Bog je moje pribežališče in moja moč

PRIPOVEDUJE CHARLOTTE MUELLER

»V devetih letih pod Hitlerjem ste si vsekakor pridobili ugled,« je dejal komunistični sodnik. »Bili ste proti vojni, to je res, toda zdaj ste proti našemu miru!«

GOVORIL je o mojih letih zapora pod nacisti in o socializmu v Nemški demokratični republiki. Sprva sem ostala brez besed, potem pa sem odvrnila: »Kristjan se za pravi mir ne bojuje tako kakor drugi. Skušam le ubogati biblijsko zapoved, naj ljubimo Boga in bližnjega. Božja Beseda mi pomaga ohraniti mir v besedi in dejanju.«

Tistega dne, 4. septembra 1951, so me komunisti obsodili na osem let zapora, eno leto manj kot prej nacistični režim.

Ko so nas (Jehovove priče) preganjali nacionalsocialisti in komunisti, me je tolažil stavek iz Psalma 46:1: »Bog nam je pribežališče in moč, v stiskah pomoč najhitrejša.« Samo Jehova mi je dajal moč, da sem zdržala, in bolj ko sem vpijala njegovo Besedo, močnejša sem postajala.

Okrepljena za prihodnost

Rodila sem se leta 1912 v turingijskem mestu Gotha-Siebleben v Nemčiji. Starša sta bila sicer protestanta, a oče je vseeno iskal biblijsko resnico in pravično vladavino. Ko sta videla »Fotodramo Stvarjenje«, sta bila navdušena.a Oče je našel, kar je iskal – Božje kraljestvo.

Drugega marca 1923 smo se vsi, oče, mati in šest otrok, izpisali iz cerkve. Stanovali smo v Chemnitzu na Saškem in se tam družili s Preučevalci Biblije. (Trije od bratov in sester so postali Jehovove priče.)

Na shodih Preučevalcev Biblije so se vame vtisnili svetopisemski stavki in dragocene resnice, kar je moje mlado srce napolnilo s srečo. Najprej in predvsem je to bil nedeljski pouk, namenjen nam mladim kristjanom (bilo nas je več kot petdeset), h kateremu sem nekaj časa hodila skupaj s sestro Kate. V naši skupini je bil tudi mladi Konrad Franke, ki je organiziral izlete in z nami vadil petje. Brat Franke je kasneje, od 1955. do 1969. leta, služil kot nadzornik Watchtowerjeve podružnice v Nemčiji.

Dvajseta leta tega stoletja so bila nemirna, tu in tam tudi med Božjim ljudstvom. Nekateri Stražnega stolpa niso več priznavali za »hrano o pravem času« in so bili proti pohišnemu oznanjevalstvu. (Matevž 24:45) To je vodilo do odpadništva. Toda prav ta ,hrana‘ nam je dajala moč, ki smo jo takrat tako zelo potrebovali. Tako sta denimo v reviji Stražni stolp izšla članka »Blessed Are the Fearless« (Neustrašeni so blagoslovljeni, leta 1919) in »Who Will Honor Jehovah?« (Kdo bo častil Jehova, leta 1926). Jaz sem Jehova hotela častiti s pogumnim delom, zato sem razdelila veliko knjig in knjižic brata Rutherforda.

Marca 1933 sem se krstila kot Jehovova priča. Istega leta so nam v Nemčiji prepovedali evangelizirati. Ob krstu so nam za prihodnost svetovali s stavkom iz Razodetja 2:10: »Nič se ne boj tega, kar ti bode trpeti. Glej, hudič bo vrgel nekatere izmed vas v ječo, da boste izkušeni, in imeli boste stisko deset dni. Bodi zvest do smrti, in dam ti venec življenja.« Ta stavek sem si vzela k srcu, prepričana, da me čakajo hude preizkušnje. Izkazalo se je, da je to bilo res.

Ker smo ostali politično nevtralni, je nekaj sosedov gledalo na nas z nezaupanjem. Po političnih volitvah je skupina uniformiranih nacističnih vojakov pred našo hišo vzklikala: »Tu živijo izdajalci!« V izjemno spodbudo mi je bil članek »Fear Them Not« (Ne bojte se jih), ki je izšel decembra 1933 v nemški izdaji Stražnega stolpa. Želela sem ostati zvesta Priča za Jehova, in to tudi v najhujših okoliščinah.

Sovražnikov odgovor – zapor

Stražni stolp je bilo mogoče skrivno tiskati v Chemnitzu vse do jeseni leta 1935. Zatem pa je bilo treba razmnoževalni stroj preseliti v Beierfeld v Rudogorje, kjer so z njim razmnoževali literaturo vse do avgusta 1936. leta. S Kate sva delili izvode bratom, katerih naslove nama je dal oče. Nekaj časa je vse teklo gladko. Potem pa me je začel nadzorovati gestapo in avgusta 1936 so me na domu prijeli ter me odpeljali v pripor in tam sem čakala na sojenje.

Februarja leta 1937 so nas, 25 bratov in 2 sestri, postavili pred izredno sodišče na Saškem. Trdili so, da je organizacija Jehovovih prič prevratniška. Bratje, ki so razmnoževali Stražni stolp, so bili obsojeni na po pet let zapora. Mene so obsodili na dve leti.

Namesto da bi me po prestani kazni izpustili, me je gestapo znova prijel. Podpisala naj bi izjavo, da ne bom več dejavna kot Jehovova priča. Ko sem to odločno odklonila, je uslužbenec pobesnel, skočil na noge in izdal nalog, naj me priprejo. Nalog je prikazan na sliki. Nemudoma so me odpeljali v majhno koncentracijsko taborišče za ženske v Lichtenburg ob reki Labi; niti staršev mi niso dovolili videti. Kmalu zatem sem srečala Kate. Od decembra 1936. leta je bila v koncentracijskem taborišču v Moringenu, toda ko so to taborišče zaprli, je skupaj s številnimi drugimi sestrami prišla v Lichtenburg. Tudi očeta so priprli in vse do 1945. leta ga nisem videla.

V Lichtenburgu

Takoj na začetku mi niso dovolili družiti se z drugimi Pričami, ker so bile kaznovane za to ali ono. V eni od zgradb sem opazila dve skupini jetnic – ženske, ki so običajno sedele pri mizah, ter Priče, ki so ves dan morale sedeti na trinožnih stolih in jim niso dali nič hrane.b

Voljno sem sprejela vsako delovno nalogo, v upanju, da bom nekako srečala Kate. In točno to se je zgodilo. Najini poti sta se križali, ko je s še dvema jetnicama šla na delo. Presrečna sem jo močno objela. Paznica naju je nemudoma prijavila. Zaslišali so naju in odtlej namerno gledali, da sva bili ločeni, kar mi je bilo še posebej mučno.

V spomin sta se mi vtisnila še dva dogodka iz Lichtenburga. Nekoč so se morale vse zapornice zbrati na dvorišču, da bi po radiu poslušale enega od Hitlerjevih političnih govorov. Jehovove priče smo to odklonile, ker so zraven spadali tudi patriotski obredi. Zato so paznice v nas uperile gasilske cevi ter nas, nebogljene ženske, z močnim curkom vode iz hidranta odgnale iz tretjega nadstropja na dvorišče. Tam smo morale stati popolnoma premočene.

Ob neki drugi priložnosti pa so Gertrudi Oehme, Gerteli Buerlen in meni ukazali, naj z lučkami okrasimo poveljnikov štab, ker se je bližal Hitlerjev rojstni dan. Uvidele smo, da je to Satanova taktika, s katero bi nas s kompromisi v malih rečeh skušal pripeljati do zloma naše značajnosti, zato smo to zavrnile. Za kazen je morala vsaka od nas mladih sester naslednje tri tedne preživeti sama v majhni temni celici. Toda Jehova nam je stal ob strani in se celo v tako strašnem kraju izkazal za pribežališče.

V Ravensbruecku

Maja 1939. leta so jetnice premestili iz koncentracijskega taborišča v Lichtenburgu v Ravensbrueck. Tu so me, skupaj z nekaj Sopričami, dodelili v pralnico. Kmalu po izbruhu vojne naj bi šle po zastave s kljukastimi križi, kar pa smo odklonile. Dve od nas, Mielchen Ernst in mene, so zato poslali v kazenski blok. To je bila ena najhujših oblik kaznovanja in je pomenila, da smo morale vsak dan garaško delati, tudi ob nedeljah, in to ne glede na vreme. Običajno je bila najvišja kazen tri mesece, medve pa sva tam ostali eno leto. Brez Jehovove pomoči ne bi nikoli preživela.

Leta 1942 so se razmere za nas jetnice nekako izboljšale. Dodelili so mi delo hišne pomočnice za neko esesovsko družino nedaleč od taborišča. Družina mi je pustila nekoliko svobode. Tako sem denimo nekoč, ko sem peljala otroke na sprehod, srečala Josefa Rehwalda in Gottfrieda Mehlhorna, zapornika z vijoličastim trikotnikom, s katerima sem lahko izmenjala nekaj spodbudnih besed.c

Težavna povojna leta

Ko so se leta 1945 približale zavezniške enote, je družina, pri kateri sem delala, zbežala, in morala sem iti z njimi. Skupaj z drugimi esesovskimi družinami smo sestavljali velik konvoj, ki je potoval proti vzhodu.

Zadnjih nekaj dni vojne je bilo polno zmešnjave in nevarnosti. Naposled smo srečali nekaj ameriških vojakov, ki so mi v naslednjem mestu dovolili prijaviti se kot svobodna oseba. In koga sem tam srečala? Josefa Rehwalda in Gottfreda Mehlhorna. Izvedela sta, da so vse Priče iz koncentracijskega taborišča v Sachsenhausnu po nevarnem pohodu smrti prispeli v Schwerin. Zato smo se vsi trije odpravili proti temu mestu, ki je bilo oddaljeno kakih 75 kilometrov. Kako veseli smo bili, ko smo v Schwerinu srečali vse tiste zveste brate, preživelce koncentracijskih taborišč, tudi Konrada Franka.

Do decembra 1945. leta so se razmere v državi že toliko izboljšale, da sem lahko potovala z vlakom. Tako sem se odpravila na pot proti domu. Vendar pa je bilo treba med potovanjem nekaj časa tudi ležati na strehi vagona ali pa stati na stopnici ob strani vlaka. V Chemnitzu sem se z železniške postaje odpravila tja, kjer smo stanovali še kot družina. A v ulici, kjer so prej nacistični vojaki stali in kričali: »Tu živijo izdajalci!«, ni bilo več nobene hiše. Célo stanovanjsko področje je bilo do tal porušeno. V svoje olajšanje pa sem mamo, očeta, Kate ter brate in sestre našla žive.

Gospodarske razmere v povojni Nemčiji so bile porazne. Ne glede na to pa so občine Božjega ljudstva pričele rasti po vsej Nemčiji. The Watch Tower Society si je zelo prizadevala opremiti nas za oznanjevalstvo. Tudi v Betelu v Magdeburgu, ki so ga nacisti zaprli, so se zopet lotili dela. Spomladi leta 1946 so me povabili, da bi tam delala, ter me dodelili v kuhinjo.

Zopet pod prepovedjo in v zaporu

Magdeburg je v tistem delu Nemčije, ki je prišel pod nadzor komunistov. Ti so 31. avgusta 1950 prepovedali naše delo in zaprli magdeburški Betel. Tako je bilo konec moje betelske službe, ki je bila čas dragocenega spopolnjevanja. Vrnila sem se v Chemnitz, odločena, da se bom tudi pod komunisti tesno oklepala resnice in oznanjala Božje kraljestvo kot edino upanje za stiskano človeštvo.

Aprila leta 1951 sva z nekim bratom odpotovala v Berlin po revije Stražni stolp. Ko sva se vrnila, sva presenečena ugotovila, da so železniško postajo v Chemnitzu obkolili policisti v civilu. Očitno so naju že pričakovali in naju na mestu aretirali.

Ob prispetju v preiskovalni zapor sem imela s seboj dokumente, ki so dokazovali, da so me imeli nacisti nekaj let zaprto. Paznice so zato do mene bile spoštljive. Ena glavnih paznic je rekla: »Jehovove priče niste zločinci; ne spadate v zapor.«

Nekoč je stopila v celico, kjer sem bila še z dvema drugima sestrama, in skrivoma vtaknila nekaj pod eno od postelj. Kaj je bilo to? Njena lastna Biblija, katero nam je dovolila imeti. Ob neki drugi priložnosti pa se je oglasila pri mojih starših, ki so živeli nedaleč od zapora. Dali so ji revije Stražni stolp in nekaj hrane. Vse skupaj je skrila pri sebi, potem pa to pritihotapila v celico.

Rada pa se spominjam še nečesa. Včasih smo v nedeljo zjutraj pele teokratične pesmi, in to tako glasno, da so druge jetnice ob vsaki pesmi z zadovoljstvom ploskale.

Jehovova moč in pomoč

Med sodno obravnavo 4. septembra 1951 je sodnik izrekel besede, omenjene na začetku tega članka. Najprej so me zaprli v Waldheimu, nato v Halleju in nazadnje v Hohenecku. Eden ali dva kratka pripetljaja bosta pokazala, kako je nam, Jehovovim pričam, Bog bil v pribežališče in moč ter kako nas je poživljala njegova Beseda.

V waldheimskem zaporu smo se vse sestre redno zbirale v eni zgradbi, kjer smo lahko imele krščanske shode. Svinčnik in papir sta bila sicer prepovedana, toda sestre so izbrskale nekaj kosov blaga in uspelo jim je narediti majhen napis letnega stavka za leto 1953, ki se je glasil: »Priklanjajte se GOSPODU v diki svetosti.« (Psalm 29:2)

Ena od paznic pa nas je po naključju zalotila ter nas brez odlašanja prijavila. Prišel je upravnik zapora in dvema sestrama ukazal, naj dvigneta napis. »Kdo je to naredil?« je vprašal. »Kaj to pomeni?«

Ena od sester je že hotela vse priznati in krivdo prevzeti nase, toda me smo se na hitro šepetaje sporazumele, da si bomo odgovornost delile. Zato smo odgovorile: »To smo naredile, da bi si krepile vero.« Napis so nam zaplenili in nam za kazen odvzeli obroke hrane. Med celotno razpravo pa sta sestri napis držali v zraku, tako da smo si spodbuden svetopisemski stavek lahko vtisnile v spomin.

Ko so ženski zapor v Waldheimu zaprli, so nas sestre premestili v Halle. Tu so nam dovolili sprejemati pakete. In kaj je bilo zašito v par nogavic, ki mi jih je poslal oče? Stražnostolpovi članki! Še vedno se spominjam tistih z naslovom »True Love Is Practical« (Prava ljubezen je koristna) in »Lies Lead to Loss of Life« (Laži vodijo v smrt). Ta članka, pa tudi drugi, so bili prava poslastica in medtem ko smo si jih skrivoma podajale, si je vsaka naredila svoje zapiske.

Med neko preiskavo pa je ena od paznic odkrila moje osebne zapiske, skrite v slamnati žimnici. Kasneje me je poklicala na zaslišanje in rekla, da hoče vsekakor izvedeti pomen članka »Prospects for Fearers of Jehova for 1955« (Obeti teh, ki se bojijo Jehova, za 1955. leto). Kot komunistka je bila zelo zaskrbljena zaradi smrti svojega voditelja Stalina 1953. leta in prihodnost se ji je zdela mračna. Nam so se v zaporu obetale nekoliko boljše razmere, vendar se tega takrat še nisem zavedala. Prepričljivo sem ji pojasnila, da se Jehovovim pričam obeta najboljše. Zakaj? Citirala sem ji glavni svetopisemski stavek tega članka, Psalm 112:7: »Hudega glasu se ne zboji, utrjeno je srce njegovo, upajoč v GOSPODA.«

Jehova ostaja moje pribežališče in moja moč

Marca leta 1957 so me po hudi bolezni spustili iz zapora, dve leti pred iztekom zaporne kazni. Vzhodnonemški uradniki so zopet začeli pritiskati name zaradi dejavnosti v Jehovovi službi. Zato sem 6. maja 1957 izkoristila priložnost in pobegnila v Zahodni Berlin, od tam pa odšla v Zahodno Nemčijo.

Več let sem potrebovala, da sem si telesno opomogla. Vse do danes pa sem ohranila duhovni tek in se veselim vsake nove izdaje Stražnega stolpa. Občasno naredim samopreiskavo. Ali sem še vedno duhovno naravnana? Ali razvijam plemenite lastnosti? Ali preizkušnja moje vere prinaša hvalo in čast Jehovu? Moj cilj je ugajati Bogu v vsem, tako da bi mi za vedno ostal pribežališče in moč.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 26]

Esesovska pisarna v Ravensbruecku

[Vir slike]

Zgoraj: Stiftung Brandenburgische Gedenkstätten

[Slika na strani 26]

Moja prepustnica za delo zunaj taborišča