Kako je Biblija prišla do nas – Prvi dela

TISKAR skupaj s svojimi mladimi vajenci v mali delavnici na črke lesenega tiskarskega stroja v ritmu pazljivo polaga bele liste. Ko so natisnjeni jih pobere in pregleda besedilo. S stene na steno so napeljane vrvi, na katerih se sušijo prepognjene strani.

Nenadoma začne razbijati po vratih. Tiskar strahoma odpre vrata in v sobo vdre skupina oboroženih vojakov. Iščejo najbolj prepovedano, nezakonito literaturo – Biblijo, natisnjeno v jeziku preprostega ljudstva!

A bili so prepozni. Prevajalec in njegov pomočnik sta bila že prej opozorjena, tako da sta še pravi čas prihitela v delavnico, zbrala vse strani, si jih naložila na roke in pobegnila po Renu. Komaj sta uspela rešiti vsaj nekaj svojega dela.

Omenjeni prevajalec je bil William Tyndale, ki je leta 1525 v nemškem Kölnu hotel natisniti svojo prepovedano angleško »Novo zavezo«. Njegov primer pa še zdaleč ni ostal osamljen. V vseh skoraj 1900 letih, odkar je bila Biblija spisana, je veliko mož in žena tvegalo vse, samo da bi prevedli in razdelili Božjo Besedo. In od njihovega dela imamo še danes korist. Kaj vse so naredili? Kako je Biblija, ki jo zdaj držimo v rokah, prišla do nas?

Zgodnje prepisovanje in prevajanje Biblije

Pravi Božji služabniki so Božjo Besedo vedno zelo zelo cenili. New Catholic Encyclopedia priznava: »Zgodnjim kristjanom je, tako kot njihovim judovskim prednikom, branje Svetih knjig veliko pomenilo. Apostoli so se zgledovali po Jezusu (Mt 4,4; 5,18; Lk 24,44; Jn 5,​39) in so dobro poznali S[taro] Z[avezo], kar kaže, da so jo poglobljeno in pazljivo brali ter preučevali in k temu spodbujali še svoje učence (Rim 15,4; 2 Tm 3,15–17).«

Zato pa je Biblijo bilo treba prepisovati. V predkrščanski dobi so to povečini delali zelo strokovno ‚usposobljeni prepisovalci‘ (NW), ki jih je bilo groza, če so se kdaj zmotili. (Ezra 7:6, 11, 12) V tej svoji želji po brezhibnosti, so vsem poznejšim biblijskim prepisovalcem začrtali visoka merila.

V četrtem stoletju pr. n. š. pa se je pojavil problem. Aleksander Veliki je od vseh ljudi na svetu pričakoval, da se izobrazijo v grški kulturi. Na ozemljih, ki jih je osvojil, torej po vsem Bližnjem vzhodu, je bil uradni jezik splošna grščina ali koine. Zaradi tega so mnogi Judje odrasli, ne da bi se kdaj učili brati hebrejsko, in tako niso mogli brati Pisma. Zato se je okoli leta 280 pr. n. š. v Aleksandriji v Egiptu zbrala skupina hebrejskih učenjakov in tu prevedla hebrejsko Biblijo v jezik koine, ki je bil v rabi. Prevod je postal znan pod imenom Septuaginta, kar je latinska ustreznica za »sedemdeset«, približno toliko naj bi bilo namreč vseh prevajalcev. Dokončali so ga okoli leta 150 pr. n. š.

V Jezusovem času je bila sicer v Palestini hebrejščina še vedno v rabi. Vseeno pa je prevladoval jezik koine, tako kot tudi v drugih provincah rimskega sveta. Zato so krščanski biblijski pisci pisali v tej splošni obliki grščine, da bi dosegli ljudi iz kar se da največ narodov. Poleg tega so tudi zelo pogosto navajali iz Septuaginte in uporabili veliko njenih izrazov.

Ker so bili zgodnji kristjani goreči misijonarji, so se hitro izurili v navajanju tistih vrstic iz Septuaginte, ki so dokazovale, da je Jezus dolgo pričakovani Mesija. To je Jude razjezilo in jih navedlo, da so izdelali nekaj novih grških prevodov, v katerih so kristjanom najljubše podporne stavke predelali tako, da ti ne bi imeli s čim dokazovati. Septuaginta denimo v Izaiju 7:14 zapiše grško ustreznico za »devica«, ki se preroško nanaša na Mesijevo mater. Novi prevodi pa so na tem mestu zapisali drugo grško besedo, ki pomeni »mladenka«. Toda kristjani so še vedno segali po Septuaginti, zaradi česar so Judje končno povsem opustili svojo namero in začeli zagovarjati vrnitev k hebrejskemu besedilu. To se je pokazalo za dobro pri kasnejšem prevajanju Biblije, saj je prispevalo k temu, da je hebrejski jezik ostal živ.

Prvi krščanski izdajatelji knjig

Goreči zgodnji kristjani so si zadali nalogo, da prepišejo Biblijo v kar največ izvodov, in to ročno. Prav tako so prvi namesto zvitkov začeli uporabljati obliko kodeksa, ki je imel liste kot sodobne knjige. Ti niso bili le priročnejši, v njih je bilo namreč mogoče hitreje najti svetopisemske stavke, temveč je v en tak zvezek bilo mogoče tudi napisati več kot na en zvitek – vse Grške spise denimo ali celo vso Biblijo.

Kanon Krščanskih grških spisov je bil dokončan okoli leta 98 n. š., s knjigami, ki jih je spisal zadnji še živeči apostol, Janez. Ohranjen je še fragment prepisa njegovega evangelija, Rylandsov papirus 457 (P⁵²), ki datira kar v leto 125 n. š. Že v letih 150 do 170 n. š. pa je Tacij, učenec Justina Mučenca, izdal Diatessaron – poročilo o Jezusovem življenju, sestavljeno iz istih štirih evangelijev, ki jih imamo v današnjih Biblijah.b To kaže, da je za avtentične priznaval samo te evangelije in da so ti že bili v obtoku. Okoli leta 170 n. š. pa je izšel tudi najzgodnejši znani katalog »novozaveznih« knjig, znan kot Muratorijev fragment. Na njem je večina knjig Krščanskih grških spisov.

S širjenjem krščanskega verovanja pa je bilo treba že kmalu Krščanske grške spise in Hebrejske spise tudi prevajati. Tako so končno nastali številni prevodi v jezikih, kot so armenski, koptski, gruzijski in starosirski. Pogosto je bilo za to treba najprej sestaviti abecedo. Ulfila, rimskokatoliški škof iz četrtega stoletja, naj bi denimo iznašel gotico, da je lahko potem prevedel Biblijo. Le knjig Kraljev ni prevedel, saj je menil, da bodo že tako bojevite Gote še bolj spodbujale k vojni. Vseeno pa to »pokristjanjenim« Gotom ni preprečilo, da ne bi leta 410 n. š. opustošili Rima!

Biblija v latinščini in slovanščini

Medtem pa je začela postajati vse pomembnejša latinščina in nastalo je kar nekaj starolatinskih prevodov. Toda ti so se med sabo razlikovali tako po stilu kot tudi po točnosti. Zato je leta 382 n. š. papež Damaz svojega tajnika Hieronima pooblastil, da izda splošno veljavno Biblijo v latinščini.

Tako se je Hieronim lotil revidiranja latinskih prevodov Krščanskih grških spisov. Hebrejske spise pa je hotel prevesti iz izvirne hebrejščine. Zato se je leta 386 n. š. preselil v Betlehem, da bi tam preučeval hebrejščino, pri čemer si je kanil poiskati pomoč kakega rabija. S tem pa je v cerkvenih krogih izzval precejšen spor. Nekateri, tudi njegov sodobnik Avguštin, so menili, da je Septuaginta navdihnjena, in so ga obtoževali, ker je »šel tja dol k Židom«. Toda Hieronima to ni ustavilo in tako je leta 400 n. š. že končal svoje delo. S tem ko se je približal besedilu oziroma zapisom v izvirnih jezikih ter jih prevedel v živi jezik tedanjega časa, je bil kar za celo tisočletje naprej, saj je delal po današnjih prevajalskih metodah. Njegovo delo je dobilo ime Vulgata ali Splošna izdaja in uporabljali so ga stoletja.

Mnogi v vzhodnem krščanskem svetu so še vedno znali brati Septuaginto in Krščanske grške spise. Toda pozneje so po Vzhodni Evropi prišli v splošno rabo jeziki in narečja iz slovanske jezikovne skupine. Tako sta se leta 863 n. š. brata Ciril in Metod, ki sta govorila grško, odpravila na Moravsko, ki se danes imenuje Češka republika. Lotila sta se prevajanja Biblije v staro slovanščino. Za to sta morala najprej iznajti glagolico, ki jo je kasneje nadomestila cirilica, ki so ji dali ime po Cirilu. Ta je bila podlaga današnji ruski, ukrajinski, srbski in bolgarski pisavi. To Biblijo v slovanščini so tamkajšnji ljudje še rodove brali. Toda sčasoma je s spreminjanjem jezikov postala nerazumljiva poprečnemu bralcu.

Hebrejska Biblija preživi

Medtem, torej od približno šestega do desetega stoletja n. š., pa je skupina Židov, ki so jim pravili masoreti, iznašla sistematične prepisovalne metode, da bi ohranila hebrejskospisno besedilo. Šli so tako daleč, da so šteli vrste, celo črke, da bi našli razlike med rokopisi, in vse to zato, da bi besedilo ohranili verodostojno. Njihov trud ni bil zaman. Naj za to navedemo samo en primer. Ko so primerjali sedanja masoretska besedila z mrtvomorskimi zvitki, napisanimi med letoma 250 pr. n. š. in 50 n. š., so ugotovili, da v več kot 1000 letih ni prišlo do nobene doktrinarne spremembe.c

V Evropi je bil srednji vek povečini mračni vek. Glede branja in učenja je bilo stanje med ljudmi kaj žalostno. Navsezadnje je prišlo tako daleč, da celo večidel duhovščine ni znalo več brati cerkvene latinščine, največkrat celo svojega lastnega jezika ne. Bil pa je to tudi čas, ko so v Evropi Žide strpali v geta. In tako se je deloma tudi s to osamitvijo ohranila biblijska hebrejska izobrazba. Vendar pa je bilo zaradi predsodkov in nezaupanja njihovo znanje pogosto nedostopno zunaj geta. V Zahodni Evropi je upadlo tudi znanje grščine. Položaj pa se je še slabšal, ker je Zahodna cerkev Hieronimovo latinsko Vulgato že kar oboževala. Nanjo so gledali kot na edini veljavni prevod, četudi je s koncem masoretskega obdobja latinščina postala mrtvi jezik. Želja po biblijskem znanju pa se je počasi večala in tla so postala godna za velik spor.

Prevajanje Biblije zadene ob nasprotovanje

Leta 1079 je papež Gregor VII. izdal prvega od mnogih srednjeveških cerkvenih ediktov, ki so prepovedovali izdelavo in včasih celo posedovanje Biblije v svojem jeziku. Preklical je dovoljenje, da je maša lahko v slovanščini, z utemeljitvijo, da bi bilo potem treba prevesti nekaj delov Svetega pisma. Napisal je, kar je bilo povsem v nasprotju s stališčem zgodnjih kristjanov, namreč: »Vsemogočnemu Bogu ugaja, da so sveti spisi ponekod skrivnost.« To je bilo torej uradno stališče cerkve, zato so na tiste, ki so branje Biblije zagovarjali, čedalje bolj gledali kot na nevarne.

Kljub takšnemu neugodnemu ozračju pa se je prepisovanje in prevajanje Biblije v navadne jezike nadaljevalo. Prevodi v mnogih jezikih so tajno krožili po Evropi. To so bili ročni prepisi, saj so tisk s premičnimi črkami iznašli šele sredi petnajstega stoletja v Evropi. Prepisi pa so bili dragi in jih ni bilo dovolj, zato je bil navaden državljan lahko vesel, če je imel vsaj del ali vsaj par strani, katere od biblijskih knjig. Nekateri so se na pamet naučili obsežne odlomke, celo Krščanske grške spise v celoti!

Sčasoma so se pričela širiti razna gibanja za reformo cerkve. Vzrok za to je bil deloma v tem, da so se ljudje spet začeli zavedati pomembnosti Božje Besede v vsakdanjem življenju. Kako pa so ta gibanja in pojav tiska vplivala na Biblijo? In kaj je bilo z Williamom Tyndalom in njegovim prevodom, omenjenim na začetku? V naslednjih številkah bomo to razburljivo zgodbo razpletli vse do naših dni.

[Podčrtne opombe]

[Tabela na strani 8, 9]

Pomembni datumi pri prenašanju Biblije

(Lega besedila – glej publikacijo)

PRED NAŠIM ŠTETJEM (pr.n.š.)

Hebrejski spisi dokončani ok. 443 pr.n.š.

400 pr.n.š.

Aleksander Veliki (umrl 323 pr.n.š.)

300 pr.n.š.

Začeli prevajati Septuaginto, ok. 280 pr.n.š.

200 pr.n.š.

100 pr.n.š. Večina mrtvomorskih zvitkov je iz ok. 100 pr.n.š. do 68 n.š.

NAŠEGA ŠTETJA (n.š.)

Uničenje Jeruzalema 70 n.š.

Grški spisi dokončani 98 n.š.

100 n.š.

Rylandsov papirus Janezovega evangelija    (pr. 125 n.š.)

200 n.š.

300 n.š.

400 n.š. Hieronimova latinska Vulgata,  ok. 400 n.š.

500 n.š.

600 n.š.

Pripravljanje masoretskega besedila

700 n.š.

800 n.š.

Ciril na Moravskem 863 n.š.

900 n.š.

1000 n.š.

Edikt proti Bibliji v domačem jeziku 1079 n.š.

1100 n.š.

1200 n.š.

1300 n.š.

[Slika na strani 9]

Zgodnji kristjani so prvi uporabljali obliko kodeksa

[Slika na strani 10]

Hieronim gre v Betlehem preučevat hebrejščino