»Kup pričevanja« v deželi »Božje gore«

ČE SE na zemljevidu Afrike pomikate po njeni zahodni obali in greste nato nekoliko vzhodno ob Gvinejskem zalivu, boste tam, kjer obala zavije proti jugu, našli Kamerun. Pojdite ob obali še naprej in prišli boste do prostranih črnih peščenih plaž. Črni pesek je ostal od ognjeniške dejavnosti Kamerunske gore.

Njen stožčasti, 4070 metrov visok gorski vrh popolnoma obvladuje območje. Ko se pobočja Kamerunske gore kopajo v svetlobi zahajajočega sonca, ponujajo spektakularen prizor živih barv – rožnate, oranžne, zlate in škrlatne. Vsi ti odtenki se zrcalijo v morju in bližnjih močvirjih, zato je skoraj nemogoče razločiti nebo od zemlje. Ni težko razumeti, zakaj so okoliška animistična plemena goro imenovala Mongo Ma Loba, kar prevajamo s »Kočija bogov« oziroma običajneje »Božja gora«.

Dalje proti jugu se raztezajo bele peščene plaže, obrobljene s kokosovimi drevesi. Večino dežele, razen idiličnega obalnega pasu, pokriva strnjen ekvatorialni gozd, ki sega do meje s Kongom in Srednjeafriško republiko ter na severu do Nigerije in obsaharskega Čada. Zahodni del dežele je hribovit in popotnika spominja na evropske predele. Vendar vam vroče podnebje ne bo dovolilo pozabiti, da ste komaj za lučaj kamna od ekvatorja. Zaradi raznolikosti podeželja mnogi turistični vodniki opisujejo Kamerun kot Afriko v malem. Tak vtis podkrepljujejo še različne etnične skupine in več kot 220 registriranih jezikov in narečij.

Če bi obiskali Kamerun, bi se lahko nastanili v enem od velikih hotelov v doualskem pristanišču ali pa v glavnem mestu Yaoundé. Vendar bi tako lahko zamudili priložnost, da bi spoznali kaj o življenju ljudi, še posebej pa o življenju več kot 24.000 Jehovovih prič, ki po vsej deželi »Božje gore« pridno sezidavajo »kup pričevanja«.a Zakaj se ne bi kar popeljali skozi njo, da bi spoznali koga od njih? Vaše raziskovanje te zahodnoafriške dežele bo zagotovo bogato poplačano.

Z drevakom, goščavskim taksijem ali s kolesom?

Tam, kjer se Sanaga (najdaljša reka v Kamerunu) izliva v ocean, oblikuje veliko delto. Jehovove priče morajo, da dosežejo vse prebivalce te širne pokrajine, pogosto potovati z drevaki. Tako dela tudi devet kraljestvenih oznanjevalcev v mbiaški skupinici. Dva od njih živita 25 kilometrov stran, v vasi Yoyo. Da prideta v Mbiako, morata krepko veslati, vendar sta vedno navzoča na krščanskih shodih. Ko je to skupino obiskal potujoči nadzornik, ji je predlagal, naj si ogleda videokaseto Jehovah’s Witnesses—The Organization Behind the Name. To pa je bilo lažje reči kot storiti. Le kje naj bi v tako samotni vasi dobil videorekorder, televizijo in elektriko zanju?

Med tednom obiska je nekaj objavljevalcev obiskalo pastorja krajevne cerkve. Bili so presenečeni, ko jih je ta prisrčno sprejel in z njimi živahno razpravljal o Bibliji. Bratje so opazili, da pastor nima le videorekorderja, ampak tudi električni generator, zato so zbrali pogum in ga vprašali, ali bi si lahko sposodili njegovo opremo. Ker mu je bila biblijska razprava všeč, je privolil v pomoč. V soboto zvečer sta na predvajanje prišli 102 osebi, med katerimi je bil tudi pastor in večina članov njegove cerkve. Pričevalca iz Yoyoja sta z dvema kanujema pripeljala precej zainteresiranih. Niso se zmenili za to, da morajo veslati proti toku narasle vode. Po ogledu videokasete so bili močno ganjeni in spodbujeni ter ponosni, da pripadajo tako veliki organizaciji, katere cilj je častiti Jehova.

Če kdo želi priti tja, kamor se z drevaki ne dá, se lahko pelje z goščavskim taksijem. Na parkiriščih, kjer le-ti čakajo na potnike, je vedno živahno. Človek se med uličnimi trgovci z mrzlo vodo, prodajalci banan in avtobusnimi postreščki zlahka popolnoma zmede. Naloga slednjih je spraviti potnike na čakajoče goščavske taksije, ki so (po njihovem) prav vsi »pripravljeni za odhod«. Besedo »pripravljeni« bi seveda morali razumeti le v njenem ohlapnem pomenu. Potniki morajo namreč čakati nekaj ur, včasih celo dni. Potem ko se končno nagnetejo v taksi in je voznik na strešni prtljažnik že naložil prtljago, vreče pridelkov in včasih celo žive kokoši in koze, vozilo zapelje na kotanjaste, prašne poti.

Neki potujoči strežnik se je takega prevoza naveličal in se odločil za samostojnost. Zdaj vse poti prekolesari. Sam pravi: »Odkar do občin potujem s kolesom, na obisk vedno prispem pravočasno. Že res, da morda vozim po kar nekaj ur, ampak mi vsaj ni treba cel dan ali dva čakati goščavskih taksijev. V deževni dobi nekatere ceste zaradi poplav skoraj popolnoma izginejo. Da bi prečkali blato in vodo, se morate sezuti. Nekoč mi je čevelj padel v rečni tok in ga nisem več dobil, dokler ga ni nekaj tednov kasneje ujela hči enega od Prič in to čisto po naključju, med ribarjenjem! Vesel sem, da lahko zopet nosim ta par čevljev, po tem, ko je vendar eden od njiju nekaj časa prebil z ribami. Včasih grem skozi območja, kjer Jehovove priče še nikoli niso oznanjevali. Tamkajšnji vaščani me vedno sprašujejo, kaj sem jim prinesel. Zato imam vedno pri roki revije in brošure. Vsakič, ko se ustavim, ponudim na bibliji temelječe izdaje in jim na kratko pričujem. Mislim, da bo Jehova tem semenom resnice dal rasti.«

Daleč v notranjost

Jehovove priče si drugim prizadevajo posredovati kraljestveno dobro novico tudi globoko v osrčju Kameruna, v vaseh, skritih daleč v gozdni notranjosti. Za to je treba veliko truda, toda rezultati ogrejejo srce.

Marie, polnočasna strežnica, je začela poučevati o Bibliji mladenko po imenu Arlette. Na koncu prvega pouka jo je zaprosila, ali bi jo ta pospremila do vrat, kot je navada v tem afriškem predelu. Mladenka pa je pojasnila, da zaradi bolečin v nogah težko hodi. Arlettina stopala je okužila neka vrsta bolhe, pri kateri se samice zarijejo v meso, kar povzroča ognojke. Marie ji je bolhe eno za drugo pogumno odstranila. Kasneje je tudi izvedela, da to mlado dekle ponoči mučijo demoni. Potrpežljivo ji je razložila, kako se lahko človek zanese na Jehova; še posebno tako, da v molitvi glasno kliče njegovo ime. (Pregovori 18:10)

Arlette je naglo napredovala. Njeni družini se pouk sprva ni zdel nič napačnega, saj je dekle opazno napredovalo – tako telesno kot razumsko. Toda ko so spoznali, da želi postati Jehovova priča, so ji ga prepovedali nadaljevati. Po treh tednih pa je Arlettina mati, ker je videla hčerin obup, poiskala Marie in jo zaprosila, naj zopet začneta preučevati.

Ko je napočil čas za obisk dvodnevnega okrajnega zbora, je Marie plačala nekemu vozniku, da bi Arlette obakrat peljal. Ta pa ni hotel zapeljati vse do Arlettinega doma, meneč, da je steza, ki vodi do njega, neprehodna. Zato je Marie sama prinesla dekle do ceste. Jehova je njen trud seveda blagoslovil. Danes Arlette obiskuje vse občinske shode. Marie ji pri tem pomaga tako, da neutrudno hodi ponjo. V vsako smer skupaj pešačita po 75 minut. Ker se nedeljski shod začenja ob 8.30, mora Marie od doma ob 6.30; kljub temu jima uspe priti pravočasno. Arlette upa, da bo v kratkem simbolizirala svojo posvetitev s krstom v vodi. Marie pravi: »Kdor ni videl Arlette ob začetku njenega preučevanja, si ne more predstavljati, koliko se je spremenila. Zelo sem hvaležna Jehovu, da jo je tako blagoslovil.« Marie je gotovo dober zgled samopožrtvovalne ljubezni.

Daleč na sever

Severni Kamerun je poln nasprotij in presenečenj. Med deževno dobo se spremeni v velikanski, bujen vrt. Ko pa začne pripekati sonce, se trava posuši. Opoldne, ko je sonce v zenitu in je težko najti senco, se ovce nagnetejo ob hišne zidove iz rdečega blata. Sredi peska in suhe trave so edina sled zelenja maloštevilni baobabovi listi. To drevo sicer ni tako veliko kakor njegov sorodnik v ekvatorialnem gozdu, je pa enako trdoživo. Njegova zdržljivost v neusmiljenem okolju dobro slika gorečnost in pogum tistih nekaj Prič, ki so prišli živet sem, da bi tudi v teh krajih zasvetila luč resnice.

Nekatere občine v tem območju so med sabo oddaljene tudi od 500 do 800 kilometrov in se zato osamljenost močno občuti. Veliko pa je tudi zanimanja. V pomoč so se sem priselili Priče iz drugih območij. Da bi bili v strežbi učinkoviti, se morajo naučiti krajevno narečje, fufuldejščino.

Neki Pričevalec iz Garoue se je odločil, da bo nekaj dni oznanjeval v približno 160 kilometrov oddaljeni rojstni vasi. Našel je nekaj zanimanja, toda zaradi visokih stroškov prevoza se ni mogel redno vračati. Po nekaj tednih je od nekega zainteresiranega človeka prejel pismo, v katerem ga je ta rotil, naj zopet pride in jih obišče. Toda ker Pričevalec še vedno ni imel dovolj denarja za vožnjo, ni mogel iti. Predstavljajte si njegovo presenečenje, ko se je ta človek pojavil pri njem doma v Garoui in mu sporočil, da v vasi čaka na njegov obisk deset ljudi!

V drugi vasi, blizu meje s Čadom, je skupina 50 zainteresiranih posameznikov sama organizirala biblijsko preučevanje. Poskrbeli so, da so trije od njih lahko obiskovali shode v najbližji občini v Čadu. Ti pa so nato po vrnitvi vodili biblijsko preučevanje s celo skupino. Resnično, tu so zelo primerne tele Jezusove besede: »Žetve je sicer mnogo, ali delavcev malo. Prosite torej Gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na žetev svojo.« (Matevž 9:37, 38)

Pričevati v mestih

V Kamerunu je reviji Stražni stolp in Prebudite se! po mnogih letih pomanjkanja mogoče dobiti brez težav. Ljudje so nad revijama zelo navdušeni in se zanju zanimajo, saj ju mnogi berejo prvič. Mlad par posebnih pionirjev, ki so ga dodelili v eno od mest, je v prvem oznanjevalskem dopoldnevu na novem področju oddal 86 revij. Nekateri objavljevalci v enem samem mesecu oddajo tudi do 250 revij! V čem je skrivnost njihovega uspeha? Revije ponujajo vsakomur.

Pričevalec, ki dela v uradu, odprtem za javnost, vedno razstavi revije. Neka ženska si jih je nekoč ogledovala, vzela pa ni nobene. Pričevalec je opazil zanimanje, ji ponudil izvod in sprejela ga je. Naslednji dan je bil presenečen, da se je vrnila. Ni le želela prispevati za dobljeno revijo, ampak je spraševala še po drugih. Zakaj? Bila je žrtev posilstva, zato si je izbrala revijo o tej temi. Dane nasvete je vso noč znova in znova prebirala in ko je čutila, da ji je zelo odleglo, je hotela še več izvedeti o Jehovovih pričah.

Tudi majhni otroci lahko sodelujejo v razširjanju biblijskega sporočila o upanju. Neko šestletno Pričevalko je učitelj zaprosil, naj zapoje katoliško himno, ona pa je odklonila, rekoč, da je Jehovova priča. Da bi jo lahko ocenil, ji je nato rekel, naj zapoje katero od pesmi svoje vere. Izbrala si je pesem »Božja obljuba o raju« in jo zapela na pamet. Učitelj jo je vprašal: »V svoji pesmi omenjaš raj. Kje je ta raj?« Deklica je pojasnila, da Bog namerava prav kmalu urediti raj na zemlji. Presenečen nad odgovorom je prosil njene starše za knjigo, iz katere se je učila. Bil jo je celo pripravljen oceniti iz tega, namesto iz tistega, kar so se med poukom učili o religiji. Starši so omenili, da bi moral, če jo hoče prav oceniti, preučevati najprej sam. Z njim se je začel biblijski pouk.

Načrtovati obisk?

Ljudje so danes v mnogih delih sveta brezbrižni do kraljestvene dobre novice. Ne zanimata jih niti Bog niti Biblija. Druge hromí strah in kratko malo nočejo odgovarjati nobenemu neznancu pri vratih. Vse to je pravi izziv za Jehovove priče v njihovi strežbi. Kako drugače je v Kamerunu!

Oznanjevati po hišah je tukaj užitek. Navada je, da namesto trkanja zakličemo: »Kong, kong, kong.« Nakar se zasliši glas od znotraj: »Kdo je?« Potem se predstavimo kot Jehovove priče. Starši običajno rečejo otrokom, naj gredo po klopí in jih postavijo v senco, pod kako drevo, mogoče pod mango in zatem prijetno preživimo čas ob razlaganju, kaj je Božje kraljestvo in kaj bo naredilo, da bo rešilo človeštvo bednega stanja.

Po eni prav takih razprav nam je neka gospa izlila srce: »Žalostna sem, ker vidim, da se resnice, ki jo iščem, ne dá najti v veri, v kateri sem se rodila in tudi postarala. Hvala Bogu, da mi jo je pokazal. V svoji cerkvi sem bila diakonesa. Na domu vsakega diakona je bil po en teden kip Device Marije, da ji je lahko vsak izrazil svoje prošnje. Tako sem jaz Marijo vedno prosila, naj mi pomaga spoznati resnico. Zdaj mi je Bog pokazal, da resnice ni pri njej. Hvala Jehovu.«

Če vas bi torej nekega dne zamikalo, da bi skusili veliko veselje, ki ga je mogoče doživeti pri oznanjevanju dobre novice o Božjem kraljestvu, zakaj ne bi obiskali tega dela zahodne Afrike? S kanujem, goščavskim taksijem ali pa s kolesom boste lahko odkrivali »Afriko v malem«, hkrati pa prispevali tudi h »kupu pričevanja«, ki se ga sezidava v deželi »Božje gore«.

[Podčrtna opomba]

[Vir slike na strani 22]

Zemljevid: Mountain High Maps® Copyright © 1995 Digital Wisdom, Inc.