Konstantin Veliki – borec za krščanstvo?

Eden od maloštevilnih ljudi, katerih ime je zgodovina okrasila z besedo »Veliki«, je rimski cesar Konstantin. Tako imenovano krščanstvo mu je pridalo še izraze »svetnik«, »trinajsti apostol«, »svet, enak apostolom« in ,izbran po božji previdnosti, da izvrši največji preobrat na vsem svetu‘. Z drugega vidika pa ga nekateri opisujejo kot »krvavega, zaznamovanega z neštetimi grozodejstvi in polnega prevare, [. . .] strašnega tirana, krivega grozovitih zločinov«.

MNOGI, ki se izpovedujejo za kristjane, so bili poučeni, da je bil Konstantin Veliki eden največjih dobrotnikov krščanstva. Pripisujejo mu zasluge za to, da je kristjane rešil môre rimskega preganjanja in jim dal versko svobodo. Na splošno se tudi verjame, da je bil zvesti tesni sledilec Jezusa Kristusa, ki si je močno želel napredka krščanstva. Vzhodna pravoslavna in koptska cerkev sta Konstantina in njegovo mater Heleno proglasili za »svetnika«. Njun praznik praznujejo 3. junija ali pa 21. maja, kakor pač določa cerkveni koledar.

Kdo je bil v resnici Konstantin Veliki? Kakšno vlogo je imel pri razvoju poapostolskega krščanstva? Zelo poučno je dovoliti, da nam na ti vprašanji odgovorijo zgodovina in strokovnjaki.

Zgodovinski Konstantin

Konstantin, sin Konstancija Klora, se je rodil okrog leta 275 n. š. v Naissusu (Nišu) v Srbiji. Medtem ko je njegov oče 293. leta n. š. postal cesar rimskih zahodnih provinc, se je vojskoval ob Donavi pod poveljstvom cesarja Galerija. Leta 306 n. š. se je vrnil k umirajočemu očetu v Britanijo. Kmalu po očetovi smrti ga je vojska povišala na položaj cesarja.

Takrat je še pet drugih posameznikov trdilo, da so avgusti. Tako je v obdobju med letoma 306 in 324 n. š. v državi nenehno besnela vojna, za tem pa je Konstantin postal edini cesar. Z zmago v dveh vojnih pohodih si je zagotovil mesto v rimski zgodovini in postal edini vladar rimskega cesarstva.

Leta 312 n. š. je Konstantin v bitki ob Milvijskem mostu pred Rimom premagal svojega nasprotnika Maksencija. Apologeti krščanstva so trdili, da se je med tem vojnim pohodom pod soncem pojavil goreč križ, na katerem je v latinščini pisalo In hoc signo vinces, kar pomeni »V tem znamenju zmagaj«.Elizabeth Floyd in Geoffrey Hindley, Kdo je ustvarjal zgodovino, Mladinska knjiga 1988, str. 38 Verjame se tudi, da mu je bilo v sanjah naročeno, naj na ščite svojih čet naslika začetni črki Kristusovega imena v grščini. Vendar to zgodbo majejo številne časovne neskladnosti. V knjigi A History of Christianity piše: »O točnem času, kraju in podrobnostih tega videnja obstajajo različna pričevanja.« V Rimu ga je sprejel poganski senat, ga oklical za najvišjega avgusta in pontifeksa maksima, ki je bil vrhovni svečenik poganske vere v cesarstvu.

Konstantin je 313. leta n. š. s cesarjem Licinijem, vladarjem v vzhodnih provincah, sklenil družabništvo. Z Milanskim ediktom sta vsem verskim skupinam podelila svobodo čaščenja in enake pravice. Mnogi zgodovinarji pa tej listini ne pripisujejo velikega pomena in pravijo, da je šlo zgolj za običajno uradno pismo in ne za kako pomembnejšo cesarsko listino, ki bi pomenila spremembo politike do krščanstva.

V naslednjih desetih letih je Konstantin premagal svojega zadnjega preostalega tekmeca, Licinija, in postal neizpodbitni vladar rimskega sveta. Leta 325 n. š. je, še nekrščen, predsedoval prvemu velikemu ekumenskemu koncilu »krščanske« cerkve, na katerem so obsodili arianizem in napravili poročilo o temeljnih verovanjih, imenovanih nicejska veroizpoved.

Konstantin je 337. leta n. š. na smrt zbolel. V teh zadnjih urah življenja se je krstil in nato umrl. Po smrti ga je senat uvrstil med rimske bogove.

Vera v Konstantinovi strategiji

Glede tega, kako so rimski cesarji v tretjem in četrtem stoletju na splošno gledali na vero, knjiga Istoria tou Ellinikou Ethnous (Zgodovina grškega naroda) pravi: »Četudi ti, ki so sedeli na cesarskem prestolu, niso bili tako zelo nagnjeni k veri, pa so se uklonili vzdušju tiste dobe in zdelo se jim je potrebno dati prednost veri pri sestavljanju političnih načrtov ter tako svojim dejanjem dati vsaj verski priokus.«

Konstantin je brez dvoma bil človek svoje dobe. Ob začetku kariere je potreboval nekoliko »božanskega« pokroviteljstva, katerega pa mu zahajajoči rimski bogovi niso mogli priskrbeti. Cesarstvo je skupaj s svojo vero in drugimi institucijami bilo v zatonu in potrebovalo je nekaj novega, poživljajočega, kar bi ga zopet utrdilo. V enciklopediji Hidria pravi: »Konstantin se je za krščanstvo zanimal zlasti zato, ker ni podpiralo le njegove zmage, ampak tudi reorganizacijo cesarstva. Vsepovsod obstoječe krščanske cerkve so postale njegova politična podpora. [. . .] Obdal se je z velikimi prelati takratnega časa [. . .] in zahteval, da njihova enotnost ostane nedotaknjena.«

Konstantin je zaznal, da bi lahko bila »krščanska« vera – čeprav do takrat odpadniška in že zelo pokvarjena – učinkovita krepilna in povezovalna sila, ki bi služila njegovim velikim načrtom za cesarsko oblast. Da bi si pri pospeševanju lastnih političnih ciljev pridobil podporo, je privzel temelje odpadniškega krščanstva in se odločil, da bo ljudi združil pod eno »katoliško« oziroma vesoljno vero. Poganskim običajem in praznovanjem so bila nadeta »krščanska« imena. »Krščansko« duhovništvo pa je dobilo položaj, plačo in vplivno moč poganskega duhovništva.

Konstantin je iz političnih razlogov želel imeti versko složnost, zato je hitro zadušil vsak drugačen glas, ne na podlagi doktrinalne resnice, ampak na podlagi soglasja večine. Velike dogmatske razlike v hudo nesložni »krščanski« cerkvi so mu omogočale, da je posegal vmes kot »od Boga poslani« posrednik. Iz opravkov, ki jih je imel z donatisti v severni Afriki in Arijevimi sledilci v vzhodnem delu cesarstva, je hitro odkril, da za skovanje trdne, enotne vere ne zadošča prepričevanje.a V poskusu, da bi rešil arijanski spor, je zato prvič v cerkveni zgodovini sklical ekumenski koncil. (Glej okvir »Konstantin in nicejski koncil«.)

Zgodovinar Paul Johnson glede Konstantina pravi: »Krščanstvo je toleriral predvsem zaradi tega, ker je njemu in državi omogočalo nadzor nad cerkveno politiko pri pravovernosti in ravnanjem z drugoverstvom.«

Ali je kdaj postal kristjan?

Johnson piše: »Konstantin ni nikoli opustil čaščenja sonca in na kovancih je obdržal sonce.« Catholic Encyclopedia opaža: »Konstantin je bil obema verama enako naklonjen. Kot pontifeks maksim je pazil na pogansko čaščenje in ščitil njegove pravice.« »Konstantin se ni nikoli pokristjanil,« izjavlja enciklopedija Hidria in doda: »Evzebij iz Cezareje, ki je napisal njegov življenjepis, pravi, da je kristjan postal v zadnjih trenutkih življenja. To ne gre jemati za sveto, saj je dan pred tem [Konstantin] žrtvoval Zeusu; imel je namreč tudi naziv pontifeks maksim.«

Konstantin je vse do dneva svoje smrti leta 337 n. š. nosil poganski naziv pontifeks maksim, najvišji poglavar za verske zadeve. Glede njegovega krsta se je razumno vprašati: Ali je to naredil po pristnem kesanju in spreobrnjenju, kakor zahteva Sveto pismo? (Dejanja 2:38, 40, 41) Ali se je Konstantin popolnoma potopil pod vodo v znak svoje posvetitve Bogu Jehovu? (Primerjaj Dejanja 8:36–39.)

»Svetnik?«

Encyclopædia Britannica pravi: »Konstantinu so dali naziv Veliki zaradi njegovih del, ne na podlagi tega, kar je bil. Merjeno po njegovem značaju je bil najnižji od vseh, ki jim je bil v starem ali novejšem času pripadel okrasni pridevek [Veliki].« Knjiga A History of Christianity pa nas pouči: »Zgodnja poročila pripovedujejo o njegovi nasilni naravi in krutosti, kadar je bil jezen. [. . .] Do človeškega življenja ni imel niti kanca spoštovanja. [. . .] S staranjem je njegovo zasebno življenje postalo strašno.«

Konstantin je nedvomno imel hude osebnostne težave. Neki raziskovalec zgodovine pravi, da je »pogosto prav zaradi svoje muhavosti zagrešil zločine«. (Glej okvir »Dinastični umori«.) Konstantin ni bil »krščanske nravi«, trdi zgodovinar H. Fisher v svoji knjigi History of Europe. Dejstva ga ne označujejo za pravega kristjana, ki bi si nadel »novo osebnost« in pri katerem bi bilo mogoče najti sadove Božjega svetega duha: ljubezen, radost, mir, dolgotrpnost, prijaznost, dobrotljivost, vero, blagost in samoobvladanje. (Kološanom 3:9, 10; Galatom 5:22, 23; oboje NW)

Posledice njegovih prizadevanj

Konstantin je kot poganski pontifeks maksim, in potemtakem verski poglavar rimskega cesarstva, skušal doseči naklonjenost škofov odpadniške cerkve. Ponujal jim je vplivne, pomembne in dobičkonosne položaje voditeljev rimske državne vere. Catholic Encyclopedia priznava: »Nekateri škofi so, zaslepljeni od dvornega blišča, šli celo tako daleč, da so cesarja hvalili kot Božjega angela, sveto bitje in mu prerokovali, da bo, kakor Božji Sin, vladal v nebesih.«

Bolj ko se je odpadniško krščanstvo priljubljalo političnim oblastem, bolj se je stapljalo s tem svetom, tem sekularnim sistemom in se odtujilo naukom Jezusa Kristusa. (Janez 15:19; 17:14, 16; Razodetje 17:1, 2) Tako se je na koncu »krščanstvo« združilo s krivimi nauki in navadami: trojico, nesmrtno dušo, peklenskim ognjem, vicami, molitvami za mrtve, moljenjem rožnega venca, ikonami, podobami in še čim. (Primerjaj 2. Korinčanom 6:14–18.)

Cerkev je od Konstantina tudi podedovala težnjo oblastnosti. Strokovnjaka Henderson in Buck pravita: »Preprostost evangelija se je spridila, uvedeni so bili pompozni obredi in ceremonije, učiteljem krščanstva so bile podeljene svetne časti in dohodki, Kristusovo kraljestvo pa se je v precejšni meri spremenilo v kraljestvo tega sveta.«

Kje je pravo krščanstvo?

Zgodovinska dejstva odkrivajo resnico o tem, kaj je za Konstantinovo »veličino«. Namesto da bi tako imenovano krščanstvo temeljilo na Jezusu Kristusu, Poglavarju prave krščanske občine, je deloma rezultat politične preračunljivosti in zvitih taktik enega poganskega cesarja. Zgodovinar Paul Johnson se zelo prikladno sprašuje: »Ali se je cesarstvo predalo krščanstvu ali pa se je krščanstvo prostituiralo s cesarstvom?«

Vsi, ki si resnično želijo biti zvesti čistemu krščanstvu, lahko dobijo pomoč, da spoznajo in se pričnejo družiti z današnjo pravo krščansko občino. Po vsem svetu so Jehovove priče rade volje pripravljeni pomagati odkritosrčnim ljudem, da razpoznajo pravo krščanstvo in častijo Boga na njemu sprejemljiv način. (Janez 4:23, 24)

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 28]

Konstantin in nicejski koncil

Kakšno vlogo je na nicejskem koncilu imel nekrščeni cesar Konstantin? Encyclopædia Britannica poroča: »Konstantin je razpravam sam predsedoval, jih aktivno vodil [. . .] Škofi, ki jih je prežemal strah do cesarja, so, razen dveh izjem, veroizpoved podpisali, mnogi močno proti svojemu mišljenju.«

Po dveh mesecih razgretih verskih razprav se je ta poganski politik vmešal in odločil v korist teh, ki so govorili, da je Jezus Bog. Ampak zakaj? »Konstantin v bistvu sploh ni razumel vprašanj, postavljenih iz grške teologije,« piše v A Short History of Christian Doctrine. Razumel je samo to, da verska neskladja ogrožajo njegovo cesarstvo, on pa je bil odločen, da ga utrdi.

O zadnji listini, ki je bila zapisana v Niceji pod Konstantinovim pokroviteljstvom, Istoria tou Ellinikou Ethnous (Zgodovina grškega naroda) piše: »Ta kaže [Konstantinovo] brezbrižnost do doktrinalnih zadev, [. . .] njegovo trmasto vztrajnost pri poskusu, da za vsako ceno obnovi enotnost v cerkvi, in naposled tudi njegovo prepričanje, da ima kot ,škof teh, ki so zunaj cerkve,‘ zadnjo besedo pri vsakršni verski zadevi.« Ali je za odločitvami, ki so bile sprejete na tem koncilu, sploh kakor koli lahko bil Božji duh? (Primerjaj Dejanja 15:28, 29.)

[Okvir na strani 29]

Dinastični umori

Pod tem naslovom književno delo Istoria tou Ellinikou Ethnous (Zgodovina grškega naroda) opisuje to, kar imenuje »gnusne zločine, ki jih je Konstantin zagrešil v družini«. Kmalu za tem, ko si je ustvaril dinastijo, je pozabil, kako uživati ob nepričakovanih dosežkih, in se ovedel nevarnosti okrog sebe. Ves sumničav in morda spodboden od prilizovalcev je začel najprej sumničiti svojega nečaka Licinijana, sina soavgusta, ki ga je kot možnega tekmeca že bil usmrtil. Po umoru še tega je bil usmrčen tudi njegov lastni prvorojenec, Krisp, in to po roki njegove mačehe Fauste, ker je v njem videla oviro za popolno oblast svojega potomstva.

Za Fausto je to dejanje nazadnje bilo povod njene lastne dramatične smrti. Zdi se, da je v umor le-te bila vpletena avgusta Helena, ki je na sina Konstantina vplivala vse do konca. Nelogična čustva, ki so pogosto obvladovala Konstantina, so prispevala tudi k poplavi usmrtitev mnogih njegovih prijateljev in družabnikov. Knjiga History of the Middle Ages sklene: »Usmrtitev – z drugimi besedami umor – lastnega sina in žene kaže, da se ga kakršen koli že duhovni vpliv krščanstva ni niti dotaknil.«

[Slika na strani 30]

S tem slavolokom v Rimu so počastili Konstantina

[Navedba vira slike na strani 26]

Musée du Louvre, Paris