Izpolnili so Jehovovo voljo

Jezus razpošlje 70 učencev

BILO je jeseni 32. leta n. š. Pred Jezusovo smrtjo je samo še šest mesecev. Jezus je, da bi pospešil oznanjevalsko delo in še naprej učil nekatere sledilce, določil 70 učencev in ,jih poslal po dva in dva pred obličjem svojim v vsako mesto ali kraj, kamor je imel sam priti‘. (Lukež 10:1)a

Jezus je učence razposlal »pred obličjem svojim«, da bi se ljudje pozneje, ko bo k njim prišel še sam, lahko hitreje odločili, ali so za Mesija ali proti njemu. Zakaj pa jih je poslal »po dva in dva«? Očitno zato, da sta si lahko bila v spodbudo, ko je nastalo nasprotovanje.

Opozoril jih je tudi, kako nujno je oznanjevati, ko jim je rekel: »Žetve je sicer mnogo, ali delavcev malo; prosite torej Gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na žetev svojo.« (Lukež 10:2) Primerjava z žetvijo je bila primerna, saj bi delavci zaradi kakršnega koli odlašanja v času žetve lahko zgubili dragocen pridelek. Nekaj takega bi se zgodilo, če bi učenci zanemarjali svojo oznanjevalsko nalogo: zgubila bi se dragocena življenja! (Ezekiel 33:6)

Strežniki, ki jih nič ne odvrne

Jezus je učence nadalje poučil: »Ne nosite mošnje, ne torbe, ne obuvala, in nikogar na poti ne pozdravljajte.« (Lukež 10:4) Popotniki navadno niso nosili s seboj samo torbe s hrano, temveč tudi dodaten par sandalov, saj so se podplati lahko izrabili in trakovi potrgali. Jezusove učence pa ne bi smelo skrbeti zaradi teh reči. Namesto tega so morali zaupati Jehovu, da bo zanje skrbel po drugih Izraelcih, ki so bili po običaju gostoljubni.

Zakaj pa je Jezus učencem naročil, naj pri pozdravu nikogar ne objamejo? Ali bi morali biti hladni ali morda celo nevljudni? Nikakor ne! Grška beseda aspázomai, ki pomeni objeti koga pri pozdravu, lahko pomeni več od prijaznega »Pozdravljen« ali »Dober dan«. Pomeni lahko tudi, da se znanca ob srečanju večkrat poljubita in objameta ter se dolgo pogovarjata, takšen je bil namreč običaj. Neki poročevalec je pripomnil: »Orientalci se niso pozdravljali kot mi, z rahlim poklonom ali z iztegom roke, temveč so se objemali, priklanjali, slednje so počeli celo tako, da so pokleknili in se poklanjali do tal. Vse to pa je zahtevalo veliko časa.« (Primerjaj 2. kraljev 4:29.) Jezus je torej sledilcem pomagal, da so se ognili odvrnitvam, ki so bile sicer običajne, vendar njim nepotrebne.

Na koncu pa je svojim učencem še naročil, naj po tem, ko stopijo v hišo in jih stanovalci povabijo noter, ,ostanejo ter jedo in pijejo, kar jim dajo‘. Če pa vstopijo v mesto, kjer jih ne sprejmejo lepo, bi morali ,oditi na njegove ulice in reči: »Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas.« ‘ (Lukež 10:7, 10, 11, SSP) Otresanje oziroma stresanje prahu z nog je pomenilo, da so učenci nedovzetno hišo ali mesto mirno zapustili, končni izid pa prepustili Bogu. Tisti pa, ki so Jezusove učence prijazno sprejeli, so lahko pričakovali blagoslove. Jezus je učencem ob neki drugi priložnosti rekel: »Kdor sprejme vas, sprejme mene, in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. In če kdo napoji enega od teh malih samo s kupico studenčnice v ime učenca, resnično vam pravim, ne izgubi plačila svojega.« (Matevž 10:40, 42)

Pouk za nas

Več kot 5,000.000 Jehovovih prič po vsem svetu spolnjuje svojo nalogo oznanjevanja dobre novice o Božjem kraljestvu in pridobivanja v učence. (Matevž 24:14; 28:19, 20) Zavedajo se, da je njihovo sporočilo nujno. Zato kar najbolje rabijo čas in pazijo, da ne bi zaradi česa prenehali posvečati vso pozornost tej pomembni nalogi.

Jehovove priče stremijo za tem, da bi bili z vsakim, ki ga srečajo, prijateljski. Kljub temu se ne kar zapletajo v prazne pogovore niti se ne pustijo ujeti v razprave o družbenih zadevah ali neuspelih poskusih sveta, da bi popravil krivice. (Janez 17:16) Namesto tega usmerjajo pogovore k edini dolgoročni rešitvi človeških težav – Božjemu kraljestvu.

Ljudje vidijo, da Jehovove priče največkrat oznanjujejo po parih. Ali ne bi naredili več, če bi delal vsakdo sam? Morda. Vendar današnji kristjani spoznavajo, kako koristno je sodelovanje s soverniki. Tako so bolj zaščiteni, ko oznanjujejo po nevarnih področjih. Delo s partnerjem koristi tudi novim, saj se lahko naučijo nekaj od spretnejših, bolj izkušenih oznanjevalcev dobre novice. Pravzaprav lahko oba prispevata k temu, da se medsebojno spodbujata. (Pregovori 27:17)

Oznanjevanje je nedvomno najbolj nujno delo, ki se ga opravlja v teh »zadnjih dneh«. (2. Timoteju 3:1) Jehovove priče so srečni, da se kot svetovna bratovščina podpirajo in delajo »enodušno in skupno se boreč za vero evangelija«. (Filipljanom 1:27)

[Podčrtna opomba]