Nazaj v prah — kako
»PRAH si in v prah se povrneš.« Ob teh besedah je prvi človek Adam vedel, kaj ga čaka. Ker je bil narejen iz zemeljskega prahu, se je lahko vrnil samo v prah. Zavedal se je, da bo umrl, ker ni ubogal svojega Stvarnika, Boga Jehova. (1. Mojzesova 2:7, 15–17; 3:17–19)
Iz Biblije torej izvemo, da so ljudje narejeni iz prahu. V njej pa tudi beremo: »Duša, ki greši, umrje.« (Ezekiel 18:4; Psalm 103:14) Smrt spravlja milijone v žalost, obenem pa se ljudje zaradi nje vedno znova sprašujejo, kam s posmrtnimi ostanki.
Nekdanje in zdajšnje navade
Kako je Božje ljudstvo nekdanjih dni odstranjevalo posmrtne ostanke? Biblija na svojih prvih straneh omenja, kako različno so ravnali s pokojniki; med drugim tudi govori, da so jih pokopavali. (1. Mojzesova 35:8) Tako beremo, da so patriarha Abrahama, ženo Saro ter njunega sina Izaka in vnuka Jakoba pokopali v makpelski votlini. (1. Mojzesova 23:2, 19; 25:9; 49:30, 31; 50:13; vse EI) Izraelska sodnika Gideona in Samsona so pokopali vsakega ,v grob njegovega očeta‘. (Sodniki 8:32; 16:31) To kaže, da so imele družine v Božjem staroveškem ljudstvu rade lastno grobnico. V prvem stoletju n. š., ko je umrl Jezus Kristus, so njegovo truplo položili v na novo izsekano skalno grobnico. (Matevž 27:57–60) Takrat je bilo v navadi, da so posmrtne ostanke pokopali ali pa jih položili v grobnico, kar v številnih krajih po svetu delajo še danes.
Vendar je danes ponekod po svetu zaradi velikega pomanjkanja prostora in visokih zemljiških stroškov vedno težje priti do pokopališkega zemljišča. Zato nekateri razmišljajo, kako še drugače odstranjevati posmrtne ostanke.
Vse običajnejše je, da ostanke upepelijo, pepel pa nato raztresejo. V Angliji tako poskrbijo kar za približno 40 odstotkov umrlih. Na Švedskem, kjer upepelijo nad 80 odstotkov preminulih mestnih prebivalcev, so določene gozdnate predele namenili prav za to, da po njih raztresajo pepel. V Šanghaju, pa tudi v nekaterih drugih kitajskih obmorskih mestih, mestne oblasti nekajkrat letno poskrbijo za masovna raztresenja po morju.
Kam se pepel lahko raztrese? Ne kamor koli. Nekateri se bojijo, da raztresanje pepela škoduje okolju. V resnici pa s kremacijo izgine vsaka možnost morebitne epidemije. Nekatera pokopališča v Angliji in spominski parki v Združenih državah imajo rezervirane trate in cvetlične vrtove posebej za raztresanje pepela. Kristjane pa seveda še zlasti zanima, kako na kremacijo in raztresanje pepela gleda Pismo.
Kako na to gleda Pismo
Prerok Izaija je ,babilonskemu kralju‘ razglasil: »Ti pa si vržen proč od svojega groba.« (Izaija 14:4, 19, EI) Ali bi se raztresanje pepela lahko primerjalo s takšnim ponižanjem? Ne, saj v odlomku nič ne beremo o kakšnem upepeljevanju in shranjevanju oziroma raztresanju pepela.
Jezus Kristus je, ko je govoril o zemeljskem vstajenju mrtvih, ki bo med tisočletno vladavino, rekel: ,Vsi, ki so v grobih, zaslišijo [moj] glas in pridejo ven.‘ (Janez 5:28, 29) Ni pa nujno, da ima človek posebni grob, da bi bil obujen, kar potrjuje drug preroški opis vstajenja v Razodetju 20:13, kjer beremo: »Dalo je morje mrtve, ki so bili v njem, in smrt in smrtna država sta dali mrtve, ki so bili v njiju.« Torej ni pomembno, kje in kako se človek ,povrne v prah‘, ampak, ali se ga Bog spominja in ali ga bo obudil. (Job 14:13–15; primerjaj Lukež 23:42, 43.) Jehova zagotovo ne potrebuje impresivnih grobnic za to, da bi si laže zapomnil ljudi. Tudi upepelitev ni ovira za to, da bi človek vstal. In če je za raztresenje pepela pravi motiv in ga ne spremljajo zmotne verske ceremonije, tudi to ni v nasprotju s Pismom.
Kdor bi se odločil za raztresenje pepela, mora paziti na državne zakone. Spodobi se tudi, da upošteva občutja žalujočih in drugih. Jehovovi služabniki storijo prav, če pazijo, da pri tem svoje svetopisemske svobode ne uveljavljajo tako, da bi s tem omadeževali dobro ime, ki ga nosijo kristjani. To je še posebej pomembno v državah, kjer sta upepelitev in raztresenje pepela zakonsko sicer dopustna, vendar ju družba še ne sprejema v celoti. Seveda pa se bo kristjan ogibal vsakršnih obredov oziroma navad, ki temeljijo na verovanju v nesmrtnost človeške duše.
Ko ne bo več treba grobov
Nekateri zagovorniki raztresenja pepela pravijo, da se je z njim mogoče rešiti pokopavanj in grobov. Največje olajšanje pa bo prinesla spolnitev biblijske obljube, da bo »kot zadnji sovražnik [. . .] uničena smrt«. (1. Korinčanom 15:24–28, EI)
To pomeni, da bodo grobovi, grobnice, pa tudi kremacija in raztresenje pepela, preteklost. Da, smrti ne bo več. Apostol Janez je po božanskem navdihnjenju zapisal: »Slišal sem glas velik od prestola, da govori: Glej, šator Božji z ljudmi, in prebival bo ž njimi; in oni bodo ljudstva njegova, in Bog sam bode med njimi, njih Bog, in obriše vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več; kajti prvo je prešlo.« (Razodetje 21:3, 4)
Vse to se bo spolnilo pod Božjim kraljestvom, ko bo človeška smrt, ki je posledica Adamovega greha, povsem odpravljena. Tedaj se poslušnemu človeštvu ne bo več treba soočati z vrnitvijo v prah.
[Slike na strani 29]
Takole običajno opravijo s posmrtnimi ostanki
[Slika na strani 31]
Raztresenje pepela v sagamskem zalivu na Japonskem
[Vir slike]
Z dovoljenjem Koueisha, Tokyo