Kristjani in svet
»V modrosti živite ž njimi, ki so zunaj.« (KOLOŠANOM 4:5)
1. Kaj je Jezus povedal o svojih sledilcih in svetu?
JEZUS je v molitvi k nebeškemu Očetu o svojih sledilcih rekel: »Svet jih je sovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« Nato pa je še pristavil: »Ne prosim, da jih vzemi s sveta, ampak da jih obvaruj zlega.« (Janez 17:14, 15) Kristjani torej naj ne bi bili dobesedno ločeni od sveta, denimo tako, da bi živeli v nekakšnih samostanih. Ne, Kristus jih je »poslal v svet«, da bi bili njegove priče »do kraja zemlje«. (Janez 17:18, SSP; Dejanja 1:8) Toda prosil je Boga, naj pazi nanje, saj naj bi Satan, »vojvoda tega sveta«, zaradi Kristusovega imena zoper nje izzval sovraštvo. (Janez 12:31; Matevž 24:9)
2. a) Kakšna je raba besede »svet« v Bibliji? b) Kakšen uravnovešen odnos ima do sveta Jehova?
2 Beseda »svet« (grško kósmos) v Bibliji pogosto označuje nepravično človeško družbo, ki »leži v Hudobnem [oblasti hudobnega, NW]«. (1. Janezov 5:19) Kristjani pa se podrejajo Jehovovim merilom in poslušajo zapoved, naj svetu oznanjujejo dobro novico o Božjem kraljestvu, zato med njimi in svetom včasih pride do težav. (2. Timoteju 3:12; 1. Janezov 3:1, 13) Beseda kósmos pa se poleg tega v Svetem pismu nanaša tudi na ves človeški rod. In Jezus je o tovrstnem svetu rekel: »Tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje. Bog namreč ni poslal Sina svojega na svet, da bi svet sodil, marveč da se svet zveliča po njem.« (Janez 3:16, 17; 2. Korinčanom 5:19; 1. Janezov 4:14) Torej: Jehova sicer sovraži vse, kar je značilno za Satanov hudobni sistem, toda do človeštva je pokazal ljubezen, saj je poslal na zemljo svojega Sina, da bi rešil vse, ki »pridejo do izpokorjenja«. (2. Petrov 3:9; Pregovori 6:16–19) In takšen uravnovešen odnos, kakršnega ima do sveta Jehova, bi morali imeti tudi njegovi častilci.
Jezusov zgled
3., 4. a) Kako se je Jezus postavil glede vladarstva? b) Kako je Jezus gledal na svet oziroma človeštvo?
3 Jezus je malo pred smrtjo Ponciju Pilatu rekel: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« (Janez 18:36) Nekoč prej je v skladu s temi besedami že zavrnil Satana, ki mu je ponujal oblast nad vsemi kraljestvi sveta. Tudi Judom ni pustil, da bi ga postavili za kralja. (Lukež 4:5–8; Janez 6:14, 15) Pa vendar je Jezus pokazal veliko ljubezen do sveta oziroma človeštva. Zgled tega je napisal apostol Matevž: »Ko pa vidi množice, se mu zasmilijo; kajti bili so izmučeni in razkropljeni kakor ovce, ki nimajo pastirja.« Iz ljubezni je oznanjal ljudem po mestih in vaseh. Učil jih je in jih ozdravljal bolezni. (Matevž 9:36) Zavedal se je tudi telesnih potreb tistih, ki so se prišli učit od njega. Beremo namreč: »Pokliče pa Jezus učence svoje in reče: Ljudstvo se mi smili, ker so že tri dni pri meni in nimajo kaj jesti. A lačnih jih nočem odpraviti, da ne omagajo na poti.« (Matevž 15:32) Zares ljubezniva skrb!
4 Judje so imeli do Samarijanov veliko predsodkov, Jezus pa se je nekoč dolgo pogovarjal z neko Samarijanko in kar dva dni pričeval v samarijskem mestu. (Janez 4:5–42) Bog ga je sicer poslal »k izgubljenim ovcam Izraelove hiše«, toda včasih se je odzval tudi na vero, ki jo je videl pri Nejudih. (Matevž 8:5–13; 15:21–28) Res je dobro pokazal, da je mogoče ‚ne biti od sveta‘ in hkrati ljubiti svet, ljudi. Smo tudi mi tako sočutni do ljudi, kjer živimo, delamo ali nakupujemo? Ali se zanimamo za njihovo dobro – ne le za duhovne, temveč, kolikor je v naši moči pomagati, tudi za druge potrebe? Jezus se je zanimal in prav s tem si je odprl pot, da je učil ljudi o Kraljestvu. Resda mi ne moremo delati dobesednih čudežev, kot jih je to Jezus. Toda pogosto že ena sama dobrohotna gesta zna tako rekoč čudežno odgnati predsodke.
Pavlov odnos do ljudi, »ki so zunaj«
5., 6. Kako je apostol Pavel ravnal z Judi, ki so bili »zunaj«?
5 Apostol Pavel v več svojih pismih omenja ljudi, »ki so zunaj«, pri čemer meri na nekristjane, Jude ali pa Nejude. (1. Korinčanom 5:12; 1. Tesaloničanom 4:12; 1. Timoteju 3:7) In kako je ravnal s takšnimi? ‚Vsem je postal vse, da bi jih vsekakor nekaj zveličal‘. (1. Korinčanom 9:20–22) Ko je prispel v kakšno mesto, je ponavadi šel oznanjat najprej tamkaj živečim Judom. In kako jih je nagovoril? Obzirno in spoštljivo jim je povedal prepričljive biblijske dokaze, da je Mesija že prišel, umrl žrtvene smrti in nato vstal. (Dejanja 13:5, 14–16, 43; 17:1–3, 10)
6 Pavel je tako Judom, učeč jih o Mesiju in Božjem kraljestvu, nadgrajeval znanje Postave in prerokov. In nekatere mu je uspelo prepričati. (Dejanja 14:1; 17:4) Judovski voditelji so mu sicer nasprotovali, on pa je kljub temu pokazal, da so mu Judje, njegovi sonarodnjaki, pri srcu, saj je napisal: »Bratje, želja mojega srca in molitev k Bogu za Izraelce je, da bi bili zveličani. Kajti pričujem jim, da imajo gorečnost za Boga, ali ne po pravem spoznanju.« (Rimljanom 10:1, 2)
Pomoč nejudovskim vernikom
7. Kako so se mnogi spreobrnjenci odzvali na dobro novico, ki jo je oznanjeval Pavel?
7 Nejudje, ki so se obrezali in pridružili judovstvu, so bili spreobrnjenci. Ti so očitno živeli v Rimu, Sirijski Antiohiji, Etiopiji in Pizidijski Antiohiji, skratka povsod, kjer so bili Judje v diaspori. (Dejanja 2:8–10; 6:5; 8:27; 13:14, 43; primerjaj Matevž 23:15.) Spreobrnjenci verjetno niso bili tako ošabni kot mnogi judovski voditelji, niti se niso mogli tako kot oni ponosno hvaliti s tem, da so Abrahamovi potomci. (Matevž 3:9; Janez 8:33) Ne, ti so raje zapustili poganske bogove in se ponižno obrnili k Jehovu, potem ko so si o njem in njegovih zakonih pridobili nekaj spoznanja. Prav tako so od Judov prevzeli upanje na prihajajočega Mesija. Mnogi, ki so se tako v svojem iskanju resnice že bili pripravljeni spremeniti, so se bili voljni spremeniti še bolj in so se odzvali tudi na oznanjevanje apostola Pavla. (Dejanja 13:42, 43) Takšen, ki je nekdaj častil poganske bogove, in se je nato spreobrnil h krščanstvu, pa je bil edinstveno usposobljen za oznanjevanje drugim Nejudom, ki so še vedno častili takšne bogove.
8., 9. a) Katero skupino Nejudov je poleg spreobrnjencev še pritegnila judovska vera? b) Kako so se mnogi neobrezani bogaboječi odzvali na dobro novico?
8 Poleg teh obrezanih spreobrnjencev, pa je judovska vera pritegnila še druge Nejude. Prvi izmed njih, ki je postal kristjan, je bil Kornelij. On ni bil spreobrnjenec, toda bil je »pobožen in bogaboječ«. (Dejanja 10:2) Profesor F. F. Bruce je v svojem komentarju h knjigi Dejanja apostolov napisal: »Takšni Nejudje imajo skupno ime ‚bogaboječi‘. Resda to ni strokovni izraz, je pa ustrezen. Mnoge tedanje Nejude, ki se sicer niso bili pripravljeni popolnoma spreobrniti k judovstvu (poseben kamen spotike za moške je bila obreza), sta privlačila preprosto monoteistično čaščenje v judovskih sinagogah in etična merila, ki jih je odseval judovski način življenja. Nekateri od teh so obiskovali sinagoge, tako da so že nekoliko poznali molitve in lekcije iz grških prevodov pisem, ki so se tam brala.«
9 Ko je apostol Pavel oznanjeval v sinagogah Male Azije in Grčije, je spoznal mnogo takšnih bogaboječih. V Pizidijski Antiohiji je zbrane v sinagogi nagovoril z »možje Izraelci in kateri se bojite Boga«. (Dejanja 13:16, 26) Lukež piše, da so se po Pavlovem trikratnem sobotnem oznanjevanju v tesaloniški sinagogi »nekateri izmed njih [Judov] [. . .] dali prepričati [so postali kristjani] in so se pridružili Pavlu in Silu, tudi pobožnih Grkov velika množica in imenitnih žen ne malo«. (Dejanja 17:4) Verjetno so bili nekateri teh Grkov tudi ti neobrezani bogaboječi. Dokazano je, da so bili mnogi takšni Nejudje povezani z judovskimi skupnostmi.
Oznanjevanje med ‚nevernimi‘
10. Kako je Pavel oznanjeval Nejudom, ki niso imeli nobenega svetopisemskega predznanja, in s kakšnim izidom?
10 Beseda »neverni« se v Krščanskih grških spisih lahko nanaša na ljudi na splošno, ki so zunaj krščanske občine. Pogosto se nanaša na pogane. (Rimljanom 15:31; 1. Korinčanom 14:22, 23; 2. Korinčanom 4:4; 6:14) V Atenah je bilo veliko takšnih nevernih izvedenih v grški filozofiji in niso imeli nobenega svetopisemskega predznanja. Pa je to Pavla odvrnilo od tega, da bi jim oznanil? Ne. Vendar pa je svoj pristop prilagodil. Spretno je predstavil biblijske misli, četudi ni navajal neposredno iz Hebrejskih spisov, ki so bili Atenčanom neznani. Iznajdljivo jim je pokazal podobnost med biblijsko resnico in nekaterimi mislimi antičnih stoiških pesnikov. Predstavil je zamisel o enem pravem Bogu za vse človeštvo, o Bogu, ki bo pravično sodil po možu, ki je umrl in bil obujen. Atenčanom je tako obzirno oznanil o Kristusu. In kakšen je bil izid? Večina se mu je sicer odkrito posmehovala ali pa je dvomila, toda »nekateri možje so se mu pridružili in sprejeli vero; med njimi je bil tudi Dionizij Areopagit [sodnik na Areopagu, NW] in žena, po imenu Damara, in drugi ž njima«. (Dejanja 17:18, 21–34)
11. Kakšno mesto je bilo Korint in kakšen je bil tam rezultat Pavlovega oznanjevanja?
11 V Korintu je bila judovska skupnost številna, zato je Pavel začel oznanjevati kar tam, v njihovi sinagogi. Ko pa so Judje začeli nasprotovati, je šel k nejudovskemu prebivalstvu. (Dejanja 18:1–6) In kakšno prebivalstvo je bilo to! Korint je bilo živahno, svetovljansko, trgovsko mesto in po vsem grško-rimskem svetu znano po razuzdanosti. Glagol za živeti nemoralno je bil kar »korinčaniti«. Pa vendar je Kristus, ko se je prikazal Pavlu, po tistem, ko so Judje zavrnili njegovo oznanjevanje, rekel: »Ne boj se, temuč govori [. . .], kajti imam veliko ljudstvo v tem mestu.« (Dejanja 18:9, 10) In res je bilo tako. Pavel je v Korintu ustanovil občino, pa četudi so nekateri njeni člani prej živeli po »korinčansko«. (1. Korinčanom 6:9–11)
Danes si prizadevati za rešitev ‚ljudi vseh vrst‘
12., 13. a) Kako je današnje področje podobno tistemu v Pavlovih dneh? b) Kakšen odnos imamo do ljudi tam, kjer so že dolgo uveljavljene krščanske vere ali kjer so mnogi razočarani nad organizirano religijo?
12 Tako kot je to bilo v prvem stoletju, tudi danes »Božja milost [. . .] rešuje vse [vseh vrst, NW] ljudi«. (Titu 2:11, SSP) Področje oznanjevanja dobre vesti se je razširilo na vse kontinente ter večino otokov. In tako kot v Pavlovih dneh to zajema resnično ‚ljudi vseh vrst‘. Nekateri denimo oznanjujemo v deželah, kjer so že stoletja uveljavljene krščanske cerkve. Njihove člane morda močno vežejo verske tradicije, tako kot so to v prvem stoletju Jude. Vendar pa smo veseli, kadar najdemo takšne, katerih srce je naklonjeno, in jim nadgrajujemo znanje, ki ga o Bibliji morda že imajo. Ljudi ne podcenjujemo niti jih ne preziramo, ko se z njimi pogovarjamo, četudi nam njihovi verski voditelji včasih nasprotujejo in nas preganjajo. Pač pa se zavedamo, da imajo nekateri med njimi morda »gorečnost za Boga«, a jim manjka točnega spoznanja. Kot Jezus in Pavel tudi mi dokazujemo pristno ljubezen do ljudi in si močno želimo, da bi bili rešeni. (Rimljanom 10:2)
13 Pri oznanjevanju smo že mnogi srečali ljudi, ki so razočarani nad organizirano religijo. Vendar pa so ti morda kljub temu bogaboječi, nekoliko verjamejo v Boga in skušajo živeti pošteno. Mar se naj ne bi razveselili, kadar v tem spačenem in vse bolj brezbožnem pokolenju najdemo ljudi, ki še imajo nekaj vere v Boga? In mar jih ne bomo z vso vnemo usmerili k čaščenju, v katerem ni hinavščine in laži? (Filipljanom 2:15)
14., 15. Kako je veliko področje postalo dostopno za oznanjevanje dobre novice?
14 Jezus je v prispodobi o mreži napovedal veliko področje za oznanjevanje. (Matevž 13:47–49) V Stražnem stolpu 15. junij 1992 na 20. strani v pojasnilu te prispodobe beremo: ‚Pripadniki tako imenovanega krščanstva [so] stoletja imeli ključno vlogo pri prevajanju, prepisovanju in širjenju Božje Besede. Pozneje so cerkve ustanavljale ali podpirale biblične družbe, ki so prevajale Biblijo v jezike oddaljenih dežel. Razpošiljale so misijonarje, ki so bili zdravstveni delavci, in učitelje, ki so pridobivali »riževe« [kvazi] kristjane. Tako so zbrale ogromno neprimernih rib, ki niso bile pogodu Bogu. Neglede na to so milijone nekristjanov seznanile z Biblijo in neke vrste krščanstvom, četudi pokvarjenim.‘
15 Tako imenovano krščanstvo je pri spreobračanju imelo še poseben uspeh v Južni Ameriki, Afriki in na nekaterih otokih. Danes na teh področjih najdemo veliko krotkih, ponižnih ljudi in lahko, če imamo do njih pozitiven, ljubeč odnos, kakršnega je imel Pavel do spreobrnjencev k judovski veri, naredimo še veliko dobrega. Med temi, ki potrebujejo našo pomoč, pa so tudi milijoni, ki bi jim lahko rekli »simpatizerji« Jehovovih prič. Vedno so veseli, kadar jih obiščemo. Nekateri so z nami že preučevali Biblijo in obiskovali naše shode, še zlasti vsakoletno slovesnost v spomin na Kristusovo smrt. Mar ne predstavljajo vsi ti velikega polja za oznanjevanje dobre novice o kraljestvu?
16., 17. a) H kakšnim ljudem vse prihajamo z dobro novico? b) Kako pri oznanjevanju različnim ljudem posnemamo Pavla?
16 Kaj pa tisti, ki prihajajo iz nekrščanskega sveta – bodisi da jih najdemo v njihovi rodni deželi bodisi v kateri od zahodnih dežel, kamor so se priselili? In kaj tisti mnogi milijoni, ki so popolnoma obrnili hrbet veri, ki so ateisti ali agnostiki? Pa tisti, ki so se s skoraj versko vnemo oklenili modernih filozofij ali priljubljene psihologije, o čemer pišejo številni priročniki »pomagaj si sam«, ki polnijo knjigarne? Mar se smemo koga od teh ljudi izogibati, gledati nanj, kot da ni vreden rešitve? Če posnemamo apostola Pavla, nikakor ne.
17 Ko je Pavel oznanjeval v Atenah, ga ni zavedlo, da bi se s poslušalci spustil v pogovor o filozofiji. Vendarle pa je dopovedovanje prilagodil ljudem, s katerim je imel opravka. Biblijske resnice je predstavil jasno in logično. Podobno tudi nam danes ni treba, da smo kdove kakšni strokovnjaki za vere in filozofije, ki jih imajo ljudje, katerim oznanjamo. Seveda pa svoj pristop prilagodimo, da bi tako oznanjevali učinkovito in bili ‚vsem vse‘. (1. Korinčanom 9:22) Pavel je kristjanom v Kolosah pisal: »V modrosti živite ž njimi, ki so zunaj, in skrbno rabite čas. Beseda vaša bodi vedno v milosti, s soljo zabeljena, da veste, kako vam je vsakemu odgovarjati.« (Kološanom 4:5, 6)
18. Kakšno odgovornost imamo in česa ne bi smeli nikoli pozabiti?
18 Bodimo tudi mi ljubeznivi do ljudi vseh vrst, tako kot sta to bila Jezus in apostol Pavel. Še zlasti pa se razdajajmo pri tem, ko drugim posredujemo dobro novico o Kraljestvu. Hkrati pa nikoli ne pozabimo, da je Jezus svojim učencem rekel: »Od sveta niso.« (Janez 17:16) O tem, kaj to pomeni za nas, bomo razpravljali v naslednjem članku.
Za ponovitev
◻ Opišite Jezusov uravnovešen odnos do sveta.
◻ Kako je apostol Pavel oznanjeval Judom in spreobrnjencem?
◻ Kako je Pavel pristopal k bogaboječim in k nevernim?
◻ Kako smo lahko v oznanjevanju ‚vsem vse‘?
[Slike na strani 10]
Kristjani lahko s kakšno dobrohotno gesto do sosedov pogosto odženejo predsodke