Knjiga za vse ljudi

»Bog ne gleda na lice, temuč v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravično.« (DEJANJA 10:34, 35)

1. Kako je neki profesor odgovoril na vprašanje, kaj si misli o Bibliji, in kaj se je odločil?

BILO je nekega nedeljskega popoldneva. Profesor je bil doma in ni pričakoval nikogar. Nakar se pri njem oglasi naša krščanska sestra in on ji prisluhne. Govorila je o onesnaževanju in prihodnosti zemlje, o temah, ki so ga zanimale. Ko pa mu je omenila Biblijo, se ji je zazdel nekoliko skeptičen. Zato ga je vprašala, kaj si misli o Bibliji.

»Dobra knjiga je in napisali so jo pametni možje,« ji je odgovoril, »toda ne gre je jemati resno.«

»Pa ste jo že sploh prebrali?« ga je ta nato vprašala.

Profesorja je to kar malo presenetilo in moral je priznati, da še ne.

Sestra ga je nato vprašala: »Kako lahko potem tako prepričljivo rečete nekaj tako tehtnega za knjigo, ki je še niste prebrali?«

Zadela je v polno. Profesor se je odločil, da bo Biblijo preiskal in si šele nato o njej ustvaril mnenje.

2., 3. Zakaj mnogi niso še nikoli odprli Biblije in kakšen izziv nam to predstavlja?

² Toda ta profesor ni edini. Mnogi imajo o Bibliji že izoblikovano mnenje, pa čeprav je sami še nikoli niso prebrali. No ja, morda imajo Biblijo. Morda ji celo priznavajo literarno in zgodovinsko vrednost. Kljub temu pa je mnogi niti odprli niso. Nekateri pravijo: ‚Saj nimam časa, da bi bral Biblijo.‘ Drugi pa se sprašujejo: ‚Kako bi tako stara knjiga sploh lahko bila primerna za moje življenje?‘ Takšni pogledi nam predstavljajo pravi izziv. Jehovove priče trdno verjamemo, da je Biblija ‚navdihnjena od Boga in koristna za pouk‘. (2. Timoteju 3:16, 17) Ampak kako bi tudi druge prepričali, da bi bilo zanje, ne glede na njihovo rasno, nacionalno ali etnično pripadnost, dobro, če bi preiskali Biblijo?

³ Pa preglejmo zdaj nekaj razlogov, zakaj si Biblija zasluži, da jo preiščemo. Tako se bomo lahko naučili, kako tistim, ki jih najdemo v strežbi, dopovedati oziroma jih morda prepričati, da je treba preiskati, kaj Biblija uči. Obenem pa si bomo s tem tudi sami okrepili vero v to, da je Biblija res tisto, kar sama trdi, da je, namreč »beseda Božja«. (Hebrejcem 4:⁠12)

Najbolj razširjena knjiga na svetu

4. Zakaj lahko rečemo, da je Biblija najbolj razširjena knjiga na svetu?

⁴ V prvi vrsti si Biblija zasluži, da jo preiščemo, ker je v vsej človeški zgodovini daleč najbolj razširjena in zelo prevajana knjiga. Prva izdaja, ki jo je s premičnimi črkami na svojem tiskarskem stroju natisnil Johannes Gutenberg, je luč sveta zagledala pred več kot 500 leti. Odtlej je bilo, v celoti ali deloma, natisnjenih še kake štiri milijarde biblij. Do leta 1996 je bila v celoti ali deloma prevedena v 2167 jezikov in narečij.a Vsaj kak del Biblije ima v svojem jeziku na voljo več kot 90 odstotkov človeške družine. Niti ena knjiga, verska ali katera druga, se ji še na daleč ne približa!

5. Zakaj bi od Biblije morali pričakovati, da bo dostopna ljudem vsega sveta?

⁵ Sama statistika seveda še ne dokazuje, da je Biblija Božja Beseda. Pa vendar bi morali od zapisa, navdihnjenega od Boga, pričakovati, da je dostopen ljudem vsega sveta. Saj nam sama Biblija pravi, da »Bog ne gleda na lice, temuč v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravično«. (Dejanja 10:34, 35) Nobena druga knjiga ni tako kot Biblija premoščala nacionalne meje ter rasne in etnične pregrade. Biblija je zares knjiga za vse ljudi!

Izjemno poročilo o ohranitvi

6., 7. Zakaj ne preseneča, da ni, vsaj kot je znano, nobenega izvirnega biblijskega rokopisa več, in katero vprašanje se zato postavlja?

⁶ Je pa še nadaljnji razlog, zakaj si Biblija zasluži, da jo preiščemo. Preživela je tako naravne kot človeške ovire. Glede na poročilo, kako se je kljub velikim težavam ohranila, je med drugimi starimi spisi res nekaj izjemnega.

⁷ Kot vemo, so biblijski pisci besede zapisovali s črnilom na papirus (ki je iz istoimenske egipčanske rastline) in na pergament (iz živalskih kož).b (Job 8:11, NW) Takšna sredstva za pisanje pa imajo naravne sovražnike. Strokovnjak Oscar Paret pojasnjuje: »Obe sredstvi za pisanje enako močno ogrožajo vlaga, plesen in vsakovrstna črvad. Iz vsakdanjih izkušenj vemo, kako hitro papir, pa tudi trpežno usnje, razpade na prostem ali v vlažnem prostoru.« Zato ne preseneča, da, vsaj kot je znano, ni nobenega izvirnika več; verjetno so že davno tega razpadli. Kako pa je potem Biblija preživela, če so se izvirniki vdali naravnim sovražnikom?

8. Kako so se biblijski spisi skozi stoletja ohranili?

⁸ Nedolgo po tistem, ko so bili napisani izvirniki, so nastali tudi prvi ročni prepisi. Prepisovanje postave in drugih delov Svetega pisma je v starem Izraelu postal kar nekakšen poklic. Za duhovnika Ezra denimo beremo, da je bil »izurjen [prepisovalec, NW] v zakonu Mojzesovem«. (Ezra 7:6, 11; primerjaj Psalm 45:1.) Vendar tudi prepisi niso bili na obstojnih materialih. Tudi te je bilo treba nadomestiti z novimi ročnimi prepisi. Tako so stoletja in stoletja prepisovali prepise. Pa se je zaradi napak pri prepisovanju, ljudje smo pač nepopolni, biblijsko besedilo kaj dosti spremenilo? Dejstva, ki jih ni malo, odgovarjajo z ne!

9. Kako na primeru masoretov vidimo, s kakšno izredno skrbjo in natančnostjo so prepisovali Biblijo?

⁹ Prepisovalci pa niso bili le zelo izurjeni, temveč so tudi zelo spoštovali besede, ki so jih prepisovali. Hebrejska beseda za »prepisovalec« meri na štetje in zapisovanje. Za ilustracijo, kako zelo skrbni in natančni so bili ti prepisovalci, si oglejmo masorete. To so bili prepisovalci Hebrejskih spisov, ki so živeli nekje med šestim in desetim stoletjem n. š. Učenjak Thomas Hartwell Horne zanje pravi, da so šteli »kolikokrat se vsaka od črk [hebrejske] abecede pojavlja v celotnih Hebrejskih spisih«. Samo pomislite, kaj to pomeni! Ti predani prepisovalci niso šteli le prepisanih besed, temveč tudi črke, da ja ne bi spustili ene same samcate črke. Po izračunih nekega strokovnjaka, naj bi pazili kar na 815.140 posameznih črk v Hebrejskih spisih! Zaradi takšne marljivosti je bila zagotovljena zelo velika točnost.

10. Katere prepričljive dokaze imamo, da hebrejsko in grško besedilo, na katerih temeljijo današnji prevodi, točno predstavljata besede prvih piscev?

¹⁰ Za to, da hebrejsko in grško besedilo, na katerih temeljijo današnji prevodi, izjemno zvesto predstavljata besede prvih piscev, imamo prepričljive dokaze: tisoče ročnih prepisov biblijskih rokopisov, ki so se ohranili do danes, in sicer približno 6000 prepisov Hebrejskih spisov, delnih ali v celoti, ter kakih 5000 prepisov Krščanskih spisov v grščini. Besediloslovci lahko s skrbnimi primerjalnimi analizami toliko obstoječih rokopisov odkrijejo vse napake prepisovalcev in ugotovijo, kaj je bilo v izvirniku. Strokovnjak, William H. Green, je zato o hebrejskospisnem besedilu upravičeno lahko rekel: »Nič ni narobe, če rečemo, da se nobeno drugo staroveško delo ni iz roda v rod prenašalo s tolikšno točnostjo.« Tudi besedilo Krščanskih grških spisov ni vredno nič manjšega zaupanja.

11. Zakaj je Biblija, glede na Prvi Petrov list 1:24, 25, preživela do danes?

¹¹ Kako enostavno bi lahko Biblija izginila, če ne bi izvirnikov z njihovim dragocenim sporočilom nadomestili ročni prepisi! Da je preživela, je samo en razlog: Jehova je Tisti, ki ohranja in ščiti svojo Besedo. V Bibliji sami, v Prvem Petrovem listu 1:24, 25, beremo: »Vse meso je kakor trava in vsa slava njegova kakor trave cvet; posuši se trava in cvet ji odpade, beseda Gospodova pa ostane vekomaj.«

V žive jezike človeštva

12. Ob katero oviro je Biblija še trčila, poleg tega, da jo je bilo treba stoletja in stoletja prepisovati?

¹² Že samo za to, da je Biblija preživela stoletja prepisovanja, je bilo treba dosti truda, vendar pojavila se je še ena ovira: prevesti jo je bilo treba v obstoječe jezike. Biblija je namreč morala govoriti v jezikih, ki so jih ljudje razumeli, da bi jim lahko govorila na srce. Vendar pa prevajanje Biblije z njenimi več kot 1100 poglavji oziroma 31.000 vrsticami gotovo ni lahka naloga. Vseeno pa so v preteklih stoletjih živeli predani prevajalci, ki so se radi spoprijeli z izzivom, pri čemer so se včasih znašli pred navidez nepremagljivimi ovirami.

13., 14. a) S kakšno težavo se je v prvi polovici 19. stoletja v Afriki spoprijemal biblijski prevajalec Robert Moffat? b) Kako so se odzvali cvansko govoreči ljudje, ko so v svojem jeziku dobili Lukežev evangelij?

¹³ Pomislite na primer samo, kako so Biblijo prevedli v afriške jezike. Leta 1800 je bilo v vsej Afriki le kak ducat pisanih jezikov. Stotine drugih jezikov še ni bilo kodificiranih s pisavo. In s takšno težavo se je spoprijel Robert Moffat. Leta 1821 je pri petindvajsetih začel misijo med cvansko govorečim prebivalstvom južne Afrike. Da bi se naučil njihovega nepisanega jezika, se je z njimi veliko družil. Moffat je vztrajal in nazadnje je brez kakršnega koli abecednika ali slovarja jezik obvladal, ga pisno upodobil ter nekaj Cvanov tudi naučil brati. Leta 1829, po osmih letih dela s Cvani, je Moffat že dokončal prevod Lukeževega evangelija. Pozneje je povedal: »Poznal sem ljudi, ki so prepotovali tudi po več sto kilometrov, da bi dobili svoj izvod evangelija po sv. Lukežu. [. . .] Videl sem, kako so jokali, ko so dobili svoj izvod, ga privijali k prsim, tekle so jim solze hvaležnosti, tako da sem več kot enemu moral reči: ‚S solzami boste knjigo še poškodovali.‘ « Moffat je povedal tudi prigodo o Afričanu, ki je videl nekaj ljudi, kako berejo ta Lukežev evangelij. Vprašal jih je, kaj imajo. Odvrnili so: »Božjo Besedo.« Zopet jih je vprašal: »Ali govori?« »Seveda,« so odgovorili, »govori srcu.«

¹⁴ Predani prevajalci, kot je bil Moffat, so tako mnogim Afričanom prvič omogočili pisno sporazumevanje. Toda podarili so jim še nekaj dragocenejšega – Biblijo v njihovem lastnem jeziku. Moffat je Cvane seznanil še z božjim imenom, katerega je v svojem prevodu tudi vseskozi uporabljal.c Cvani so zato Bibliji pravili kar »Jehovova usta«. (Psalm 83:⁠18)

15. Zakaj je Biblija danes tako zelo živa?

¹⁵ Tudi drugi prevajalci, na različnih koncih sveta, so se srečevali s podobnimi ovirami. Nekateri so celo tvegali svoje življenje, da bi prevedli Biblijo. Razmislite o naslednjem: Če bi Biblija ostala zapisana le v stari hebrejščini in grščini, bi verjetno že davno »umrla«, saj sta ta jezika za večino ljudi sčasoma šla v pozabo, marsikje na svetu pa sploh nikoli nista bila znana. Pa vendar je Biblija še kako živa, saj v nasprotju z vsemi drugimi knjigami zna ljudem vsega sveta »govoriti« v njihovem lastnem jeziku. Tako njeno sporočilo ‚deluje v verujočih‘. (1. Tesaloničanom 2:13) V The Jerusalem Bible so te besede takole prevedli: »Je živa moč med vami, ki ji verjamete.«

Vredna zaupanja

16., 17. a) Kateri dokaz bi moral obstajati, da bi lahko zaupali Bibliji? b) Povejte zgled, ki razkriva odkritost biblijskega pisca Mojzesa.

¹⁶ Nekateri bi morda vprašali: Pa Bibliji res gre zaupati? Ali so v njej omenjeni ljudje resnično živeli, kraji, o katerih govori, res bili in ali so se dogodki, ki jih opisuje, zares zgodili? In če naj bi ji zaupali, bi moral biti kje kakšen dokaz, da so jo pisali skrbni, pošteni pisci. Pa smo že pri nadaljnjem razlogu, zakaj naj bi preiskali Biblijo: tehtne dokaze imamo, da je točna in ji gre zaupati.

¹⁷ Pošteni pisci ne bi zapisovali le uspehov, temveč tudi neuspehe, ne le kreposti, temveč tudi slabosti. In biblijski pisci so odsevali takšno poživljajočo odkritost. Oglejmo si samo Mojzesovo odkritosrčnost. Mojzes je denimo odkrito pisal o svoji govorniški nespretnosti, zaradi česar se ni čutil sposobnega za Izraelovega voditelja (2. Mojzesova 4:10); o svoji hudi napaki, zaradi katere ni smel vstopiti v Obljubljeno deželo (4. Mojzesova 20:9–12; 27:12–14); o spodrsljaju svojega brata Arona, ko je upornim Izraelcem pomagal narediti zlato tele (2. Mojzesova 32:1–6); o uporu svoje sestre Mirjam in sramotni kazni, ki jo je doletela (4. Mojzesova 12:1–3, 10); o bogokletnem vedenju svojih nečakov Nadaba in Abihuja (3. Mojzesova 10:1, 2); ter o stalnem pritoževanju in godrnjanju samega Božjega ljudstva. (2. Mojzesova 14:11, 12; 4. Mojzesova 14:1–10) Mar v takšnem odkritem, poštenem poročanju ne zaznamo iskrenega zanimanja za resnico? In mar nimamo upravičenih razlogov, da zaupamo temu, kar so napisali biblijski pisci, upoštevajoč, da so bili pripravljeni zapisati tudi neprijetne posameznosti o svojih ljubljenih, svojem ljudstvu in celo o sebi?

18. Kaj pridaja k verodostojnosti tistega, kar so napisali biblijski pisci?

¹⁸ K verodostojnosti tistega, kar so zapisali biblijski pisci, pa pridaja tudi njihova doslednost. Res je občudovanja vredno, da je 40 mož pisalo v razdobju 1600 let, in to skladno tudi v najmanjših podrobnostih. Spet pa ta skladnost ni skrbno izdelana, kar bi lahko zbudilo sum, da je šlo za kakšno tajno dogovarjanje. Nasprotno, nobenega sledu ni o kakšnem načrtnem dogovarjanju glede takšnih in drugačnih podrobnosti; skladnost je največkrat čisto naključna.

19. Kako iz evangelijskih poročil o Jezusovem prijetju zaznamo skladnost, ki je povsem naključna?

¹⁹ Za ponazoritev si oglejmo dogodek, ki se je pripetil na večer Jezusovega prijetja. Vsi štirje evangelisti pišejo, da je eden od učencev z mečem zamahnil proti hlapcu velikega duhovnika in mu odsekal uho. Le Lukež pa nam pove, da se je Jezus ‚dotaknil ušesa in ga zacelil‘. (Lukež 22:51, Ekumenska izdaja) Toda mar ne bi tega tudi pričakovali od pisca, ki je bil znan kot »zdravnik ljubljeni«? (Kološanom 4:14) Janezovo poročilo nam še pove, da je med vsemi učenci bil ravno Peter tisti, ki je vzel meč, kar pa ni presenetljivo, če vemo, da je Peter bil po naravi hiter in zaletav. (Janez 18:10; primerjaj tudi Matevž 16:22, 23 in Janez 21:7, 8.) Janez poroča še o eni navidez nepotrebni podrobnosti: »Hlapcu pa je bilo ime Malh.« Kako to, da je njegovo ime zapisal samo Janez? To nam pojasni nepomemben podatek, ki ga tako čisto mimogrede, najdemo zapisanega le v Janezovem poročilu – Janez »je bil znan z velikim duhovnikom«. Poznal pa se je tudi z duhovnikovimi domačimi; hlapci so poznali njega, on pa njih.d (Janez 18:10, 15, 16) Čisto naravno je torej, da je Janez omenil ime ranjenega moža, drugi evangelisti, katerim je ta očitno bil tujec, pa ga niso. Skladnost med temi podrobnostmi je res občudovanja vredna, a čisto naključna. Več podobnih zgledov najdemo tudi drugod v Bibliji.

20. Kaj bi morali o Bibliji vedeti ljudje poštenega srca?

²⁰ Ali torej lahko zaupamo Bibliji? Brez dvoma! Zaradi odkritosti piscev in notranje skladnosti ima Biblija čist zven resnice. Ljudje poštenega srca morajo vedeti, da lahko zaupajo Bibliji, saj je to Beseda, navdihnjena od »Jehova, Boga resnice«. (Psalm 31:5, NW) So pa še dodatni razlogi, zakaj je Biblija knjiga za vse ljudi. O njih bomo razpravljali v naslednjem članku.

[Podčrtna opomba]

Kaj bi odgovorili?

◻ Zakaj bi morali od Biblije pričakovati, da je najbolj dostopna knjiga na svetu?

◻ Kaj dokazuje, da je Biblija ohranjena takšna, kot je bila?

◻ Na kakšne ovire so naleteli biblijski prevajalci?

◻ Kaj pridaja k verodostojnosti biblijskih spisov?