Kako je Bog navdihnil Biblijo

POROČANJE je danes zanimivejše kakor kdaj prej. Telefon, telefaks, računalnik – le kdo bi si pred leti zamišljal, da se bodo nekoč sporočila prenašala dejansko povsod po svetu, in to v trenutku!

Najinteresantnejša oblika sporočanja, ki pa je človek ni vešč, je božansko navdihnjenje. Jehova je navdihnil kakih 40 ljudi, da so napisali njegovo Besedo, Biblijo. Kakor je ljudem na voljo več sporočevalnih sredstev, tako je tudi On za navdihnjenje Pisma uporabil več metod sporočanja.

Narek. Bog je dal izrecna sporočila, ki so jih kasneje vložili v biblijsko poročilo.a Upoštevajte denimo pravila, ki sestavljajo Postavino zavezo. »Napiši si te besede,« je Jehova naročil Mojzesu, »kajti po glasu teh besed sem sklenil s teboj zavezo in z Izraelom.« (2. Mojzesova 34:27) Mojzes je »besede«, dane »po posredovanju angelov«, napisal in zdaj jih lahko najdemo v Bibliji v Drugi, Tretji, Četrti in Peti Mojzesovi knjigi. (Dejanja 7:53, Janko Moder)

Izrecna Božja sporočila so po angelih prejeli tudi številni drugi preroki, med njimi tudi Izaija, Jeremija, Ezekiel, Amos, Nahum in Miha. Ti možje so včasih svoje izreke začeli s stavkom: »Tako pravi GOSPOD.« (Izaija 37:6; Jeremija 2:2; Ezekiel 11:5; Amos 1:3; Miha 2:3; Nahum 1:12) Nato so to, kar jim je Bog povedal, tudi napisali.

Videnja, sanje in trans. Videnje je privid, prizor oziroma sporočilo, ki je nekomu med budnostjo položeno na um, navadno na kakšen poseben način. Peter, Jakob in Janez so na primer, »ko so se zdramili«, videli videnje spremenjenega Jezusa. (Lukež 9:28–36, Ekumenska izdaja; 2. Petrov 1:16–21) Kdaj pa kdaj je bilo sporočilo dano tudi v sanjah, oziroma v nočni viziji, in se tako med spanjem vtisnilo v prejemnikovo podzavest. Daniel denimo piše o »videnjih svoje glave, na svojem ležišču« (EI) oziroma, kot to prevaja prevajalec Ronald A. Knox, »ko sem ležal in gledal v sanjah«. (Daniel 4:10)

Oseba, ki jo je Jehova spravil v trans, se je očitno potopila v stanje popolne koncentracije, čeprav je bila vsaj delno budna. (Primerjaj Dejanja 10:9–16.) Grška beseda, prevedena s »trans« (ekstasis), v Bibliji pomeni ,odložitev oziroma premestitev‘. Namiguje na izklopitev razuma iz običajnega stanja. Človek v transu se tako ne zaveda svoje okolice, vendar je popolnoma sprejemljiv za videnje. V takem transu je verjetno bil tudi apostol Pavel, ko je bil »vzet v raj in je slišal neizrečne besede, katerih ne sme človek govoriti«. (2. Korinčanom 12:2–4)

Biblijski pisci, ki so prejeli videnja ali sanje oziroma doživeli trans, so v nasprotju s tistimi, ki so sporočila zapisovali po Božjem nareku, pogosto imeli nekoliko svobode, da so to, kar so videli, lahko opisali s svojimi besedami. Habakuku je bilo naročeno: »Zapiši videnje in vreži ga v plošče, da bo z lahkoto prebral, kdor bo bral.« (Habakuk 2:2, SSP)

Ali to pomeni, da so ti deli Biblije manj navdihnjeni kot narekovani odlomki? Sploh ne. Jehova je sporočilo po svojem duhu trdno zasidral v um vsakega pisca, tako da je ta napisal Božje misli, ne človeških. Piscu je dovolil izbirati primerne besede, pri tem pa vodil njegov razum in srce, tako da ta ni izpustil nobene pomembne informacije in da so na koncu na besedilo prikladno gledali kot na Božje. (1. Tesaloničanom 2:13)

Božansko razodetje. Biblija vsebuje tudi prerokbe – vnaprej razodeto in zapisano zgodovino – kar močno presega človeške zmožnosti. En zgled je vzpon in padec ,grškega kralja‘, Aleksandra Velikega, ki je bil napovedan kakih 200 let vnaprej! (Daniel 8:1–8, 20–22) Biblija odkriva tudi dogodke, ki jih človeško oko ni nikoli videlo. En zgled je ustvaritev nebes in zemlje. (1. Mojzesova 1:1–27; 2:7, 8) In kot poroča Jobova knjiga, so tu še pogovori, ki so potekali v nebesih. (Job 1:6–12; 2:1–6)

Kadar Bog teh dogodkov piscu ni razodel neposredno, jih je komu odkril, tako da so postali del ustne in pisne zgodovine, ki se je prenašala iz roda v rod, dokler ti niso postali del biblijskega poročila. (Glej okvir na strani 7.) Kakor koli že, lahko smo prepričani, da je bil Vir vseh teh podatkov Jehova in je pisce vodil tako, da njihove pripovedi niso bile okužene z netočnostjo, pretiravanjem ali miti. Peter je glede prerokb zapisal: »Ljudje [so], nošeni od Svetega Duha, govorili v imenu Boga.«b (2. Petrov 1:21, SSP)

Potreben je bil velik trud

Biblijski pisci so resda bili »nošeni od Svetega Duha« (SSP), vendar so kljub temu morali tudi sami skrbno razmišljati. Salomon je denimo »globoko [. . .] premišljal in izpraševal, tudi je sestavil mnogo pregovorov. [. . .] Prizadeval [si je], da najde prijetnih besed; in napisano je bilo, kar je pošteno, besede resnice.« (Propovednik 12:9, 10)

Nekateri biblijski pisci so za dokumentiranje svojega gradiva morali narediti obširne preiskave. Lukež je denimo glede evangelijskega poročila zapisal: »Namenil sem se [...], ko sem vse od začetka skrbno izprašal, po vrsti to pisati.« Božji duh je seveda blagoslovil Lukežev trud, nedvomno tako, da ga je navedel k temu, da je poiskal zaupanja vredne zgodovinske listine in se pogovarjal z zanesljivimi očividci, kot denimo takrat še živečimi učenci, mogoče tudi z Jezusovo materjo Marijo. Božji duh je nato Lukeža vodil, da je podatke točno zapisal. (Lukež 1:1–4)

Janezov evangelij je, v nasprotju z Lukeževim, poročilo očividca, ki je bilo zapisano kakih 65 let po Jezusovi smrti. Jehovov duh je nedvomno naostril Janezov spomin, tako da mu le-ta sčasoma ni oslabel. To se je ujemalo z Jezusovo obljubo sledilcem: »Tolažnik pa, sveti Duh, ki ga pošlje Oče v imenu mojem, on vas bo vse učil in vas spominjal vsega, kar sem vam povedal.« (Janez 14:26)

Biblijski pisci so si pri sestavljanju zapisov tu in tam pomagali tudi z dokumenti prejšnjih zgodovinskih piscev, ki so bili priče zapisanega, niso pa bili vsi navdihnjeni. Jeremija je večinoma tako kompiliral Prvo in Drugo knjigo kraljev. (2. kraljev 1:18) Ko je Ezra zbiral gradivo za Prvo in Drugo knjigo letopisov, se je obrnil na vsaj 14 nenavdihnjenih virov, med katerimi so bili tudi ,letopisi kralja Davida‘ in ,knjiga kraljev Judovih in Izraelovih‘. (1. letopisov 27:24; 2. letopisov 16:11) Mojzes je citiral celo iz ,knjige o vojskah Jehovovih‘, ki je očitno bilo zanesljivo poročilo o vojnah Božjega ljudstva. (4. Mojzesova 21:14, 15)

V takih primerih je aktivno včlenjen sveti duh biblijske pisce navedel k temu, da so izbirali samo zanesljivo gradivo, ki je nato postalo del navdihnjenega biblijskega poročila.

Uporabni nasveti – čigavi

V Bibliji je obilje uporabnih nasvetov, ki temeljijo na bistrih zapažanjih posameznikov. Salomon je denimo zapisal: »Nič ni boljšega za človeka, nego da bi jedel in pil in dal duši svoji uživati dobro v trudu svojem. A videl sem, da je tudi to iz roke Božje.« (Propovednik 2:24) Pavel je izjavil, da nasvet o poroki daje »po [svojem] mnenju«, vendar je nato dejal: »Mislim pa, da imam tudi jaz Duha Božjega.« (1. Korinčanom 7:25, 39, 40) Pavel je zagotovo imel Božji duh, saj je, po besedah apostola Petera, pisal »po dani mu modrosti«. (2. Petrov 3:15, 16) Pavel je torej svoje mnenje povedal pod vodstvom Božjega duha.

Biblijski pisci so takšno osebno prepričanje izražali na temelju preučevanja in uporabe svetopisemskih stavkov, ki so jim bili na razpolago. Lahko smo prepričani, da so se njihovi zapisi skladali z Božjim razmišljanjem. Njihova poročila so postala del Božje Besede.

Biblija vsebuje seveda tudi izjave tistih, ki niso pravilno razmišljali. (Primerjaj Job 15:15 z 42:7.) V njej so nekajkrat izražena tudi grenka občutja Božjih služabnikov, čeprav te izjave niso prikazale celotne slike o stvari.c Pisec je govoril osebno, pri tem pa ga je Božji duh vodil tako, da je naredil točen zapis, kar pa je potrebno za prepoznanje in razkritje napačnega razmišljanja. Zraven tega sobesedilo vsakemu razumnemu bralcu pojasni, ali je piščevo razmišljanje utemeljeno ali ne.

Skratka, prepričani smo lahko, da je cela Biblija Božje sporočilo. Jehova je zares pazil, da je vse, kar je v njej, v skladu z njegovim namenom in da tem, ki mu želijo služiti, daje potrebne napotke. (Rimljanom 15:4)

Človeški pisci – zakaj

To, da je Jehova za pisanje Biblije uporabil ljudi, kaže veliko modrost. Razmislite o naslednjem: Če bi Bog to dodelil angelom, ali bi Biblija imela isti čar? Res je, da bi bilo o Božjih lastnostih in ravnanju razburljivo brati iz angelskega vidika. Toda če človeškega elementa sploh ne bi bilo, bi Biblijino sporočilo bržkone težko dojemali.

Naj ponazorimo: Biblija bi lahko enostavno poročala, da je kralj David zagrešil prešuštvo in umor ter se potem pokesal. Koliko boljše je brati Davidove lastne besede, s katerimi je izrazil bolečino zaradi svojega ravnanja in Jehova rotil za odpuščanje! »Greh moj mi je vedno pred očmi,« je pisal. »Srca potrtega in pobitega, o Bog, ne zametaš.« (Psalm 51:3, 17) Biblija tako izžareva toplino, raznolikost in čar, ki ji ga daje človeški element.

Da, Jehova je za to, da nam dá svojo Besedo, izbral najboljši način. Čeprav je za to uporabil ljudi z vsemi njihovimi slabostmi in napakami, jih je s svetim duhom vodil tako, da v njihovih zapisih ne bi bilo nobene napake. Biblija je torej izjemno dragocena. Njeni nasveti so tehtni in na njene prerokbe o prihodnjem raju na zemlji se lahko zanesemo. (Psalm 119:105; 2. Petrov 3:13)

Zakaj vam ne bi prišlo v navado, da bi vsak dan prebrali del Božje Besede? Peter je zapisal: »Hrepenite kakor novorojena deteta po nepokvarjenem mleku iz besede Božje, da po njem rastete v zveličanje.« (1. Petrov 2:2) Ugotovili boste, da je zaradi svoje navdihnjenosti od Boga, vse Sveto pismo »koristno za pouk, za prepričanje, za poboljšanje, za vzgojo v pravičnosti, da bode popoln človek Božji, docela pripraven za vsako dobro delo«. (2. Timoteju 3:16, 17)

[Podčrtne opombe]

[Okvir/slike na strani 7]

Od kod je Mojzes dobil podatke

MOJZES je napisal biblijsko knjigo Genezo, Prvo Mojzesovo knjigo, vendar se je to, o čemer je poročal, dogajalo že dolgo pred njegovim rojstvom. Od kod je torej dobil te po­datke? Lahko da mu jih je Bog razodel neposredno, nekatere dogodke pa je lahko poznal iz ustnega prenašanja iz roda v rod. Življenjska doba ljudi v daljni preteklosti je bila daljša, zato je mogoče, da se je to, o čemer poroča Geneza, od Adama do Mojzesa prenašalo le po petih človeških veznih členih: po Metuselahu, Semu, Izaku, Leviju in Amramu.

Mojzes je lahko poleg tega podatke zajemal tudi iz pisnih virov. Glede tega je vredno omeniti, da preden Mojzes imenuje človeka, o katerem potem govori, pogosto uporabi izraz »to je zgodovina [tega in tega]«. (1. Mojzesova 6:9; 10:1; 11:10, 27; 25:12, 19; 36:1, 9; 37:2; vse NW) Hebrejska beseda, ki je tu prevedena z »zgodovina«, tohledóht, se po mnenju nekaterih učenjakov nanaša na že obstoječe pisne zgodovinske dokumente, ki so Mojzesu rabili kot vir za pisanje. Seveda pa tega ni mogoče trditi dokončno.

Podatki v Prvi Mojzesovi knjigi so torej lahko bili dobljeni na zgoraj omenjene tri načine: z neposrednim razodetjem, z ustnim prenosom in iz pisnih poročil. Pomembno je, da je Mojzesa navdihnil Jehovov duh. Na njegov zapis lahko torej upravičeno gledamo kot na Božjo besedo.

[Slika na strani 4]

Bog je na različne načine navdihnil ljudi, da so napisali Biblijo