Kako je nagrajeno spoštovanje ostarelih staršev

PRAVI Božji častilci svoje ostarele starše spoštujejo, jim izkazujejo čast in skrbijo zanje zato, ker jih imajo radi. To je del njihovega bogočastja. Biblija izjavlja: »[Otroci in vnuki] naj se uče najprej izkazovati spoštovanje [bogovdanost, NW] do svoje hiše in povračati roditeljem; zakaj to je prijetno pred Bogom.« (1. Timoteju 5:4) Naj smo mladi ali stari, prav je, da našim staršem in starim staršem ,povračamo‘, kar smo jim dolžni. Tako pokažemo, da cenimo njihovo ljubezen, trud in skrb, ki so nam jo posvečali toliko let. Saj jim vendar dolgujemo življenje!

Videli smo, da je to, da povračamo staršem in starim staršem, »prijetno pred Bogom«. Povezano je z našo ,bogovdanostjo‘. Če torej spoštujemo ta nasvet, smo nagrajeni, vedoč, da delamo nekaj, kar Bogu ugaja. To pa nam prinaša veselje.

Dajati nam je še zlasti v veselje, kadar dajemo tistim, ki so velikodušno dajali nam. (Dejanja 20:35) Kako nagrajujoče je torej, če ravnamo v skladu z naslednjim biblijskim načelom: »Bodi v veselje svojemu očetu in svoji materi, naj se raduje tvoja porodnica.« (Pregovori 23:25, The New English Bible)

Kako lahko staršem in starim staršem povračamo, kar jim dolgujemo? Na tri načine: gmotno, čustveno in duhovno. In pri vsakem smo po svoje nagrajeni.

Gmotno dajanje

Tisti, ki služijo Bogu, vedo, da je pomembno gmotno skrbeti za ožje družinske člane. Apostol Pavel je opominjal: »Ako pa kdo ne skrbi za svoje, zlasti pa za domače, je zatajil vero in je hujši od nevernika.« (1. Timoteju 5:8)

Tunji in Joy živita v zahodni Afriki. Finančno sta pod velikimi pritiski, toda kljub temu sta povabila Joyina starša, naj se preselita k njima. Oče je bil bolan in je nazadnje umrl. Tunji se spominja: »Po očetovi smrti je mati objela mojo ženo in rekla: ,Naredila sta vse, kar je bilo v človeški moči. Nikakor se ne smeta počutiti kakor koli odgovorna za očkovo smrt.‘ Resda očeta pogrešava, toda veva, da sva zanj kupovala najboljša zdravila in se vedno trudila, da bi se počutil zaželenega in potrebnega. Naredila sva vse, kar sva mogla, da bi spolnila od Boga dano odgovornost. To nama je v zadoščenje.«

Vsakdo seveda ne more drugim gmotno pomagati. Neki moški iz Nigerije je dejal: »Če kdo sam zase ne more poskrbeti, kako bo potem skrbel še za koga drugega?« Razmere se z leti lahko marsikje celo še poslabšajo. Po predvidevanjih Združenih narodov bo polovica prebivalstva subsaharske Afrike kmalu živela v popolni revščini.

Če se znajdete v slabem gospodarskem položaju, vam je lahko v tolažbo resnična zgodba neke siromašne vdove. Jezus je med svojim bivanjem na zemlji nekoč opazil vdovo, ki je v tempeljsko zakladnico darovala nekaj malega. Dala je samo »dva vinarja«. Toda Jezus, ki je poznal njene razmere, je dejal: »Resnično vam pravim, da je ta uboga vdova vrgla več nego vsi: zakaj vsi ti so vrgli od obilosti svoje v dar Bogu, a ta je od uboštva svojega vrgla ves živež svoj, ki ga je imela.« (Lukež 21:1–4)

Podobno je z nami: če za starše ali stare starše gmotno naredimo vse, kar moremo, Jehova to opazi in ceni, pa četudi to morda ni veliko. On od nas ne pričakuje nečesa, kar bi presegalo naše zmožnosti. Najverjetneje so podobnega mnenja tudi naši starši oziroma stari starši.

Čustveno dajanje

Skrbeti za starše in stare starše zajema več kot le skrbeti za njihove gmotne potrebe. Vsi imamo tudi čustvene potrebe. Vsakdo, tudi starejši, si želi biti ljubljen, čutiti, da je potreben in zaželjen ter cenjen družinski član.

Mary, ki živi v Keniji, že tri leta skrbi za ostarelo taščo. Sama pravi takole: »Ne skrbimo samo za njene gmotne potrebe, z njo se tudi vedno pogovarjamo. Mati resda ne more pri hiši dosti narediti, toda pogovarjava se in zelo sva se spoprijateljili. Včasih se pogovarjava o Bogu, včasih pa o ljudeh iz kraja, kjer smo živeli prej. Ima zelo dober spomin, čeprav je že prestopila devetdeseto leto starosti. Naglas obuja spomine na življenje, ko je bila še majhna deklica, na dni pred letom 1914.«

Mary nadaljuje: »Skrbeti za starejšega človeka ni lahko, toda za to, da jo imamo pri sebi, smo bogato nagrajeni. V družini vladata mir in sloga. S svojo darežljivostjo do nje sem duha dajanja vzbudila tudi pri drugih v družini. Mož me bolj spoštuje. In če mati kdaj sliši, da kdo z mano grobo govori, takoj povzdigne glas v mojo obrambo. Kadar je ona kje blizu, mi nihče ne sme reči ostre besede!«

Duhovno dajanje

Kot je posameznik nagrajen, kadar daje gmotno in čustveno, tako je tudi, kadar daje duhovno. Apostol Pavel je krščanski občini v Rim pisal naslednje: »Močno vas želim videti, da bi vam podelil kak duhovni dar v potrjenje vaše; a to je, da se sredi vas porazveselim z vami vred, po skupni, vaši in svoji veri.« (Rimljanom 1:11, 12)

Enako je, kadar se duhovno daje ostarelim posameznikom, ki služijo Bogu: spodbuda je pogosto vzajemna. Osondu, ki živi v Nigeriji, pripoveduje: »Pri starih starših mi je najzanimivejše to, da lahko ob njiju dobim bežen pogled v preteklost. Stari oče mi s sijočimi očmi pripoveduje o področju, na katerem je v 50-ih in 60-ih letih delal kot polnočasni strežnik. Današnjo zgradbo občine primerja s tem, kako je bilo, ko je on postal Priča. Te izkušnje mi pomagajo pri pionirski službi.«

Pri dajanju starejšim lahko pomagajo tudi drugi v krščanski občini. Prej omenjeni Tunji je povedal, kaj se je zgodilo v njegovi občini: »Ko je bil nekemu mlademu pionirju dodeljen javni govor, je prišel z očrtom k očetu, tako da sta se skupaj pripravila. K njemu je prišel tudi voditelj Stražnostolpovega preučevanja in mu rekel: ,Ti si že izkušen. Kaj mi lahko svetuješ, da bi se izboljšal?‘ In oče je starešinu lahko dal kar nekaj koristnih nasvetov. Tudi v občinskih molitvah so bratje večkrat omenili očetovo ime. Vse to mu je dalo občutek, da je zaželen.«

Lepo vedenje pritegne ljudi k Bogu

S tem ko staršem in starim staršem izkazujemo čast in ljubezen, včasih tudi pritegnemo druge ljudi k Bogu. Apostol Peter je zapisal: »Vedenje vaše med pogani bodi lepo, da bodo v tem, v čemer vas obrekujejo kakor hudodelnike, slavili zaradi vaših dobrih del, ki jih vidijo, Boga.« (1. Petrov 2:12)

Andrew, krščanski starešina iz zahodne Afrike, je dvakrat na teden potoval 95 kilometrov daleč, da je poskrbel za bolnega očeta, ki ni bil veren. Takole pripoveduje: »Ko sem postal Jehovova priča, mi je oče ostro nasprotoval. Toda ko je videl, kako sem med njegovo boleznijo skrbel zanj, je nenehno nagovarjal moje mlajše brate in sestre: ,Morate se pridružiti veri vašega brata!‘ To jih je spodbudilo, in zdaj smo vsi njegovi otroci, vseh devet, Jehovove priče.«

Spoštovati starše in zanje skrbeti je lahko izziv, še posebej v hudih gospodarskih časih. Ker pa si kristjani prizadevajo to delati, so zelo nagrajeni. Predvsem uživajo veselje ob dajanju in zadovoljstvo, ker vedo, da ugajajo Bogu Jehovu, ki je tudi sam »Oče vseh«. (Efežanom 4:6)

[Okvir na strani 6]

Božji nasveti za tiste, ki so skrbi deležni, in za tiste, ki jo izkazujejo

Bodite spodbudni: »Vsak izmed vas bodi bližnjemu pogodu, v dobro, za njegov napredek.« (Rimljanom 15:2)

Bodite stanovitni: »Dobro delati se pa nikar ne utrudimo; zakaj ob svojem času bomo želi, če ne obnemoremo.« (Galatom 6:9)

Bodite ponižni: »Ničesar ne delajte iz sebičnosti ali praznega slavoljubja, temuč po ponižnosti cenite drug drugega više od sebe.« (Filipljanom 2:3)

Delajte dobro: »Nihče naj ne išče svojega, temuč vsak dobro drugega.« (1. Korinčanom 10:24)

Bodite razumni: »Razumnost vaša bodi znana vsem ljudem.« (Filipljanom 4:5, NW)

Bodite sočutni: »Bodite pa med seboj blagi, milosrčni [nežnočutni, NW], odpuščajte drug drugemu.« (Efežanom 4:32)

[Slika na strani 7]

Mlajšim starešinam lahko koristijo izkušnje starejših