Mišna in Božji zakon, dan Mojzesu

»ZAČENJAMO z vtisom, da smo se pridružili že dolgemu pogovoru o temah, ki jih ne bomo mogli nikoli dojeti [. . .] Počutimo se, kakor da smo v čakalnici na nekem daljnem letališču. Razumemo besede, ki jih ljudje govorijo, bega pa nas, kaj hočejo z njimi povedati in kaj jih skrbi, predvsem zato, ker je v njihovem glasu čutiti nujnost.« Tako judovski učenjak Jacob Neusner opisuje morebitne občutke bralcev, ko se prvič lotijo branja Mišne. Neusner doda: »Mišna nima jasnega začetka. In njen konec je nepričakovan.«

Daniel Jeremy Silver v A History of Judaism Mišno imenuje »temeljno besedilo rabinskega judovstva«. Pravzaprav nadalje komentira: »Mišna je zamenjala Biblijo kot glavni učni načrt stalnega [judovskega] izobraževanja.« Zakaj naj bi knjiga s tako nejasnim slogom postala tako pomembna?

Na to delno odgovarja naslednja izjava iz Mišne: »Mojzes je na Sinaju prejel Toro, jo predal Jozuetu, ta starešinam in starešine prorokom. Preroki pa so jo predali možem velikega zbora.« (Avot 1:1) Mišna se torej sklicuje na to, da obravnava sporočilo, predano Mojzesu na gori Sinaj – nezapisani del Božje postave, dane Izraelu. Na može velikega zbora (pozneje imenovanega sinedrij) so gledali kot na del dolge vrste modrih učenjakov oziroma modrijanov, ki so iz roda v rod ustno prenašali določene nauke, dokler ti nazadnje niso bili zapisani v Mišni. Toda ali je to resnično? Kdo je v resnici napisal Mišno in zakaj? Ali njena vsebina izvira od Mojzesa na Sinaju? Ali ima kakšen pomen za nas danes?

Judovstvo brez templja

Ko se je pod navdihnjenjem pisalo Sveto pismo, ni nihče veroval v kak božanski ustni zakon, ki naj bi bil dodan napisani Mojzesovi postavi.a (2. Mojzesova 34:27) To zamisel je veliko stoletij kasneje ustvarila in razširila določena skupina v judovstvu, farizeji. V prvem stoletju n. š. so saduceji in drugi Judje nasprotovali temu nebiblijskemu nauku. A dokler je bil tempelj v Jeruzalemu središče judovskega čaščenja, je vprašanje o ustnem zakonu bilo ob strani. Čaščenje v templju je urejalo življenje vsakega Juda in mu dajalo nekakšno stabilnost.

Leta 70 n. š. pa se je judovski narod spopadel z versko krizo nepredstavljivih razsežnosti. Rimske legije so uničile Jeruzalem ter pobile več kot milijon Judov. Templja, središča njihovega duhovnega življenja, ni bilo več. Živeti po mojzesovski postavi, ki je zahtevala žrtvovanje in duhovniško službo v templju, ni bilo mogoče. Izginil je temeljni kamen judovstva. Talmudski učenjak Adin Steinsaltz piše: »Z uničenjem [. . .] 70. leta n. š. je prenova celotnega sistema verskega življenja postala nujna.« In res so ga prenovili.

Johanan ben Zakaj, spoštovani učenec farizejskega voditelja Hilela, je še pred uničenjem templja od Vespazijana (skorajšnjega cesarja) prejel dovoljenje, da preseli duhovno središče judovstva in sinedrij iz Jeruzalema v vas Jamnijo. Po Steinsaltzovi razlagi se je Johanan ben Zakaj po uničenju Jeruzalema »spoprijel z izzivom, da ustanovi novo središče za ljudi in jim pomaga prilagoditi se novim okoliščinam, v katerih bo zdaj, ko templja ni več, verska gorečnost morala biti preusmerjena k drugemu žarišču«. To novo žarišče je bila ustna postava.

Zdaj, ko je tempelj bil v ruševinah, saduceji in druge judovske ločine niso ponudili nobene prepričljive alternative. Farizeji so postali judovska glavna struja, ki se je polastila še nasprotovalnih skupin. Da bi rabini poudarili enotnost, so se nehali imenovati farizeji, z izrazom torej, ki je imel prizvok sektaštva in strankarstva. Postali so znani preprosto kot rabini, »izraelski modreci«. Ti naj bi nato ustvarili sistem verovanj, ki naj bi vseboval njihovo zamisel o ustni postavi. Ta duhovna struktura bi bila za človeški napad veliko manj občutljiva kakor pa tempelj.

Utrditev ustne postave

Rabinska šola v Jamniji (40 kilometrov zahodno od Jeruzalema) je tedaj bilo glavno središče, vendar so šole, v katerih so poučevali ustno postavo, pričele rasti po vsem Izraelu, celo v tako oddaljenih državah, kakor sta bili Babilon in Rim. To pa je povzročilo težave. Steinsaltz pojasnjuje: »Dokler so vsi modreci bili skupaj in je poučevala povečini ena skupina mož [v Jeruzalemu], se je ohranjala tudi enotnost tradicije. Toda z velikim množenjem učiteljev in odprtjem ločenih šol je nastalo [. . .] preobilje oblik in načinov izražanja.«

Učitelje ustne postave so imenovali z izrazom tanaím, katerega aramejska korenina pomeni »preučevati«, »ponavljati« oziroma »učiti«. To je poudarjalo njihov način učenja ter poučevanja ustne postave z intenzivnim ponavljanjem in učenjem na pamet. Da bi olajšali pomnjenje ustnih izročil, so vsak predpis oziroma izročilo skrčili v kratek, jedrnat stavek. Manj ko je bilo besed, boljše je bilo. Težili so k stilizirani, pesniški obliki in stavke velikokrat izgovarjali s pojočim glasom ali pa jih peli. Vendar ti predpisi niso bili urejeni in so se od učitelja do učitelja močno razlikovali.

Prvi rabin, ki je številnim različnim ustnim izročilom dal značilno obliko in strukturo, je bil Akiba ben Jožef (ok. 50–135 n. š.). Steinsaltz glede njega piše: »Njegovi sodobniki so to, s čimer se je ukvarjal, primerjali z delom delavca, ki odide na polje in v svojo košaro meče vse, kar mu po naključju pride pod roko, ter se nato vrne domov in sortira vsako vrsto posebej. Akiba je preučil mnoge pomešane teme in jih razvrstil v različne razrede.«

V drugem stoletju n. š., več kot 60 let po uničenju Jeruzalema, je Bar Kohba vodil drugi večji judovski upor proti Rimu. Vstaja je vnovič prinesla katastrofo. Judovskih žrtev je bilo skoraj milijon, med njimi tudi Akiba in njegovi mnogoštevilni sledilci. Rimski cesar Hadrijan je razglasil, da je Judom prepovedan vstop v Jeruzalem, razen ob obletnici razrušenja templja, s tem pa se je razblinilo tudi vsako upanje, da bi tempelj obnovili.

Tanaím, učitelji, ki so živeli za Akibom, niso nikoli videli templja v Jeruzalemu. Vendar je že zgrajen vzorec preučevanja izročila ustne postave postal njihov »tempelj« oziroma čaščenjsko središče. Utrjevanje te strukture ustne postave, ki jo je začel Akiba z učenci, je prevzel zadnji od teh učiteljev, Juda ha-Nasi.

Mišnin ustroj

Juda ha-Nasi je bil Hilelov in Gamalielov potomec.b Rodil se je v obdobju Bar Kohbovega upora in proti koncu drugega stoletja ter ob začetku tretjega stoletja n. š. postal vodja judovske skupnosti v Izraelu. Naziv ha-Nasi pomeni »princ«, kar kaže, kakšen položaj je imel v očeh Sojudov. Velikokrat je omenjen preprosto kot rabin. Vodil je svojo šolo in sinedrij, najprej v Bet She‘arimu in nato v Seforisu v Galileji.

Juda ha-Nasi je uvidel, da bi prihodnje navzkrižje z Rimom lahko ogrozilo samo prenašanje ustne postave, zato se je odločil, da ji bo dal strukturo, ki ji bo zagotavljala ohranitev. V svojo šolo je zbral najpomembnejše učenjake svojih dni. Vsako postavko in izročilo ustne postave so predebatirali. Povzetke teh razprav so združili v izredno zgoščene stavke in pri tem upoštevali strog vzorec pesniške hebrejske proze.

Te povzetke so po glavnih temah uredili v šest večjih razdelkov oziroma redov. Juda jih je še dodatno razdelil na 63 delov oziroma traktatov. Duhovna struktura je zdaj bila končana. Do tedaj so se takšna izročila vedno prenašala ustno. Toda v dodatno zaščito so naredili končni revolucionarni korak: vse to so sestavili v zapis. To impresivno na novo zapisano strukturo, ki je vsebovala ustni zakon, so imenovali Mišna. Ime izvira iz hebrejske korenine šanáh, ki pomeni »ponavljati«, »preučevati« oziroma »učiti«. Je ustreznica aramejski besedi tená’, iz katere izhaja izraz tanna’ím, ki se je nanašal na učitelje Mišne.

Namen Mišne ni bil vpeljati dokončnega zakonika. Ukvarjala se je večinoma z izjemami, predpostavljajoč, da bralec že pozna temeljna načela. Je pravzaprav povzetek tega, kar so v obdobju Juda ha-Nasija razpravljali in učili na rabinskih šolah. Mišljeno je bilo, da bo Mišna očrt ustne postave, o katerem bodo razpravljali še naprej, okostje oziroma temeljna struktura za nadaljnjo gradnjo.

Mišna ne razodeva nič tega, kar je Mojzes dobil na gori Sinaj, ampak daje vpogled v razvoj ustne postave, zamisli, ki se je začela s farizeji. Podatki v njej nekoliko pomagajo razumeti izjave v Krščanskih grških spisih in določene pogovore med Jezusom Kristusom in farizeji. Treba pa je biti oprezen, ker zamisli v njej odsevajo judovske poglede iz drugega stoletja n. š. Mišna je most med obdobjem drugega templja in Talmudom.

[Podčrtni opombi]

[Okvir na strani 26]

Mišnini razdelki

Mišna je razdeljena na šest redov. Ti so sestavljeni iz 63 knjižic oziroma traktatov, razdeljenih na poglavja in na mišnayot oziroma odlomke (ne vrstice).

1. ZERAIM (kmetijsko pravo)

Ti traktati vsebujejo razprave o molitvah, izrečenih o hrani, in razprave, povezane s kmetijstvom. Zajemajo tudi predpise o desetini, duhovniških deležih, paberkovanju in sobotnih letih.

2. MOED (svečani dogodki, prazniki)

Traktati v tem redu razpravljajo o zakonih, povezanih s soboto, spravnim dnevom in drugimi prazniki. 3.

NAŠIM (ženske, družinsko pravo)

Ti traktati razpravljajo o poroki in razvezi, zaobljubah, nazirejcih in o primerih morebitnega prešuštva.

4. NEZIKIN (škoda in civilno pravo)

Traktati v tem redu obravnavajo zadeve, povezane s civilnim in lastninskim pravom, sodstvom in kaznimi, z delovanjem sinedrija, malikovalstvom, prisegami ter Izreki očetov (Avot).

5. KODAŠIM (žrtvovanje)

Ti traktati govorijo o predpisih glede živalskih in žitnih daritev ter glede dimenzij templja.

6. TOHAROT (očiščevalni obredi)

Ta red sestavljajo traktati, ki obravnavajo obredno čistočo, kopanje, umivanje rok, kožne bolezni in nečistost raznih stvari.

[Okvir na strani 28]

Mišna in krščanski grški spisi

Matevž 12:1, 2: »V tem času je šel Jezus v soboto skozi setve, učenci njegovi pa postanejo lačni in začno klasje trgati in jesti. Ko pa farizeji to vidijo, mu reko: Glej, učenci tvoji delajo, kar se v soboto ne sme delati.« Hebrejski spisi ne prepovedujejo tega, kar so počeli Jezusovi učenci. V Mišni pa najdemo seznam 39 dejanj, ki so jih rabini prepovedali delati na soboto. (Šabat 7:2)

Matevž 15:3: »On [Jezus] pa odgovori in reče: Zakaj prestopate tudi vi zapoved Božjo zaradi izročila svojega?« Mišna potrjuje takšno stališče. (Sanhedrin 11:3) Tam beremo: »Besede pismoukov je treba strožje [poslušati] kakor besede [zapisane] Postave. Če kdo reče: ,Ni treba nositi filakterija,‘ in s tem prestopi besede Postave, ni kriv; [toda če reče,] ,V njem bi moralo biti pet odlomkov,‘ ter tako dodaja besedam pismoukov, je kriv.« (Herbert Danby, The Mishnah, str. 400)

Efežanom 2:14: »On [Jezus] je mir naš, ki je naredil iz obojega eno in podrl ločilno pregrajo.« Mišna pravi: »Znotraj tempeljske gore je bila mrežasta pregrada (soreg), visoka deset dlani.« (Midot 2:3) Nejudje niso smeli preiti te meje in vstopiti na notranje dvorišče. Verjetno je apostol Pavel ob pisanju Efežanom leta 60 ali 62 n. š. imel v mislih ta zid v prenesenem smislu, ki je takrat še stal. Zid je simboliziral Postavino zavezo, ki je dolgo ločevala Jude in Nejude. Toda na temelju Kristusove smrti leta 33 n. š. je ta zid bil odpravljen.