtvovali za to, da so prišli tja. Ta duh sodelovanja in samopožrtvovalnosti bo za vedno ostal v spominu.

Z nočjo je pritisnil hud mraz. Nekaj parov je sicer bivalo v kočah, toda večina jih je bila zunaj, zbrana okrog ognjev. Vendar to ni moglo ohladiti sreče ob tem dogodku. Med prasketanjem ognjev je bilo slišati smeh in pesmi, pete v štiriglasju. Mnogi so si pripovedovali o potovanju in stiskali svoj novi dokument.

Ob jutranjem svitu so se nekateri odpravili v vaško središče prodajat svoje kokoši, koze in zelenjavo, da bi prispevali za stroške vpisa svoje zakonske skupnosti v matično knjigo. Mnogi so živali dejansko »žrtvovali«, ko so jih prodali veliko pod njihovo realno vrednostjo. Koza je za revne dragocena in draga žival; a so jih vendar bili pripravljeni žrtvovati za to, da bi se poročili in ugajali svojemu Stvarniku.

Težave pri potovanju

Nekateri pari so morali prepešačiti velike razdalje. Med njimi sta bila tudi Chamboko in njegova žena Nhakulira. Svojo zgodbo sta povedala na drugi večer dogodka, medtem ko sta si grela noge ob ognju. Chamboko je star 77 let, slep na eno oko, na drugo pa slabo vidi, a je kljub temu tri dni hodil bos v spremstvu drugih iz svoje občine, kajti bil je odločen, da legalizira svojo 52 let dolgo zvezo.

Dvainsedemdesetletni Anselmo Kembo je živel z Neri že kakih 50 let. Le nekaj dni pred potovanjem si je med obdelovanjem plantaže nogo hudo ranil na velikem trnu. Hitro so ga odpeljali na zdravljenje v najbližjo bolnišnico. Kljub temu pa se je odločil, da se bo peš odpravil na to pot, in z bolečinami šepal vse do vasi Fingoé. Za to je potreboval tri dni. Anselmo ni mogel zadrževati svojega veselja, ko je v roki stiskal poročni list.

Omeniti moramo še enega mladoporočenca, Evansa Sinóia, nekdanjega poligamista. Ko je spoznal resnico iz Božje Besede, se je odločil, da bo legaliziral svojo zvezo s prvo ženo, toda ona je to odklonila in odšla z drugim moškim. Njegova druga žena, ki je tudi preučevala Biblijo, pa je privolila v poroko. Oba sta hodila prek nevarnega območja, naseljenega z levi in drugimi zvermi. Po tridnevnem potovanju sta se tudi onadva zakonito poročila.

V petek, pet dni po prihodu misijonarjev in uradnikov, je bilo delo končano. Izdali so 468 osebnih izkaznic in 374 rojstnih listov. Izdanih pa je bilo kar 233 poročnih listov! Ozračje je bilo polno gorečega navdušenja. Kljub utrujenosti so se vsi strinjali, da je bilo vredno truda. Dogodek bo brez dvoma ostal neizbrisno zapisan v mislih in srcu vseh, ki so v njem sodelovali. Bila je resnično prav posebna poroka!