Praznični mejniki v Izraelovi zgodovini

»Trikrat v letu naj se prikažejo vsi moški tvoji pred GOSPODOM, tvojim Bogom, na mestu, ki si ga izvoli GOSPOD [. . .] ; a naj se ne prikažejo prazni pred GOSPODOM.« (5. MOJZESOVA 16:⁠16)

1. Kaj bi lahko rekli o praznikih v biblijskih časih?

NA KAJ pomislimo ob besedi praznik? Nekatere praznike v davnini sta zaznamovala razbrzdanost in nemorala. Podobno bi lahko rekli tudi za nekatere današnje praznike. Toda prazniki, ki so bili z Božjo postavo predpisani v Izraelu, so bili drugačni. Bili so sicer to veseli dogodki, a bi jih vseeno lahko opisali kot »sveta zborovanja«. (3. Mojzesova 23:⁠2)

2. a) Kaj so morali storiti izraelski moški trikrat v letu? b) Kaj pomeni beseda »praznik« glede na Peto Mojzesovo 16:16?

² Zvestim izraelskim moškim je bilo v veselje in poživitev potovati v Jeruzalem ‚na mesto, ki si ga je izvolil GOSPOD‘. In pogosto so jih pri tem spremljale tudi družine. Velikodušno so prispevali za tri velike praznike. (5. Mojzesova 16:16) Knjiga Old Testament Word Studies razlaga hebrejsko besedo, ki je v Peti Mojzesovi 16:16 prevedena s »praznik«, kot »čas velikega veselja [. . .], čas, ko so se z žrtvovanjem in gostijami spominjali nekaterih posebnih izrazov Božje naklonjenosti«.a

Pomen teh velikih praznikov

3. Na katere blagoslove so spominjali trije vsakoletni prazniki?

³ Izraelci so bili poljedelci, zato so bili odvisni od tega, ali jih bo Bog blagoslovil z dežjem ali ne. Tako so tri velike praznike iz mojzesovske postave praznovali: prvega zgodaj spomladi, v času ječmenove žetve, drugega pozno spomladi, v času pšenične žetve, in tretjega pozno poleti, ob zadnji žetvi. To so bili trenutki velikega veselja, trenutki, ko so se zahvaljevali Vzdrževalcu kroženja vode in s tem dežja ter Narejevalcu rodovitne zemlje. Ti prazniki pa so pomenili še veliko več. (5. Mojzesova 11:11–14)

4. Kateri zgodovinski dogodek so obhajali ob prvem prazniku?

⁴ Prvi praznik so praznovali v prvem mesecu po starem biblijskem koledarju, in sicer od 15. do 21. nisana. To ustreza drugi polovici marca oziroma prvi polovici aprila po našem koledarju. Praznik se je imenoval praznik opresnih kruhov oziroma »pashalni praznik«, ker se je začel takoj po pashi 14. nisana. (Lukež 2:41; 3. Mojzesova 23:5, 6) Ta praznik je Izraelce spominjal na to, da so bili rešeni stiske v Egiptu, saj so nekvašene kruhke poimenovali »kruh stiske«. (5. Mojzesova 16:3) Spominjal jih je, kako na hitro so morali pobegniti iz Egipta. Časa niso namreč imeli niti toliko, da bi v testo dali kvas in počakali, da naraste. (2. Mojzesova 12:34) Za ta praznik v izraelskih domovih ni bilo kvašenega kruha. Vsak, tudi tujec, ki je za praznik jedel kvašen kruh, je moral biti kaznovan s smrtjo. (2. Mojzesova 12:⁠19)

5. Katere prednosti so se lahko spominjali ob drugem prazniku in kdo je tudi moral biti deležen veselja?

⁵ Drugi praznik je bil sedem tednov (49 dni) po 16. nisanu, šestega dne tretjega meseca sivana, ki ustreza naši drugi polovici maja. (3. Mojzesova 23:15, 16) Imenoval se je praznik tednov (v Jezusovem času so mu rekli tudi binkošti, kar v grščini pomeni »petdeseti«) in praznovali so ga približno v tistem letnem obdobju, ko so Izraelci prišli pod postavino zavezo pri Sinaju. (2. Mojzesova 19:1, 2) Med tem praznikom so zvesti Izraelci lahko razmišljali o svoji prednosti, da so bili odbrani za Božji sveti narod. To, da so bili Božje posebno ljudstvo, pa je zanje pomenilo, da morajo poslušati Božjo postavo, ki je med drugim zapovedovala, naj se ljubeče zanimajo za uboge, da bi se tudi ti lahko veselili praznika. (3. Mojzesova 23:22; 5. Mojzesova 16:10–12)

6. Na kateri dogodek je Božje ljudstvo spominjal tretji praznik?

⁶ Tretji, torej zadnji veliki vsakoletni praznik pa je bil praznik spravljanja ali šotorski praznik. Praznovali so ga v sedmem mesecu tišriju ali etanimu, in sicer od 15. do 21. dne v mesecu, kar ustreza naši prvi polovici oktobra. (3. Mojzesova 23:34) V tem času je Božje ljudstvo prebivalo na prostem ali na strehah svojih hiš v začasnih bivališčih (šotorih), narejenih iz drevesnih vej in listja. Ob tem so se spominjali 40-letnega potovanja iz Egipta v Obljubljeno deželo, ko so se morali glede svojih vsakodnevnih potreb naučiti zanašati na Boga. (3. Mojzesova 23:42, 43; 5. Mojzesova 8:15, 16)

7. Kako nam bo koristil pregled praznovanj v staroveškem Izraelu?

⁷ Oglejmo si zdaj nekaj praznikov, ki so bili mejniki v zgodovini Božjega staroveškega ljudstva. To nam bo v spodbudo, saj smo tudi mi povabljeni, da se zbiramo redno vsak teden in še trikrat v letu na večjih zborih in zborovanjih. (Hebrejcem 10:24, 25)

Za časa davidskih kraljev

8. a) Katero posebno praznovanje v zgodovini je bilo v dneh kralja Salomona? b) Katerega velikega vrhunca protipodobnega praznika šotorov se lahko veselimo?

⁸ Praznovanje za praznik šotorov, ki je bilo res nekaj posebnega v zgodovini, je bilo med uspešnim vladanjem Davidovega sina, kralja Salomona. Za ta praznik in posvetitev templja se je zbral »silno velik zbor«​ iz najbolj oddaljenih krajev Obljubljene dežele. (2. letopisov 7:8) Ko je na koncu kralj Salomon udeležence razpustil, so ti »blagoslovivši kralja, odšli v šatore svoje veseli in dobre volje zaradi vseh dobrot, ki jih je storil GOSPOD svojemu hlapcu Davidu in svojemu ljudstvu Izraelu«.​ (1. kraljev 8:66) To je bil zares praznični mejnik. Danes se Božji služabniki veselijo velikega vrhunca protipodobnega praznika šotorov, ki bo na koncu tisočletne vlade Večjega Salomona, Jezusa Kristusa. (Razodetje 20:3, 7–10, 14, 15) Takrat bodo ljudje z vseh koncev zemlje, tudi tisti, ki bodo obujeni, in tisti, ki bodo preživeli harmagedon, zedinjeno, radostno častili Boga Jehova. (Zaharija 14:⁠16)

9.–11. a) Kaj je pripeljalo do prazničnega mejnika v dneh kralja Ezekija? b) Kakšen zgled so dali mnogi iz severnega desetrodovnega kraljestva in na kaj v naših dneh nas to spominja?

⁹ Naslednji omembe vreden praznik, o katerem pripoveduje Biblija, je bil po koncu vladanja hudobnega kralja Ahaza, ki je zaprl tempelj in Judovo kraljestvo zapeljal v odpadništvo. Ahazov naslednik je bil dobri kralj Ezekija. Ta je v prvem letu vladanja, ko mu je bilo 25 let, začel obsežen program obnove in reform. Nemudoma je odprl tempelj in organiziral popravitvena dela. Izraelcem, ki so živeli v sovražnem severnem desetrodovnem Izraelovem kraljestvu, je poslal pisma s povabilom, naj pridejo na praznovanje pashe in praznika opresnih kruhov. In mnogi so prišli, kljub posmehu njihovih bližnjih. (2. letopisov 30:1, 10, 11, 18)

¹⁰ Ali je praznik uspel? V Bibliji beremo: »Tako so sinovi Izraelovi, kar jih je bilo v Jeruzalemu, praznovali slavnost opresnikov sedem dni z velikim veseljem; in leviti in duhovniki so hvalili GOSPODA vsak dan, pojoč z glasbili.«​ (2. letopisov 30:21) Kako dober zgled so ti Izraelci današnjim članom Božjega ljudstva, ko mora marsikdo med njimi prenašati nasprotovanje in veliko prepotovati, da lahko pride na zborovanja!

¹¹ Vzemimo za primer tri območna zborovanja »Predanost Bogu«, ki so bila leta 1989 na Poljskem. Med 166.518 navzočimi jih je bilo zelo veliko iz nekdanje Sovjetske zveze in drugih vzhodnoevropskih dežel, kjer je takrat bilo delo Jehovovih prič še prepovedano. »Nekateri od navzočih na teh zborovanjih,« poroča knjiga Jehovah’s Witnesses—Proclaimers of God’s Kingdom,b »so bili sploh prvič na srečanju Božjega ljudstva, na katerem bi bilo več od kakih 15 ali 20 navzočih. Njihova srca so bila prepolna hvaležnosti ob pogledu na več deset tisoč zbranih na stadionu, s katerimi so skupaj molili in peli hvalnice Jehovu.« (279. stran)

12. Kaj je pripeljalo do prazničnega mejnika za vlade kralja Josija?

¹² Po Ezekijevi smrti so se Judovci za vlade kraljev Manaseja in Amona spet obrnili h krivemu čaščenju. Toda zavladal je še en dober kralj, mladi Josija, ki je pogumno organiziral pravo čaščenje. Ko je bil star 25 let, je odredil, da je treba popraviti tempelj. (2. letopisov 34:8) Med popravljanjem so v njem našli postavo, ki jo je napisal Mojzes. Kralja Josija je to, kar je prebral v Božji postavi, tako ganilo, da je naročil, naj jo preberejo vsemu ljudstvu. (2. letopisov 34:14, 30) Nato pa je v skladu s prebranim pripravil praznovanje pashe. Obenem je dal kralj dober zgled s tem, da je za to priložnost tudi sam velikodušno prispeval. Biblija takole sklene: »Ni se praznovala pasha v Izraelu enaka tej od dni Samuela proroka.«​ (2. letopisov 35:7, 17, 18)

13. Na kaj v naših dneh nas spominjajo praznovanja za časa Ezekija in Josija?

¹³ Reforme, ki sta jih izvedla Ezekija in Josija, so vzporednice čudoviti obnovi pravega čaščenja med pravimi kristjani po ustoličenju Jezusa Kristusa leta 1914. Ta novodobna obnova je temeljila na Božji Besedi, po čemer so se nekoč odlikovale še zlasti Josijeve reforme. In tako kot v dneh Ezekija in Josija, so tudi za to sodobno obnovo značilni zbori in zborovanja, na katerih navzoči poslušajo vznemirljive razlage biblijskih prerokb in času primerne informacije o praktični rabi biblijskih načel. K radosti ob teh poučnih srečanjih pa še pridaja veliko število novokrščenih. Kakor skesani Izraelci v dneh Ezekija in Josija, so se tudi ti odvrnili od hudobnih navad krščanstva in ostalega Satanovega sveta. Leta 1997 se je v znak posvetitve svetemu Bogu Jehovu krstilo nad 375.000 ljudi, kar je povprečno več kot 1000 na dan.

Po ujetništvu

14. Kaj je pripeljalo do prazničnega mejnika v letu 537 pr. n. š.?

¹⁴ Po Josijevi smrti se je narod spet obrnil k sramotnemu krivemu čaščenju. Jehova je nazadnje leta 607 pr. n. š. kaznoval svoje ljudstvo tako, da je nad Jeruzalem pripeljal babilonsko vojsko. Mesto s templjem vred je bilo porušeno in dežela opustošena. Sledilo je 70 let judovskega ujetništva v Babilonu. Nato pa je Bog oživel skesani judovski preostanek, in ta se je vrnil v Obljubljeno deželo ter obnovil pravo čaščenje. V porušeni Jeruzalem so prispeli v sedmem mesecu leta 537 pr. n. š. Prvo, kar so naredili, so postavili oltar in na njem vsak dan darovali žrtve, kot je to velevala postavina zaveza. In to je bil ravno pravi čas za naslednjo zgodovinsko praznovanje. »In praznovali so praznik šatorov, kakor je predpisano.«​ (Ezra 3:1–4)

15. Katero delo je bilo pred obnovljenim preostankom leta 537 pr. n. š. in kakšne podobne razmere so bile leta 1919?

¹⁵ Pred vsemi, ki so se vrnili iz ujetništva, je bilo res veliko dela. Obnoviti so morali Božji tempelj in Jeruzalem z obzidjem. Ljubosumni sosedje so jim pri tem zelo nasprotovali. Čas, ko so gradili tempelj, je bil »dan malih začetkov«. (Zaharija 4:10) V podobnem stanju so bili zvesti maziljeni kristjani leta 1919. Tega znamenitega leta so bili rešeni iz duhovnega ujetništva Babilona Velikega, svetovnega krivoverstvenega imperija. Bilo jih je komaj nekaj tisoč in svet jim ni bil naklonjen. Toda ali so Božji sovražniki lahko preprečili napredovanje pravega čaščenja? Odgovor na to vprašanje nam prikliče v spomin zadnji dve praznovanji, o katerih poročajo Hebrejski spisi.

16. Kaj je bilo značilno za praznik leta 515 pr. n. š.?

¹⁶ Tempelj je bil v mesecu adarju leta 515 pr. n. š. končno dograjen, ravno pravi čas za pomladanski praznik v nisanu istega leta. Biblija poroča: »In so praznovali praznik opresnikov sedem dni z veseljem; zakaj GOSPOD jim je bil dal veselje in jim je naklonil srce kralja asirskega, da bi jim okrepčal roke na delu pri hiši Boga, Boga Izraelovega.«​ (Ezra 6:⁠22)

17., 18. a) Do katerega prazničnega mejnika je prišlo leta 455 pr. n. š.? b) Kako smo tudi mi danes v podobnih okoliščinah?

¹⁷ Šestdeset let pozneje, leta 455 pr. n. š., je nastopil naslednji mejnik. Tega leta se je šotorski praznik prekrival s sklenitvijo obnove jeruzalemskega obzidja. O tem v Bibliji beremo: »Ves zbor tistih, ki so se bili vrnili iz ujetništva, si je napravil šatore, in prebivali so v njih. Kajti sinovi Izraelovi niso bili tako slovesno praznovali od dni Jozueta, sina Nunovega, do tega dne. In bilo je veselje silno veliko.«​ (Nehemija 8:⁠17)

¹⁸ Zares nepozabna obnovitev Božjega pravega čaščenja, kljub hudemu nasprotovanju! Podobno je tudi danes. Veliko delo oznanjevanja dobre novice o Božjem kraljestvu se je kljub občasnemu preganjanju in nasprotovanju razširilo do krajev zemlje. Tudi Božja sodna sporočila odmevajo na daleč in široko. (Matevž 24:14) Končno zapečatenje maziljenega preostanka 144.000 se približuje. Iz vseh narodov se je v ‚eno čredo‘ z maziljenim preostankom že zbralo dobrih pet milijonov njegovih tovarišev, ‚drugih ovc‘. (Janez 10:16; Razodetje 7:3, 9, 10) Kako sijajna spolnitev preroške slike šotorskega praznika! In to veliko delo zbiranja se bo nadaljevalo še v novi svet, ko bodo tudi milijarde obujenih povabljene, naj se pridružijo praznovanju protipodobnega šotorskega praznika. (Zaharija 14:16–19)

V prvem stoletju n. š.

19. Zaradi česa je bil praznik šotorov leta 32 n. š. vreden pozornosti?

¹⁹ Med praznovanji, omenjenimi v Bibliji, ki jim gre največ pozornosti, pa so prav gotovo tista, na katerih je bil navzoč Božji sin, Jezus Kristus. Spregovorimo denimo o njegovi navzočnosti na prazniku šotorov (ali tabernakljev) leta 32 n. š. To priložnost je izkoristil za to, da je navzoče naučil pomembne resnice, ki jih je podprl z navedki iz Hebrejskih spisov. (Janez 7:2, 14, 37–39) Za ta praznik so ponavadi v notranjem dvoru templja prižgali štiri velike svečnike, kar je še pridalo k veselju ob prazničnih dejavnostih, ki so trajale pozno v noč. Očitno je Jezus namigoval na te velike luči, ko je rekel: »Jaz sem luč sveta; kdor gre za menoj, ne bo hodil po temi, temuč bo imel luč življenja.« (Janez 8:⁠12)

20. Zakaj je bila pasha leta 33 n. š. nekaj posebnega?

²⁰ Nato pa je prišla pasha in praznik opresnih kruhov tistega znamenitega leta 33 n. š. Na ta pashalni dan so Jezusa usmrtili njegovi sovražniki in je tako postal protipodobno pashalno Jagnje, ki je s svojo smrtjo odvzelo »greh sveta«. (Janez 1:29; 1. Korinčanom 5:7) Tri dni pozneje, 16. nisana, je Bog Jezusa obudil in mu dal nesmrtno duhovno telo. To se je časovno ujemalo z darovanjem prvin pri ječmenovi žetvi, predpisanim v postavi. Tako je obujeni Gospod Jezus Kristus postal »prvina tistih, ki so pozaspali«. (1. Korinčanom 15:⁠20)

21. Kaj se je zgodilo ob binkoštih leta 33 n. š.?

²¹ Zares poseben praznik pa je bil ob binkoštih leta 33 n. š. Tega dne se je v Jeruzalemu zbralo veliko Judov in spreobrnjencev, tudi kakih 120 Jezusovih učencev. Na slednje je obujeni Gospod Jezus Kristus med praznikom izlil Božji sveti duh. (Dejanja 1:15; 2:1–4, 33) Tako so bili maziljeni in po novi zavezi, ki jo je kot posrednik vpeljal Jezus Kristus, postali Božji novi izvoljeni narod. Na ta praznik je judovski veliki duhovnik daroval Bogu tudi dva kvašena hleba iz prvin pšenične žetve. (3. Mojzesova 23:15–17) Ta kvašena hleba predstavljata 144.000 nepopolnih ljudi, ki jih je Jezus ‚odkupil Bogu‘, da so mu v ‚kraljestvo in za duhovnike, in da bodo kraljevali [nad] zemljo‘. (Razodetje 5:9, 10; 14:1, 3) Lahko pa upredpodabljata tudi to, da nebeški vladarji prihajajo izmed dveh vej grešnega človeštva, izmed Judov in Nejudov.

22. a) Zakaj kristjani ne praznujejo praznikov iz postavine zaveze? b) Kaj bomo obravnavali v naslednjem članku?

²² Ko je ob binkoštih leta 33 n. š. začela veljati nova zaveza, je to pomenilo, da stara postavina zaveza v Božjih očeh ni več imela vrednosti. (2. Korinčanom 3:14; Hebrejcem 9:15; 10:16) To pa ne pomeni, da so maziljeni kristjani brez zakona. Oni so pod božjim zakonom, ki ga je učil Jezus Kristus in je zapisan v njihovih srcih. (Galatom 6:2) Zato kristjani ne praznujejo omenjenih treh vsakoletnih praznikov, ki so bili del stare postavine zaveze. (Kološanom 2:16, 17) Vseeno pa se lahko veliko naučimo iz tega, kako so predkrščanski Božji služabniki gledali na te praznike in druge shode, namenjene čaščenju. V naslednjem članku bomo obravnavali zglede, ki nas bodo prav gotovo spodbudili, da bomo uvideli potrebo po tem, da smo redno navzoči na krščanskih zborih.

[Podčrtna opomba]

Vprašanja za ponovitev

◻ Kateremu namenu so služili trije veliki prazniki v Izraelu?

◻ Kaj je bilo značilno za praznika v Ezekijevih in Josijevih dneh?

◻ Kateri mejnik so praznovali leta 455 pr. n. š. in zakaj je to spodbudno za nas?

◻ Kaj je bilo značilno za pasho in binkošti leta 33 n. š.?

[Okvir na strani 12]

Kaj se iz praznika lahko naučimo mi?

Vsi, ki želijo imeti trajno korist od Jezusove žrtve za pokritje grehov, morajo živeti skladno s tem, kar predstavlja praznik opresnih kruhov. V protipodobi ta praznik predstavlja radostno praznovanje maziljenih kristjanov ob rešitvi iz tega hudobnega sveta ter izpod obsodbe greha po Jezusovi odkupnini. (Galatom 1:4; Kološanom 1:13, 14) Dobesedni praznik je trajal sedem dni. To število v Bibliji predstavlja duhovno popolnost. Protipodobni praznik pa traja tako dolgo, kolikor dolgo bo na zemlji maziljena krščanska občina, in praznovati ga je treba v ‚iskrenosti in resnici‘. To pomeni stalno se paziti figurativnega kvasu. V Bibliji kvas predstavlja popačene nauke, hinavščino in hudobnost. Pravi Jehovovi častilci morajo dokazati, da sovražijo takšen kvas. Ne smejo dovoliti, da bi jim pokvaril življenje niti da bi omadeževal krščansko občino. (1. Korinčanom 5:6–8, SSP; Matevž 16:6, 12)

[Slika na strani 9]

Vsako leto 16. nisana, na dan, ko je bil obujen Jezus, so na začetku žetve darovali snop ječmena

[Slika na strani 10]

Ko je Jezus zase rekel, da je »luč sveta«, je morda pri tem meril na praznične luči