»Nauči nas moliti«
»GOSPOD, nauči nas moliti.« Tako je prosil eden od učencev Jezusa Kristusa. (Lukež 11:1) Neimenovani učenec je očitno bil človek, ki je molitev zelo spoštoval. Današnji pravi častilci podobno priznavajo njeno pomembnost. Navsezadnje je molitev sredstvo, po katerem nas posluša Najvišja osebnost v vesolju! In samo pomislite: »Poslušalec molitve« postane osebno pozoren na naše težave in skrbi! (Psalm 65:2, NW) Važnejše pa je, da se z molitvijo zahvaljujemo Bogu in ga hvalimo. (Filipljanom 4:6)
Besede »nauči nas moliti« pa porajajo nekaj resnih vprašanj. Po svetu je mnogo načinov, s katerimi se različna verstva bližajo Bogu. Ali pa lahko molimo pravilno oziroma napačno? V odgovor si najprej poglejmo nekaj razširjenih verskih običajev, ki so s tem povezani. Osredotočili se bomo na tiste, po katerih se ravnajo v Latinski Ameriki.
Podobe in »svetniki zaščitniki«
Latinskoameriške države so na splošno zelo religiozne. Človek lahko na primer opazi, da je po vsej Mehiki razširjena navada molitve k »svetnikom zaščitnikom«. Za mehiška mesta je res nekaj običajnega imeti »svetnike zaščitnike«, katerih praznike se praznuje na določene dneve. Mehiški katoličani molijo tudi k številnim različnim podobam. H kateremu »svetniku« častilec kliče, je seveda odvisno od tega, kakšna je njegova prošnja. Če kdo išče človeka, s katerim bi se poročil, lahko prižge svečo »svetniku« Antonu. Kdo, ki se odpravlja na potovanje z avtomobilom, se lahko priporoči »svetniku« Krištofu, zaščitniku popotnikov, še zlasti avtomobilistov.
Od kod pa izvirajo taki običaji? Zgodovina kaže, da so Španci ob svojem prihodu v Mehiko našli ljudstvo, ki je bilo predano čaščenju poganskih bogov. Victor Wolfgang von Hagen v svoji knjigi Los Aztecas, Hombre y Tribu (Azteki, človek in pleme) pravi: »Imeli so osebne bogove, vsaka sadika je imela svojega boga, vsako opravilo svojega boga ali boginjo, celo samomorilci so ga imeli. Yacatecuhtli je bilo božanstvo trgovcev. V tem politeističnem svetu so vsi bogovi imeli jasno določen namen in opravilo.«
Ti bogovi so bili tako izrazito podobni katoliškim »svetnikom«, da so domačini takrat, ko so jih španski zavojevalci skušali »pokristjaniti«, vdanost svojim idolom enostavno prenesli na cerkvene »svetnike«. Članek v časopisu The Wall Street Journal potrjuje poganske korenine katolicizma, po katerih se ravnajo v nekaterih delih Mehike. Zapisal je, da večina od 64 »svetnikov«, ki jih ljudje na nekem področju spoštujejo, ustreza »značilnim bogovom Majev«.
New Catholic Encyclopedia oporeka, češ da »svetnike in tiste na zemlji veže zaupna intimnost, [. . .] vez, ki le-teh še zdaleč ne odmika od odnosa s Kristusom in Bogom, ampak ga bogati in poglablja«. Toda kako bi lahko vez, ki je jasna sled poganstva, poglobila človekov odnos z resničnim Bogom? Ali bi Bogu res lahko ugajale molitve k takim »svetnikom«?
Izvor rožnega venca
Pri drugem razširjenem običaju se uporablja rožni venec. Diccionario Enciclopédico Hispano-Americano opisuje rožni venec kot »niz petdesetih ali stopetdesetih jagod, ki so z večjimi ločene po deseticah in na koncu povezane s križem, ki visi takoj za tremi jagodami«.
V razlagi, kako se rožni venec uporablja, neka katoliška izdaja pravi: »Sveti rožni venec je oblika glasovne in miselne molitve o Skrivnostih našega odkupa. Narejen je iz petnajstih desetk. Vsako sestavlja recitiranje Gospodove molitve, desetih zdravamarij in ene Gloria patri. Med vsako desetko se globoko razmišlja o skrivnosti.« Skrivnosti so doktrine ali nauki, ki naj bi jih katoličani poznali, in se v tem primeru nanašajo na življenje Kristusa Jezusa, njegovo trpljenje in smrt.
The World Book Encyclopedia pravi: »Prve oblike molitve z rožnim vencem so se v krščanstvu začele v srednjem veku, vendar so se razširile šele v 15. in 16. stoletju.« Ali rožni venec uporablja samo katolicizem? Ne. Diccionario Enciclopédico Hispano-Americano izjavlja: »Podobne moleke se uporablja v islamskem, lamaističnem in budističnem čaščenju.« Encyclopedia of Religion and Religions piše: »Mohamedanci so, kot domnevajo, rožni venec prevzeli od budistov, kristjani pa med križarskimi vojnami od mohamedancev.«
Nekateri zatrjujejo, da je rožni venec le pomoč pri pomnjenju, kadar se zahteva ponavljanje številnih molitev. Ali pa to Bogu ugaja?
O primernosti ali utemeljenosti takih običajev nam ni treba umovati ali razpravljati. Jezus je na prošnjo, naj svoje sledilce nauči moliti, dal avtoritativen odgovor. Kar je rekel, bo razsvetlilo nekatere bralce ter jih najbrž presenetilo.
[Slike na strani 3]
Katoličani navadno uporabljajo rožni venec. Od kod ta izvira?