Vprašanja bralcev
Zakaj Jehovove priče menijo, da je pri medsebojnem poslovanju važno sestaviti pisno pogodbo, ko pa si prizadevajo biti pošteni in si zaupajo?
Takšno ravnanje je svetopisemsko, praktično in ljubeče. Kako to? No, razmislimo o teh vidikih poslovnih pogodb.
V Bibliji najdemo pisno poročilo o tem, kako je Bog ravnal s svojim zaveznim ljudstvom, Izraelci. Opisuje tudi, kako so poslovali pravi častilci. V 23. poglavju Prve Mojzesove knjige je zapis takega posla, ki bi ga bilo dobro upoštevati. Abraham je po smrti ljubljene Sare želel dobiti grob. Zanj se je pričel pogajati s Kanaanci, ki so živeli blizu Hebrona. Iz vrstic od 7 do 9 vidimo, da je za želeni kos zemlje ponudil določen znesek. Deseta vrstica pa dokazuje, da so se dogovarjali javno, pri mestnih vratih, kjer so jih lahko slišali tudi drugi. Lastnik je glede na 13. vrstico Abrahamu ponudil, da mu bo zemljo podaril, ta pa je odgovoril, da namerava zemljo dobiti le z nakupom. Iz vrstic 17, 18 in 20 izvemo, da se je vse končalo tako, da so dogovor potrdili »vpričo sinov Hetovih, [in] vseh, ki so prihajali v vrata mesta njegovega«.
Ali je bilo kaj drugače, ko sta med seboj poslovala prava častilca? Odgovor najdemo v Jeremiju 32. poglavju. Od šeste vrstice naprej vidimo, da je Jeremija od svojega bratranca kupoval polje. Deveta vrstica pokaže, da sta se zmenila za pošteno ceno. Sedaj pa preberimo od 10. do 12. vrstice, SSP: »Napisal sem [Jeremija] kupno pismo, ga zapečatil, dobil priče in odtehtal srebro na tehtnici. Nato sem vzel zapečateno kupno pismo, napisano po vseh predpisih, in odprt prepis. Kupno pismo sem izročil Nerijájevemu sinu Baruhu, Mahsejájevemu vnuku, vpričo Hanaméla, svojega bratranca, pred pričami, ki so podpisale kupno pismo, in pred vsemi Judovci, ki so se zadrževali v stražnem dvoru.«
Da, Jeremija je posloval s sovernikom, ki je bil tudi sorodnik, pa je vseeno opravil nekaj ustreznih pravnih formalnosti. Napisali so dve poročili – eno so pustili odprto zaradi lažjega urejevanja, drugo pa zapečatili za poznejši dokaz, če bi kdaj kdo podvomil o pravilnosti tistega odprtega. Vse to so naredili »vpričo njih«, kot pove 13. vrstica. To poslovanje je torej bilo javno, pravno in pred pričami. Jasno je torej, da pravi častilci urejajo zadeve s potrdili in dokumentacijo po svetopisemskem vzorcu.
Sestaviti pogodbo je tudi praktično. Vemo namreč, kako resničen je rek, ki pravi, da »čas in razmere naklanjajo vse«. (Propovednik 9:11) To velja tudi za predane in zveste kristjane. Jakob je v svojem listu v 4:13, 14, SSP, to takole zapisal: »Poslušajte torej vi, ki pravite: ,Danes ali jutri odpotujemo v to in to mesto; tam bomo ostali eno leto, trgovali in zaslužili,‘ a sploh ne veste, kaj bo jutri.« Tudi mi morda pričnemo kakšen projekt, na primer sklepamo kupčije, se dogovarjamo za delo ali storitve ali pa za koga izdelujemo kake izdelke. Toda kaj bo prinesel jutrišnji dan, naslednji mesec ali leto? Kaj če se nam ali drugi stranki zgodi nesreča? Vztrajanje pri sporazumu lahko potem postane na videz nemogoče. Kaj pa, če dela ne moremo dokončati oziroma storitve izpolniti, ali pa stranka ugotovi, da najbrž ne bo mogla plačati ali izpolniti svoje vloge v sporazumu? Če dogovora nismo zapisali, lahko pride do hudih težav, ki bi jih lahko preprečili ali odpravili, če bi imeli že enostavno pisno pogodbo.
Poleg tega ne smemo pozabiti, da že sama negotovost v mnogih vidikih življenja lahko pomeni, da bo naše (ali njegove) poslovne zadeve moral prevzeti ali urediti nekdo drug. Jakob je v 14. vrstici pridal: »Hlap namreč ste, ki se za malo časa prikaže, potem pa izgine.« Stvarno gledano, lahko nepričakovano umremo. Pisni dogovor ali pogodba pa dejansko drugim dovoli, da poskrbijo za zadevo, če se eni ali drugi strani zgodi kaj nepričakovanega.
To nas nekako pripelje do tretjega vidika, da je sestaviti pogodbo ljubeče. Če eden ali drug pogodbenik umre ali zaradi nesreče ne more več delati, bo za kristjana gotovo ljubeče, če bodo njegove obveze oziroma finančna pričakovanja zapisana. Pa tudi bratu, s katerim poslujemo, s sklenitvijo pisne pogodbe ne pokažemo nezaupanja, temveč ljubezen, saj pogodba jasno in natančno kaže, kaj mora narediti ali kaj ima dobiti. S tem ljubečim korakom bomo tudi kar se da zmanjšali kakršen koli vzrok za zamero, če kateri od nepopolnih partnerjev pozabi kakšno podrobnost ali obvezo. Kdo med nami pa ni nepopoln, pozabljiv ali se ne nagiba k napačnemu razumevanju podrobnosti oziroma naklepov? (Matevž 16:5)
S sklepanjem pisnih pogodb še drugače odsevamo ljubezen do bratov, družine in občine na sploh. Kakor koli že, jasno bi nam moralo biti, da je pisanje takih, ustrezno detajliranih poročil ljubeče, pa tudi praktično in svetopisemsko.