Hvaležna za trdno krščansko dediščino

PRIPOVEDUJE GWEN GOOCH

V šoli sem pela hvalnico s temi besedami: ,Veliki Jehova ustoličen v svoji slavi.‘ Pogosto sem se spraševala: Kdo je ta Jehova?

IMELA sem bogaboječa stara starša. Že v začetku tega stoletja sta se družila s Preučevalci Biblije, kakor so bili takrat poznani Jehovove priče. Oče je bil uspešen poslovnež, a svojim trem otrokom ni prenesel ponujane mu krščanske dediščine.

Bratu Douglasu, sestri Anne in meni pa je dal brošuri His Works ter Who Is God? in iz njiju sem izvedela, da je Jehova ime pravega Boga. (Psalm 83:18) Bila sem navdušena! Toda kaj je očetu zopet razvnelo zanimanje?

Leta 1938 je oče videl, kako so narodi pripravljeni na vojno, ter se zavedel, da človekova prizadevanja ne zadoščajo za odstranitev svetovnih težav. Babica mu je dala knjigo Enemies, ki so jo izdali Jehovove priče. Iz prebranega je spoznal, da je resnični sovražnik človeštva Satan Hudič in da edino Božje kraljestvo lahko prinese svetovni mir.a (Daniel 2:44; 2. Korinčanom 4:4)

Medtem ko se je vojna vse bolj bližala, smo z družino začeli obiskovati shode v kraljestveni dvorani Jehovovih prič v Wood Greenu, na severnem delu Londona. Junija 1939 smo šli v bližnjo palačo Alexandra poslušat javno predavanje »Vlada in mir«, ki ga je imel Joseph F. Rutherford, takratni predsednik Watch Tower Society. Radio je njegovo predavanje iz newyorškega Madison Square Gardna prenašal v London in druga večja mesta. Govor smo lahko slišali tako razločno, da ko je v New Yorku hrupna drhal povzročila nemir, sem se ozrla naokrog, da bi videla, ali se mar to ne dogaja v naši dvorani!

Očetova gorečnost za biblijsko resnico

Oče je vztrajal, da je cela družina vsako soboto zvečer skupaj sodelovala pri biblijskem preučevanju. To je bilo osredinjeno na biblijsko temo iz Stražnega stolpa, ki je bil na razporedu za razgovor naslednji dan. V ponazoritev, kakšen vtis so name naredila ta preučevanja, lahko povem, da mi je pripoved o Jozuetu in obleganju mesta Aj (o čemer je razpravljal Stražni stolp, 1. maj 1939, v angleščini) še danes živa pred očmi. Pripoved me je tako prevzela, da sem v svoji Bibliji poiskala vse v zvezi z njo. Takšno raziskovanje mi je bilo zanimivo – in še vedno mi je.

S tem, ko sem drugim pripovedovala to, kar smo se učili, so mi biblijski nauki proniknili v srce. Nekoč mi je oče dal gramofon s posnetim biblijskim govorom, brošuro, ki nam je rabila za biblijski pouk, in naslov neke starejše gospe. Nato me je zaprosil, naj jo obiščem.

»Kaj naj rečem in kaj naj naredim?« sem vprašala.

»Vse je tam,« je oče odgovoril. »Samo zavrti gramofonsko ploščo, preberi vprašanja, daj stanovalki prebrati odgovore in nato preberita svetopisemske stavke.«

Naredila sem, kakor mi je naročil, in se tako naučila voditi biblijski pouk. Ker sem v strežbi tako uporabljala svetopisemske stavke, sem jih začela boljše razumeti.

Izziv vojnih let

Leta 1939 je izbruhnila druga svetovna vojna, naslednje leto pa sem se krstila v simbol posvetitve služenju Jehovu. Stara sem bila šele 13 let. Takrat sem se tudi odločila, da bom postala pionirka (naziv polnočasne strežnice). Leta 1941 sem zapustila šolo in se na leicesterskem zborovanju pridružila Douglasu pri polnočasni oznanjevalski dejavnosti.

Naslednje leto so zaprli očeta, ker je zaradi ugovora vesti zavrnil vojsko. Otroci smo se zbrali okrog matere in ji v težavnem vojnem času pomagali skrbeti za dom. Kmalu po tem, ko so očeta izpustili iz zapora, je poziv za vojaško službo dobil še Douglas. Naslov v nekem krajevnem časopisu se je glasil »Zakaj je sin tako kot oče izbral zapor«. Končalo se je z dobrim pričevanjem, kajti imeli smo priložnost razložiti, zakaj pravi kristjani ne sodelujemo pri pobijanju soljudi. (Janez 13:35; 1. Janezov 3:10–12)

V tistih vojnih letih so mnogi polnočasni Pričevalci redno obiskovali naš dom in njihovi izgrajujoči na Bibliji temelječi razgovori so name naredili trajen vtis. Med temi zvestimi krščanskimi brati sta bila John Barr in Albert Schroeder, ki sta zdaj člana Vodstvenega organa Jehovovih prič. Starša sta bila resnično gostoljubna in tudi nas sta učila, naj bomo takšni. (Hebrejcem 13:2)

Pripravljena na odgovor

Kmalu po začetku pioniranja sem v pohišni strežbi srečala Hildo. Jezno mi je zabrusila: »Moj mož se zunaj bojuje za takšne, kot ste vi! Zakaj ne prispevate česa za boj?«

»Koliko pa veste o tem, kar delam?« sem vprašala. »Ali veste, zakaj sem prišla k vam?«

»Hja,« je odvrnila, »bolje da vstopite in mi poveste.«

Mogla sem ji pojasniti, da ljudem, ki trpijo zaradi strahot, ki pa se pogosto počnejo v imenu Boga, prinašamo upanje. Hilda je spoštljivo poslušala in postala moja prva redna biblijska učenka. Zdaj je že več kot 55 let dejavna Priča.

Ob koncu vojne sem dobila novo pionirsko nalogo: mesto Dorcherster na jugozahodu Anglije. Bilo je prvič, da sem živela stran od doma. Naša majhna občina se je shajala v restavraciji, stavbi iz 16. stoletja, ki so ji pravili »Stara Čajna hiša«. Za vsak shod smo morali preurediti mize in stole. Bilo je zelo drugačno od kraljestvene dvorane, ki sem je bila vajena. Toda tam sta bili ista duhovna hrana ter enaka ljubeča družba krščanskih bratov in sester.

Medtem sta se starša preselila v Tunbridge Wells, južno od Londona. Vrnila sem se domov, in tako lahko pionirala skupaj z očetom in Anne. Naša občina je kmalu zrasla z 12 na 70 Prič, zato so našo družino vprašali, ali bi se preselili v Brighton na južni obali, kjer je bila večja potreba po kraljestvenih oznanjevalcih. Številni so se goreče pridružili naši pionirski družini v oznanjevanju in videli smo, kako je Jehova bogato blagoslavljal naše delo. Iz ene občine so kmalu nastale tri!

Nepričakovano povabilo

Poleti 1950. leta smo z družino bili med 850 delegati iz Britanije, ki so se udeležili mednarodnega zborovanja »Teokracija napreduje« na newyorškem Jenkijskem stadionu. Številnim pionirjem, ki so prišli na to zborovanje iz prekomorskih držav, so bili poslali prošnjo za udeležitev Watchtowerjeve biblijske šole Gilead, ki je bila blizu South Lansinga v New Yorku. Med njimi smo bili tudi Douglas, Anne in jaz! Spominjam se, kako sem razmišljala, ko sem izpolnjeno prošnjo vrgla v poštni nabiralnik: Tako, pa smo! Le kam me bo vodilo življenje? Bila pa sem odločena: Glej, jaz; pošlji me! (Izaija 6:8) Navdušena sem bila, ko sem prejela povabilo, naj po zborovanju ostanem, da bom lahko obiskovala Gileadov 16. razred, in enako je bilo z Douglasom in Anne. Vsi smo se dobro zavedali, da nas kot misijonarje lahko pošljejo kamor koli po svetu.

Po zborovanju, na katerem smo bili skupaj kot družina, je nastopil čas, da se starša vrneta v Anglijo – sama. Ko sta na Mauritaniji odplula proti domu, smo jima vsi trije otroci mahali v slovo. Kako ganljivo slovo je bilo to!

Misijonarske naloge

V Gileadovem 16. razredu nas je bilo 120 učencev iz vseh delov sveta, tudi nekateri, ki so trpeli v nacističnih koncentracijskih taboriščih. V našem razredu so poučevali španščino, zato smo pričakovali, da nas bodo dodelili v kakšno državo v Južno Ameriko, kjer govorijo špansko. Predstavljajte si naše presenečenje ob dnevu podelitve diplom, ko smo izvedeli, da je Douglas dodeljen na Japonsko, medve z Anne pa v Sirijo. Dekleti sva se torej morali naučiti arabščine in pri tem je ostalo tudi, ko so naju predodelili v Libanon. Med čakanjem na vizum nas je George Shakashiri, stavec za arabski Stražni stolp v Watch Tower Society, dvakrat tedensko poučeval arabščino.

Kako razburljivo je bilo iti v biblijsko deželo, o kateri smo se učili v razredu! Tja so naju spremljale še Keith in Joyce Chew, Edna Stackhouse, Olive Turner, Doreen Warburton in Doris Wood. Kako srečna misijonarska družina smo postale! Na naš misijonarski dom je prihajal krajevni Pričevalec in nam še nadalje pomagal pri učenju jezika. Med vsakodnevnim poukom smo vadile kako kratko predstavitev, nato pa odšle ven in jo uporabljale pri oznanjevanju.

Prvih nekaj let sva preživeli v Tripoliju in tam je bila ustanovljena ena občina. Z Joyce, Edno, Olive, Doreen, Doris in Anne smo pomagale ženam in hčeram krajevnih Prič sodelovati na shodih, pa tudi v javni strežbi. Naši krajevni bratje in sestre so na shodih vse dotlej sedeli ločeno, kakor je veleval krajevni običaj, in te krščanske sestre so le redko sodelovale v pohišni strežbi. Pri našem javnem oznanjevanju smo potrebovale njihovo pomoč pri jeziku in spodbudile smo jih, da tudi one sodelujejo v tem delu.

Z Anne so naju nato dodelili v pomoč skupinici Prič v starem mestu Sidon. Ne dolgo za tem sva bili zaprošeni, da se vrneva v glavno mesto, Bejrut. Med tamkajšnjo armensko govorečo skupnostjo so bila posejana semena biblijske resnice, in da bi jim pomagali, sva se naučili tega jezika.

Spremembe dodelitve

Pred odhodom iz Anglije sem spoznala Wilfreda Goocha. Bil je goreč, nežnočuten brat, ki je služil v londonskem Betelu. Wilf je bil član Gileadovega 15. razreda, ki je diplomiral 1950. leta med zborovanjem na Jenkijskem stadionu. Njegova misijonarska dodelitev je bila podružnična pisarna Watch Tower Society v Nigeriji in nekaj časa sva si dopisovala. Leta 1955 sva se oba udeležila zborovanja »Zmagoslavno Kraljestvo« v Londonu in kmalu za tem sva se zaročila. Naslednje leto sva se v Gani poročila in pridružila sem se Wilfu pri njegovi misijonarski dodelitvi v Lagosu v Nigeriji.

Anne se je potem, ko sem odšla iz Libanona, poročila z dobrim krščanskim bratom, ki se je biblijske resnice naučil v Jeruzalemu. Moja starša se nista mogla udeležiti naših porok, ker smo se Douglas, Anne in jaz poročili v različnih delih sveta. Kljub temu sta bila vesela, ker sta vedela, da vsi radostno služimo Bogu Jehovu.

Delo v Nigeriji

V podružnični pisarni v Lagosu je bila moja naloga čistiti sobe osmih članov naše podružnične družine, pa tudi pripravljati jim obroke in prati. Zdelo se mi je, kakor da nisem dobila le moža, ampak celo družino naenkrat!

Z Wilfom sva se naučila več kratkih predstavitev v jorubščini in bila za najin trud nagrajena. Neki mladi študent, s katerim sva prišla v stik, ima zdaj sina in hčer, ki služita v nigerijski veliki 400-članski betelski družini.

Leta 1963 je Wilf dobil povabilo, da se udeleži desetmesečnega tečaja posebnega spopolnjevanja v Brooklynu v New Yorku. Ko ga je opravil, je bil nepričakovano dodeljen nazaj v Anglijo. Jaz sem ostala v Nigeriji in prejela le pismeno obvestilo, naj se v 14 dneh dobiva z Wilfom v Londonu. Odpotovala sem z mešanimi občutki, saj je bila Nigerija tako radostna dodelitev. Po 14 letih služenja v tujini je bilo potrebno nekoliko časa, da sva se zopet prilagodila na življenje v Angliji. Vendar pa sva bila hvaležna, da sva bila zopet skupaj z ostarelimi starši in lahko skrbela zanje.

Vzdržala z upanjem

Od 1980. leta sem imela prednost, da sem spremljala Wilfa, ko je kot conski nadzornik potoval po številnih državah. Še zlasti sem se veselila najinih ponovnih obiskov v Nigeriji. Kasneje sva šla tudi v Skandinavijo, na Karibske otoke in Bližnji Vzhod – tudi v Libanon. Posebno navdušujoče je bilo obujati srečne spomine in videti tiste, ki sem jih poznala kot mlajše najstnike, zdaj pa so služili kot krščanski starešine.

Moj ljubljeni mož je, žal, poleti 1992. leta umrl. Imel je komaj 69 let. Bil je še posebej hud udarec, ker se je zgodilo tako nenadoma. Bila sva poročena 35 let in potrebovala sem čas, da sem se prilagodila. Vendar sem veliko pomoči in ljubezni prejela od moje svetovne krščanske družine. Spominjam se lahko tolikih srečnih doživetij.

Oba, oče in mati, sta dala odličen zgled krščanske brezgrajnosti. Mati je umrla 1981., oče pa 1986. leta. Douglas in Anne še dalje zvesto služita Jehovu. Douglas je s svojo ženo, Kam, spet v Londonu, kjer je ostal še po skrbi za očeta. Anne je z družino v Združenih državah. Vsi zelo cenimo od Boga dano upanje in dediščino. Še dalje ,upamo vanj‘ in z veseljem pričakujemo čas, ko bodo živeči in njihovi dragi obujeni skupaj služili kot člani Jehovove zemeljske družine. (Žalostinke 3:24)

[Podčrtna opomba]

[Slike na strani 23]

Od leve zgoraj, v smeri urinega kazalca:

Trinajstletna Gwen v enfieldski kraljestveni dvorani predstavlja vzorčni pouk

Misijonarska družina v Tripoliju v Libanonu, 1951. leta

Gwen s pokojnim možem Wilfom