Jehova ravna zvestovdano

PRIPOVEDUJE PETER PALLISER

Bilo je decembra 1985. Ko smo se začeli spuščati na mednarodno letališče v Nairobiju v Keniji, sva bila že kar razburjena. Med vožnjo v mesto pa so nama znane slike in glasovi priklicali pravo povodenj spominov.

PRIŠLA sva v Kenijo na območno zborovanje Jehovovih prič »Ohranimo neoporečnost«. Pred dvanajstimi leti so naju z ženo iz te države izgnali, ker so prepovedali oznanjevanje. Tedaj sva bila v Betelu, kakor se imenujejo podružnični prostori Jehovovih prič. Ko sva jih sedaj obiskala, sva bila kar prijetno presenečena!

Opoldanski obrok v Betelu je pomagala pripravljati mlada Priča, ki sva jo poznala od njenega drugega leta. Še vsaj šest drugih članov betelske družine sva poznala, ko so bili še otroci. Kakšno veselje je bilo videti te mlade, že odrasle ljudi, kako so, skupaj s svojimi družinami, še vedno dejavni v strežbi! Naš Bog Jehova je skrbel za njih v sozvočju z biblijsko obljubo: »Popolnoma vdanemu se izkazuješ [zvestovdanega NW].« (2. Samuelova 22:26) Čisto drugače živijo kot sem jaz v mladosti, in kako te mlade takšno življenje nagrajuje!

Mladost brez cilja

Rodil sem se 14. avgusta 1918 v Scarboroughu v Angliji. Dve leti zatem sta mama in moja starejša polsestra odšli v Kanado. Tako sem naslednja tri leta preživel z očetom, njegovo sestro in staro mamo po očetovi strani. Pri petih letih me je mama ugrabila in odpeljala v Montreal v Kanadi. Čez štiri leta pa me poslala nazaj v Anglijo k očetu, in tam sem hodil v šolo.

Nekako na vsakih šest mesecev sta mi mama in polsestra pisali. Na koncu pisem sta pripisovali, da želita, naj bom dober državljan, lojalen kralju in domovini. Odpisoval sem jima, da nacionalizem in vojna po mojem nista prava stvar, kar pa ju je verjetno razočaralo. Vendar v najstniških letih nisem imel nobenega jasnega vodstva, zato sem živel kar tjavdan.

Julija 1939, šest tednov pred izbruhom druge svetovne vojne, so me vpoklicali v britansko armado. Šele dvajset let mi je bilo. Polk, v katerega so me vtaknili, so kmalu poslali na sever Francije. Tam smo fantje, ko so nas napadala nemška letala, nanje streljali s puškami. Bilo je strašno. Nemška armada je napredovala, mi pa smo se umikali; prvi junijski teden leta 1940 so me med drugimi evakuirali v Dunkerque. Še vedno se z grozo spominjam pogleda na cel bataljon po obali nametanih mrličev. Preživel sem to moríjo in na majhni tovorni ladji prispel v Harwich na vzhodni obali Anglije.

Že naslednjega marca, leta 1941, me je vojska poslala v Indijo. Tam sem se izšolal za finomehanika. Po tem, ko sem bil zaradi neke infekcije nekaj časa v bolnišnici, so me premestili v armadno enoto v indijsko prestolnico Delhi. Ker sem bil daleč od doma, poleg tega pa sem se tudi slabo počutil, sem začel razmišljati o prihodnosti. Še zlasti sem se spraševal, kaj se zgodi, ko umremo.

Učenje nove zvestovdanosti

Z Angležem Bertom Galejem sva v Delhiju bila sostanovalca. Nekega dne je rekel, da »je vera od Hudiča« in zaradi te pripombe me je obšla radovednost. Njegova žena, ki je postala Jehovova priča, mu je tu in tam poslala biblijske publikacije. Pritegnila me je brošura Hope (Upanje). Obravnavala je vstajenjsko upanje in to me je navdalo z resničnim mirom.

Nekje na začetku leta 1943 se je Bert pogovarjal z angloindijcem, civilistom Teddyjem Grubertom, ki je delal z nami v vojaški bazi. Presenetilo naju je, da je Jehovova priča. Kljub temu, da so 1941. prepovedali publikacije Jehovovih prič, sva šla z njim v Delhi na shod Prič. V tisti majhni občini sem prvič v življenju našel prave in iskrene prijatelje. Posvetil se mi je starejši krščanski brat iz Grčije, Basil Tsatos, in mi odgovarjal na vprašanja. Naravnost iz Biblije mi je odgovoril na vprašanja o tem, zakaj se postaramo in umremo, o vstajenju in o Božjem obljubljenem novem svetu pravičnosti. (Dejanja 24:15; Rimljanom 5:12; 2. Petrov 3:13; Razodetje 21:3, 4)

Še zlasti zanimiva je bila brošura Peace​—Can It Last? (Mir – ali lahko traja), ki je izšla leta 1942. Društvo narodov je poenačila s ‚škrlatno zverjo‘. (Razodetje 17:3) Poleg 11. vrstice 17. poglavja Razodetja je zapisala: »Lahko že rečemo, da je Društvo ‚bilo in [ga] ni‘.« In: »Združenje zemeljskih narodov se bo zopet pojavilo.« Dobra tri leta zatem, 1945., se je, ko so ustanovili Organizacijo združenih narodov, zgodilo natanko to!

V času, ko je bila prepovedana literatura Prič, sem v zvezi s tem lahko pomagal svojim novim prijateljem. Ko je prispel paket z brošurami Peace​—Can It Last? so ga v občini izročili meni, da bi bil na varnem. Kdo bi pomislil, da naj prepovedano literaturo išče v vojaškem kampu? Vsakokrat ko sem šel na shod, sem bratom odnesel nekaj brošur. Kadar so se bali hišne preiskave sem skrival tudi njihovo osebno biblijsko literaturo. Naposled so prepoved enajstega decembra 1944 preklicali.

Moja zvestovdanost krščanskim naukom pa je bila preskušena leta 1943, med praznovanjem božiča v našem vojaškem odredu. Nisem hotel imeti nič s tem, saj sem vedel, da se Jezus ni rodil mrzlega decembra in da tudi zgodnji kristjani niso praznovali božiča. (Primerjaj Lukež 2:8–12.)

Od 27. do 31. decembra 1944 je bilo v Jabalpuru zborovanje »Enotni oznanjevalci«, ki ga je obiskalo kakih 150 ljudi, tudi jaz. Precej delegatov se je na zborovanje pripeljalo z vlakom iz Delhija, kar je dobrih 600 kilometrov poti. Nikoli ne bom pozabil nadvse prijetnega ozračja, ki je prevladovalo na tem zborovanju na prostem. Tu sem videl, kako deluje Jehovova organizacija.

Delegati zborovanja smo stanovali v dijaškem domu, tam smo peli kraljestvene pesmi in uživali v prijetni krščanski družbi. Med tem zborovanjem sem začel sodelovati pri javnem oznanjevanju, pri delu, ki mi je vse od tedaj zelo pri srcu.

Polnočasna strežba v Angliji

V Anglijo sem se vrnil leta 1946, in se takoj pridružil občini v Wolvertonu. Ta je štela samo kakih deset kraljestvenih oznanjevalcev, vendar sem se počutil kot doma in bil enako zadovoljen kot med brati v Indiji. V občini mi je padla v oči Vera Clifton, bila je iskrena in prisrčna. Ko sem izvedel, da tudi želi biti pionirka, kakor se pač pravi polnočasnim strežnikom, sva se 24. maja 1947 poročila. Prenovil sem avtodom, že naslednje leto pa sva dobila prvo pionirsko nalogo in sicer v podeželskem mestu Huntingdon.

Tako sva se tedaj zgodaj zjutraj s kolesi vozila v notranjost podeželja. Tam sva po ves dan oznanjevala, le opoldan sva imela kratek odmor za malico. Ne glede na to, kako močno je pihal čelni veter ali pa lil dež, sva se domov vračala srečna in zadovoljna v Gospodovem delu.

Že kmalu pa sva želela še več služiti in oznanjati »evangelij« tudi ljudem v drugih državah. (Matevž 24:14) Zato sva prosila za sprejem v misijonarsko Gileadsko šolo v South Lansingu v New Yorku (ZDA). Sprejeli so naju v 26. razred, diplomirala pa sva februarja 1956.

Obsežnejša strežba v Afriki

Za misijonarja so naju dodelili v Severno Rodezijo (današnja Zambija) v Afriki. Že kmalu po prihodu v to deželo so naju povabili, naj služiva v Betelu. Tam sem med drugim skrbel tudi za korespondenco z občinami na vzhodu Afrike. Leta 1956 so v eni teh vzhodnoafriških držav, v Keniji, imeli samo štiri Priče, tu v Severni Rodeziji pa kar dobrih 24.000. Z Vero sva začela razmišljati, kako lepo bi bilo služiti tam, kjer je bilo potrebnejše.

Nato pa so me nepričakovano ponovno povabili v Gileadsko šolo, tokrat v desetmesečni tečaj za nadzornike. Vera je ostala v Severni Rodeziji, jaz pa sem odpotoval v New York, kjer je tedaj bila Gileadska šola. Novembra 1962 smo tečaj končali in dodelili so me v Kenijo, tam naj bi ustanovil podružnico. Tedaj je v Keniji bilo nekaj čez sto Prič.

Na poti v Severno Rodezijo, sem se na kratko ustavil v Nairobiju v Keniji. Tu pa me je čakal Bill Nisbet, diplomiranec 25. razreda Gileadske šole, in mi povedal, da bom morda lahko takoj dobil uradno dovoljenje za bivanje v Keniji. Odšla sva na imigracijski urad in že v nekaj minutah sem imel dovoljenje za pet let bivanja v Keniji. Zato sploh nisem nadaljeval poti v Severno Rodezijo, ampak je Vera prišla v Nairobi.

Po improviziranem tečaju svahilija sva se v strežbi pridružila majhni nairobijski občini. Včasih nama je kdo, ko sva mu prebrala predstavitev v svahiliju, glasno odgovoril: »Ne razumem angleško!« Vseeno sva vztrajala in počasi premagovala jezikovne ovire.

Na najinem področju je bilo tudi veliko stanovanjskih naselij z biblijskimi imeni, kot denimo Jeruzalem in Jeriha. Na teh področjih so se ljudje hitro pričeli zanimati za resnico in od tam je prišlo precej novih kraljestvenih oznanjevalcev. Kako presenetljivo je biblijska resnica vplivala na te ljudi! Občutki plemenske večvrednosti so zbledeli, saj je Jehovovo ljudstvo zaradi zvestovdanosti Kraljestvu enotno. Celo med plemeni so se poročali, kar je za Nepriče zelo neobičajno.

Novi kraljestveni oznanjevalci so se resnice goreče oklenili. Samson denimo si je tako želel, da bi biblijska resnica prišla v njegove kraje, da je kar naprej prosil, naj tja pošljejo pionirje. Živel je v regiji Ukambani in je k svoji hiši že kar dogradil stanovanje za pionirje. Tam so potem kmalu ustanovili novo občino kraljestvenih oznanjevalcev.

Velikokrat sem obiskal brate in sestre na vzhodu Afrike, v Etiopiji. Ti so v strežbi delovali povprečno po 20 ur na mesec, kljub temu da so jih zapirali, pretepali in nenehno nadzorovali. Nekoč so etiopski bratje in sestre, natlačeni v dva avtobusa, cel teden potovali po nevarnih gorskih poteh, da bi prišli na območno zborovanje v Kenijo. Nenavadno domiselno so skrbeli za to, da so imeli na razpolago kraljestveno literaturo. V Keniji pa smo bili srečni, da smo jih lahko z njo zalagali.

Leta 1973 pa so v Keniji uradno prepovedali naše delovanje in misijonarji smo morali oditi. Tedaj je bilo v državi že več kot 1200 Prič in precej jih je prišlo na letališče ter nam pripravilo nepozabno slovo. Zaradi tega je neki potnik vprašal, ali sva morda kakšna zvezdnika. Z Vero sva se vrnila v Anglijo, kjer so nama sicer dali nalogo, vendar sva se želela vrniti v Afriko.

Nazaj v Afriko

Povem pa vam, da so nama že po nekaj mesecih dodelili novo nalogo v Betelu v Akri, prestolnici zahodnoafriške države Gana. Tam sem se pri opravljanju dela soočal s pomanjkanjem, ki je pestilo našo bratovščino. Ko sem kupoval hrano in drugo za betelsko družino, so me brezmejno visoke cene živil kar zaprepaščale. Velikokrat si kdo sploh ni mogel kupiti potrebnih stvari. Pomanjkanje bencina in nadomestnih delov je težave le še povečalo.

Učil sem se, kako pomembno je biti potrpežljiv, kar pa so naši bratje in sestre v Gani že zdavnaj znali. Prav spodbudno je bilo videti, kako ostajajo vedri in se ne dajo premamiti skušnjavi, da bi s podkupovanjem prišli do življenjskih potrebščin. Zaradi tega je Jehovovo ljudstvo v Gani znano po poštenosti in zato pri mnogih vladnih uradnikih dobro zapisano.

Kljub gmotnemu pomanjkanju pa so seveda napredovali duhovno. V skoraj vsaki hiši po vsej deželi so imeli naše biblijske izdaje. ‚Gledala‘ sva rast kraljestvenih oznanjevalcev v Gani; leta 1973, ko sva prispela, jih je bilo 17.156, leta 1981 pa že dobrih 23.000. Tistega leta se mi je še enkrat pojavil kožni rak, brez dvoma zaradi večletnega izpostavljanja soncu v Indiji in Afriki. To naju je prisililo, da sva se iz Gane vrnila v Anglijo na zdravljenje.

V novih razmerah v Angliji

Vrnitev v Anglijo je zame pomenila tudi znatno spremenjeno strežbo. Bil sem navajen govoriti z ljudmi, ki spoštujejo Boga in Biblijo. Toda v Londonu sem le redko našel koga takega. Občudujem vztrajnost bratovščine v Britaniji. Uvidel sem, da se bom moral še bolj vživeti v čustva ljudi, ki so duhovno ‚izmučeni in razkropljeni‘. (Matevž 9:36)

Po vrnitvi iz Afrike sva z Vero služila v londonskem Betelu vse do njene smrti septembra 1991. Umrla je stara 73 let. Ni mi bilo lahko, ko sem izgubil tako zvesto tovarišico, s katero sva toliko let skupaj delovala v strežbi. Strašno jo pogrešam. Srečen pa sem, da me je ob tem 250-članska betelska družina tako lepo bodrila.

Resnično si štejem v čast, da sem sodeloval pri napredovanju Jehovove organizacije in gledal, kako je toliko ljudem polnočasna služba postala njihova življenjska pot. Zagotavljam vam, da ni boljšega življenja, kot je življenje za ‚Jehova, ker on ne zapusti svojih zvestovdanih‘. (Psalm 37:28, NW)

[Slika na strani 23]]

V Angliji sva pionirala od 1947 do 1955

[Slika na strani 23]

Prvič v strežbi med zborovanjem v Indiji

[Slika na strani 23]

Ko sva bila misijonarja v Severni Rodeziji

[Slika na strani 23]

Leta 1985, s prijatelji, ki jih nisva videla 12 let