Ali je duša nesmrtna

PRIJATELJI in družina se tiho vrstijo ob odprti krsti. Strmijo v telo sedemnajstletnega fanta. Prijatelji iz šole ga komaj prepoznajo. Kemoterapija mu je razredčila lase; zaradi raka je močno shujšal. Ali je to res njihov prijatelj? Še pred nekaj tedni je imel toliko zamisli, vprašanj, energije – življenja! Njegova mati vedno znova v solzah ponavlja: »Tommy je zdaj srečnejši. Bog ga je hotel pri sebi v nebesih.«

Mati s strtim srcem je kanec upanja in utehe našla v zamisli, da njen sin še nekako živi. V cerkvi so jo učili, da je duša nesmrtna, da je sedež osebnosti, misli, spominov – samega »sebe«. Verjame, da sinova duša nikakor ni umrla; ob smrti je živo duhovno bitje zapustilo telo in odšlo v nebesa, da bi bilo z Bogom in angeli.

Človekovo srce se v nesreči obupno oklene vsakega žarka upanja, zato ni težko razumeti, zakaj je to verovanje tako mikavno. Razmislite na primer, kako se je teolog J. Paterson-Smyth izrazil v The Gospel of the Hereafter (Evangelij onstranstva): »Smrt je malenkost v primerjavi s tem, kar pride za njo – tisti sijajni sijajni sijajni svet, kamor nas Smrt vodi.«

Ljudje po svetu ter v mnogih religijah in kulturah verjamejo, da je v človeku neumrljiva duša, zavesten duh, ki živi še po smrti telesa. Tako verujejo v domala vseh tisočerih tako imenovanih krščanskih verah in ločinah. Tudi v judovstvu je to uradna doktrina. Hindujci verjamejo, da je na začetku bil ustvarjen atman, ali duša, ki je ob rojstvu zaprt v telo, ob smrti pa v ponavljajočem se krogu reinkarnacij preide v drugo telo. Muslimani verujejo, da duša začne obstajati s telesom in živi še po njegovi smrti. Druge vere – afriški animisti, šintoisti in nekako celo budisti – učijo različice na to temo.

Nekaj vprašanj, ki begajo

Pojem nesmrtne duše je nesporno in skoraj vsesplošno mikaven, vendar pa poraja nekaj vznemirljivih vprašanj. Ljudje se na primer sprašujejo, kam gre duša ljubljenega, če ta ni živel ravno zgledno. Ali se bo reinkarniral v kakšno nižjo obliko življenja? Ali pa bo poslan v vice, kjer se bo z nekakšnim ognjenim postopkom očiščeval, dokler ga ne bodo ocenili za vrednega, da gre v nebesa? Še hujše, ali se bo večno mučil v gorečem peklu? Ali pa bo, kot učijo mnoga animistična verstva, duh, ki ga je treba pomirjati?

Iz takih predstav se porajajo slutnje, ki bremenijo človekovo življenje. Ali naj mirimo duha naših ljubljenih umrlih, da se nad nami ne bi maščeval? Ali naj bi jim pomagali iz nekih strašnih vic? Ali naj se ob pomisli na njihovo trpljenje v peklu kratko malo tresemo v brezupni grozi? Ali pa naj z nekaterimi živimi živalmi ravnamo, kakor da bi imele dušo pokojnikov?

Vprašanja, ki se pojavljajo glede samega Boga, niso nič manj mučna. Mnogo staršev, tako kot na začetku omenjena mati, se na primer sprva tolaži z mislijo, da je Bog »vzel« nesmrtno dušo njihovega otroka k sebi v nebesa. Toda za mnoge je le še vprašanje časa, kako kmalu se bodo začeli spraševati, kakšen je to Bog, ki bi prizadel nedolžnega otroka z ostudno boleznijo in odtrgal dragega od žalostnih staršev samo zato, da bi ga predčasno prestavil v nebesa. Kje so pravičnost, ljubezen, usmiljenje takega Boga? Nekateri celo dvomijo o njegovi modrosti. Sprašujejo se, zakaj bi moder Bog na začetku postavil vse te duše na zemljo, če naj bi tako ali drugače končale v nebesih? Ali mar to ne bi pomenilo, da je zemeljsko stvarstvo prava velikanska izguba? (Primerjaj 5. Mojzesova 32:4; Psalm 103:8; Izaija 45:18; 1. Janezov 4:8.)

Jasno je torej, da doktrina o nesmrtnosti človeške duše sproža zapletena vprašanja, tudi protislovja, ne glede na to, v kakšni obliki se jo uči. Zakaj? Veliko težav je povezanih z izvorom tega nauka. Kratka preiskava teh korenin vam bo to lahko razjasnila in presenečeni boste, ko boste spoznali, kaj o duši govori sama Biblija. Za življenje po smrti daje veliko boljše upanje, kot ga običajno učijo svetovna verstva.