Pazite se pripisovanja napačnih motivov
NEKI slavni televizijski pridigar je sopridigarja ostro javno obsodil prešuštva. Še istega leta so pridigarja, ki je obtoževal, zalotili s prostitutko.
Spet drugič je neka vodilna svetovna sila odposlala predstavnike, da bi se z vojnimi frakcijami sestali za mirovno mizo. Obenem je ta ista država skrivno pošiljala trgovce z orožjem v druge države prodajat orožje, vredno milijarde dolarjev.
Ker je očitna hinavščina postala tako običajna, ali je potem sploh kaj čudnega, da je zaupanje večinoma zamenjal skepticizem? Presojanje motivov je mnogim prešlo že kar v navado.
Kristjani moramo paziti, da ne bi dovolili, da bi takšna drža vplivala na naš odnos z zvestimi soverniki. Jezus Kristus nas je sicer res opominjal, naj bomo med sovražniki »previdni kakor kače«, ni pa rekel, naj bomo sumničavi do njegovih pravih sledilcev. (Matevž 10:16) Kakšne pa so nevarnosti pripisovanja napačnih motivov drugim? Na katerih področjih se moramo še posebej ogibati takšnih nagibov? In kako lahko zaščitimo naš dragoceni odnos s sokristjani?
Pouk iz preteklosti
Če drugim brez upravičenega razloga pripisujemo napačne motive, je to enako, kot da bi jih sodili. S tem bi pravzaprav prenagljeno sklepali, da so njihove besede oziroma dejanja samo pretveza za kaj nepoštenega in zahrbtnega. Bistvo problema pa je pogosto zgrešen pogled na stvari, kar lahko vidimo tudi iz biblijskega poročila, zapisanega v 22. poglavju Jozuetove knjige.
Izraelci so končno osvojili Obljubljeno deželo in pravkar so jim bila dodeljena rodovna ozemlja. Rubenov in Gadov rod ter polovica Manasejevega rodu so ob reki Jordan zgradili »velik in očiten« oltar. Drugi rodovi so zgrešeno domnevali, da gre za dejanje odpadništva. Mislili so, da bodo ta tri plemena za žrtvovanje uporabljala to velikansko gradnjo, namesto da bi hodila v Silo, k shodnemu šotoru ki je bil določen za čaščenje. Rodovi, ki so jih tega obtožili, so se nemudoma pripravili za vojaško akcijo. (Jozue 22:10–12)
Pohvalno pa je bilo to, da so se s svojimi izraelskimi brati povezali in k njim odposlali uradno zastopstvo s Pinehasom na čelu. Ko so domnevno prestopniški rodovi slišali, da so obtoženi nezvestobe, upora in odpadništva proti Jehovu, so pojasnili razlog za ta velikanski oltar. Le-tega namreč ne bi uporabljali za žrtvovanje, ampak za to, da »bodi priča« združenju izraelskih rodov v čaščenju Jehova. (Jozue 22:26, 27) Delegacija se je domov vrnila zadovoljna, da z brati ni bilo nič narobe. Tako sta bili preprečeni državljanska vojna in strašno prelivanje krvi.
Kolikšen pouk za nas, da nismo nikoli hitri pri pripisovanju napačnih motivov drugim! Kar se ob površinskem gledanju pogosto zdi resnično, se po temeljiti raziskavi nemalokrat izkaže za nekaj povsem drugega. To velja za mnoge vidike kristjanovega življenja.
Naš pogled na starešine
Starešine med izpolnjevanjem dolžnosti, ,da pasejo cerkev Božjo‘, včasih ugotovijo, da je posameznikom v občini potrebno svetovati. (Dejanja 20:28) Kako se denimo odzovemo, ko starešina z nami govori o naših otrocih glede zadev, kot je slaba družba ali pa neprimerno vedenje do nekoga od nasprotnega spola? Ali mislimo, da ima kakšen skrit motiv, in si rečemo ,On nikoli ni maral naše družine‘? Če dovolimo, da na nas vplivajo takšni občutki, nam bo lahko kasneje žal. Ogrožena je namreč lahko duhovna blaginja naših otrok, zato bi morali ceniti koristen svetopisemski nasvet. (Pregovori 12:15)
Ko nam občinski starešina svetuje, nikar ne iščimo kakega prikritega motiva. Raje se vprašajmo, kako nam ta na Bibliji temelječi nasvet lahko koristi. Apostol Pavel je zapisal: »Vsako strahovanje [disciplina, NW] seveda se nam za sedaj ne zdi veselje, ampak žalost, pozneje pa daje njim, ki jih je vadilo, miru poln sad pravičnosti.« (Hebrejcem 12:11) Bodimo torej hvaležni in o stvareh razmišljajmo nepristransko. Zapomnimo si, da starešinam, ki nam svetujejo, pogosto ni prav nič lažje kakor nam, ki nasvet prejmemo.
Občutja do staršev
Nekateri mladi dvomijo o motivih svojih staršev, ko jim ti postavijo določene omejitve. Morda pravijo: ,Zakaj mi starši postavljajo toliko pravil? Gotovo nočejo, da bi užival življenje.‘ Mladi, namesto da tako sklepate, položaj raje nepristransko presodite.
Starši skrbijo za svoje otroke več let. To delajo z velikimi gmotnimi in drugimi žrtvami. Ali bi lahko iz katerega koli razloga sklenili, da so zdaj odločeni svojim najstnikom zagreniti življenje? Ali ni razumnejše misliti, da te starše ljubezen navaja k temu, da svoje otroke zaščitijo in skrbijo zanje? Ali jih ne bo ta ista ljubezen tudi gnala, da otrokom, ki so pred novimi življenjskimi izzivi, postavijo določene omejitve? Kako neprijazno in nehvaležno bi bilo, če bi ljubečim staršem pripisovali napačne motive! (Efežanom 6:1–3)
Naša drža do sokristjanov
Mnogi se nagibajo k temu, da druge sodijo vnaprej in jih stereotipizirajo. Kaj če imamo tudi sami takšno držo in smo do določenih ljudi nekako sumničavi? Ali je mogoče, da je svet v tem pogledu vplival na nas?
Vzemimo na primer, da ima neki duhovni brat lep dom in drag avtomobil. Ali naj samodejno sklepamo, da je materialist, ki interesov Kraljestva ne daje na prvo mesto v življenju? Nekateri kristjani si morda lahko privoščijo lepe stvari, vendar to še ne pomeni, da imajo slabe motive ali pa ne ,iščejo najprej kraljestva Božjega‘. Morda so pri duhovnih dejavnostih zelo aktivni in gmotno premoženje velikodušno rabijo za pospeševanje dela v prid Kraljestva, ne da bi pri tem vzbujali pozornost. (Matevž 6:1–4, 33)
Krščansko občino v prvem stoletju so sestavljali ljudje vseh vrst, bogati in revni. (Dejanja 17:34, NW; 1. Timoteju 2:3, 4; 6:17; Jakob 2:5) Bog ne vrednoti ljudi na podlagi njihovega finančnega položaja in tega naj tudi mi ne bi delali. Naše preizkušene in zveste sovernike bi morali ljubiti ter ,ne storiti ničesar po lastnem nagnjenju‘. (1. Timoteju 5:21)
V tem svetu, ki leži v Satanovi moči, se stereotipiziranje in sumničavost kažeta v različnih oblikah. Na nekoga lahko denimo gledajo kot na nasilnega ali pridobitniškega samo zaradi njegove preteklosti. Toda kristjani ne smemo postati žrtev takšne drže. V Jehovovi organizaciji ni prostora za predsodke in sumničavost. Vsi pravi kristjani moramo posnemati Boga Jehova, pri katerem »ni krivice ne pristranskosti«. (2. letopisov 19:7, Slovenski standardni prevod; Dejanja 10:34, 35)
Naj nas motivira ljubezen
Pismo jasno pravi, da so se »vsi [. . .] pregrešili ter nimajo slave Božje«. (Rimljanom 3:23) Na sovernike moramo torej gledati kot na take, s katerimi si družno prizadevamo sprejemljivo služiti Jehovu. Če smo dovolili, da je naš odnos z določenimi duhovnimi brati oziroma sestrami prizadelo sumničenje ali drugi negativni občutki, molimo k Bogu, da nam pomaga bojevati se proti tej drži, da tako ne bi postali Satanov plen. (Matevž 6:13) Satan je Evo prepričal o tem, da ima Jehova slabe motive, da ga ne skrbi za njeno blaginjo in da ji odteguje svoboščine, ki bi jo resnično osrečile. (1. Mojzesova 3:1–5) S tem ko bi našim bratom pripisovali napačne motive, bi služili Satanovim namenom. (2. Korinčanom 2:11; 1. Petrov 5:8)
Če ugotovimo, da smo nagnjeni k temu, da drugim pripisujemo napačne motive, razmislimo o zgledu Jezusa Kristusa. Bil je popolni Božji Sin, vendar kljub temu pri svojih učencih ni iskal slabih motivov. Namesto tega je na njih gledal, kar je bilo dobrega. Ko so tekmovali za prednostni položaj, ni menil, da imajo pokvarjene motive, in jih zamenjal z novimi dvanajstimi apostoli. (Marko 9:34, 35) Ker so bili nepopolni, je na njih morda kako vplivala kultura odpadniškega judovstva s svojim poudarjanjem ponosa in razrednih razlik. Jezus je vedel, da je njihova temeljna motivacija ljubezen do Jehova. In ker so izražali to ljubezen in se držali Jezusa, so bili bogato nagrajeni. (Lukež 22:28–30)
Sumničavo gledati na zveste sovernike bi bilo tako, kot da bi gledali skozi izkrivljeno lečo. Vse bi bilo videti drugače, kot pa je v resnici. Glejmo torej skozi lečo ljubezni. Obilje dokazov imamo, da nas zvestovdani sokristjani ljubijo in si zaslužijo našo prijazno pozornost. (1. Korinčanom 13:4–8) Pokažimo jim torej ljubezen in se pazimo pripisovanja napačnih motivov drugim.
[Slika na strani 26]
Kako gledate na druge, ki zvesto častijo Boga?
[Slika na strani 27]
Zaradi zaupanja in spoštovanja so Jehovove priče zares srečna družina