Božja beseda dela »čudeže«
PRIPOVEDUJE THERESE HEON
Nekega dne 1965. leta sem vstopila v trgovino in trgovcem ponudila izvode revij Stražni stolp in Prebudite se!. Ko sem se obrnila, da bi odšla, sem zaslišala strel. Krogla je zadela tla blizu mojih nog. »Tako se dela z Jehovovimi pričami,« se je rogal eden od trgovcev.
TA DOŽIVLJAJ me je prestrašil – toda ne dovolj, da bi me pripravil do tega, da se odrečem polnočasni strežbi. Biblijske resnice, ki sem jih spoznala, so bile preveč dragocene, da bi čemur koli dovolila preprečiti mojo strežbo. Naj vam pojasnim, zakaj to govorim.
Starši so se po mojem rojstvu, julija 1918. leta, naselili v Cap-de-la-Madeleine, vasico v Quebecu v Kanadi, poznano kot Kraj čudežev. Sem so se zgrinjali obiskovalci, da bi se v svetišču poklonili Devici Mariji. Marijinih domnevnih čudežev se ne dá dokazati, vendar ko je vas rasla v mesto z nad 30.000 prebivalci, je Božja Beseda delala dejanske čudeže v življenju mnogih.
Pri mojih približno 20 letih je oče opazil, da se zanimam za verske stvari, in mi dal svojo Biblijo. Ko sem jo začela brati, sem bila šokirana, saj sem v Drugi Mojzesovi knjigi v 20. poglavju izvedela, da se podobočastje jasno obsoja. V trenutku sem izgubila zaupanje v nauke katoliške cerkve in nehala obiskovati mašo. Nisem hotela častiti kipov. Še vedno slišim očeta, kako me je spraševal: »Therese, ali ne greš v cerkev?« »Ne,« sem odvrnila, »berem Biblijo.«
Branje Biblije je ostalo del mojega življenja tudi potem, ko sem se septembra 1938. leta poročila. Ker je mož Rosaire pogosto delal ponoči, mi je prišlo v navado, da sem v času njegove službe brala Biblijo. Kmalu sem sklenila, da Bog mora imeti svoje ljudstvo, ter ga začela iskati.
Iskanje Božjega ljudstva
Zaradi tega, kar sem se v mladosti učila v cerkvi, sem se bala iti spat, iz strahu, da se ne bi zbudila v peklu. Da bi premagala takšen strah, sem si dopovedovala, da Bog ljubezni ne bo pustil, da bi se zgodilo kaj tako strašnega. Odločena, da najdem resnico, sem še naprej brala Biblijo. Bila sem kakor etiopski evnuh, ki je bral, toda ni razumel. (Dejanja 8:26–39)
Brat Andre in žena, ki sta živela v stanovanju nadstropje pod nami, sta okrog 1957. leta začela preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami. Svakinji sem rekla, naj me, kadar pridejo Priče oznanjevat v stavbo, opozori tako, da potrka po stropu. Tako bom vedela, da se ne oglasim. Nekoč me je pozabila posvariti.
Tega dne sem vrata odprla in spoznala Kay Munday, pionirko, kakor se imenujejo polnočasni strežniki Jehovovih prič. Govorila mi je o Božjem imenu, razložila, da ima Bog osebno ime, Jehova. Ko je odšla, sem se iz svoje Biblije prepričala, ali biblijsko besedilo res potrjuje njene besede. Raziskava me je močno razveselila. (2. Mojzesova 6:3; Douay Version, podčrtna opomba; Matevž 6:9, 10; Janez 17:6)
Ob Kayinem naslednjem obisku sva razpravljali o katoliškem nauku o Trojici, ki trdi, da je Bog troedin. Kasneje sem temeljito pregledala svojo Biblijo in se prepričala, da ta ne uči Trojice. (Dejanja 17:11) Preučevanje mi je dokazalo, da Jezus ni enak Bogu. Bil je ustvarjen. Imel je začetek, medtem ko ga Jehova nima. (Psalm 90:1, 2; Janez 14:28; Kološanom 1:15–17, EI; Razodetje 3:14) Zadovoljna s tem, kar sem se naučila, sem z veseljem nadaljevala biblijske razgovore.
Nekega dne 1958. leta, med novembrskim snežnim viharjem, me je Kay povabila, naj obiščem okrajni zbor, ki je bil zvečer v najeti dvorani. Povabilo sem sprejela in uživala v programu. Zatem je k meni pristopil neki Pričevalec in med pogovorom sem ga vprašala: »Ali mora pravi kristjan oznanjevati po hišah?«
»Da,« je rekel, »dobra novica se mora oznanjati in Biblija odkriva, da je obiskovanje ljudi na njihovih domovih pomemben način oznanjevanja.« (Dejanja 20:20)
Kako me je navdušil njegov odgovor! Prepričal me je, da sem našla Božje ljudstvo. Če bi rekel: »Ne, to ni nujno«, bi dvomila, da sem našla resnico, ker sem vedela, kaj govori Biblija o oznanjevanju po hišah. Od takrat sem hitro duhovno napredovala.
Po tistem okrajnem zboru sem začela obiskovati shode Jehovovih prič, ki so bili v sosednjem mestu Trois-Rivieres. Kay in njena partnerica Florence Bowman sta bili edini Priči, ki sta tedaj živeli v Cap-de-la-Madeleine. Nekega dne sem dejala: »Jutri se vama bom pridružila pri oznanjevanju.« Bili sta veseli, da sem ju spremljala.
Oznanjevati v domačem mestu
Mislila sem, da bodo vsi sprejeli biblijsko sporočilo, toda kmalu sem spoznala, da ni tako. Ko sta Kay in Florence bili dodeljeni drugam, sem v mestu ostala edina, ki sem po hišah oznanjevala biblijske resnice. Kaki dve leti sem neustrašno oznanjevala sama, dokler se nisem 8. junija 1963 krstila. Istega dne sem se prijavila v to, kar so takrat imenovali občasna pionirska služba.
Eno leto sem nadaljevala kot občasna pionirka. Nato mi je Delvina Saint-Laurent obljubila, da bo, če postanem redna pionirka, enkrat tedensko prišla v Cap-de-la-Madeleine in sodelovala z mano. Tako sem izpolnila prijavo za pionirstvo. Žal pa je samo dva tedna pred tem, ko naj bi se lotila polnočasne strežbe, Delvina umrla. Kaj naj bi storila? No, prijavo sem že izpolnila in nisem si hotela premisliti. Tako sem oktobra 1964. leta pričela kariero v polnočasni strežbi. Naslednja štiri leta sem po hišah hodila sama.
Cap-de-la-Madeleinski predani katoličani so bili pogosto sovražni. V poskusu, da bi mi preprečili oznanjevanje, so nekateri klicali policijo. Neki trgovec me je nekoč, kot sem omenila na začetku, skušal ustrahovati s streljanjem k mojim nogam. To je v mestu dvignilo precej prahu. Krajevna televizijska postaja je to imenovala napad na Jehovove priče. Cel pripetljaj se je končal kot ugodno pričevanje. Po naključju je en sorodnik trgovca, ki je streljal proti meni, deset let zatem tudi sam postal Priča.
»Čudeži«, ki jih je naredila Božja Beseda
Opazovala sem, kako se je zid nasprotovanja biblijskim resnicam v Cap-de-la-Madeleine z leti postopoma krušil. Okrog leta 1968 so se sem priselili drugi Priče in krajevni prebivalci so se pričeli odzivati na biblijske resnice. Rezultat tega je bil, da je v zgodnjih sedemdesetih letih naenkrat močno zraslo število biblijskih poukov. Doseglo je tako stopnjo, da sem morala prositi druge Priče, da prevzamejo nekaj biblijskih poukov, ki sem jih vodila, da sem se lahko še naprej udeleževala pohišne strežbe.
Nekoč je neka mladenka sprejela biblijski preučevalni pripomoček Resnica, ki vodi do večnega življenja. Njen takratni spremljevalec je bil mladenič po imenu Andre. Videti je bil grob in robusten razbojnik, in pridružil se je pogovoru. Razprava mu je zbudila zanimanje in začel je preučevati Biblijo. Kmalu zatem je o naučenem pričel govoriti svojim prijateljem.
Enkrat sem preučevala Biblijo s štirimi gangsterji, izmed katerih pa eden ni veliko govoril, marveč je veliko poslušal. Imenoval se je Pierre. Neko jutro, okrog dveh, sva z možem zaslišala trkanje po vratih. Predstavljajte si ta prizor: tam so stali štirje gangsterji z vprašanji zame. Na srečo Rosaire ni nikoli negodoval nad takimi obiski ob neobičajnih urah.
Četvorica je sprva obiskovala shode. Vendar sta vztrajala samo Andre in Pierre. Uskladila sta svoje življenje z Božjimi merili in se krstila. Zdaj oba moža že več kot 20 let zvesto služita Jehovu. Ko sta začela preučevati, so ju ljudje dobro poznali po njuni kriminalni dejavnosti in bila sta pod budnim očesom policije. Le-ta ju je včasih iskala po kakem od naših biblijskih poukov ali med krščanskimi shodi. Vesela sem, da sem oznanjevala ,vsem ljudem‘ in tako na lastne oči videla, kako vpliv Božje Besede spreminja tudi to, kar se zdi nemogoče. (1. Timoteju 2:4)
Če bi mi kdo na začetku strežbe rekel, da bo v Cap-de-la-Madeleine kraljestvena dvorana in da jo bo polnilo Jehovovo ljudstvo, mu ne bi verjela. Radostna sem, da je majhna občina v sosednjem mestu Trois-Rivieres zrasla v šest cvetočih občin, ki se – skupaj s to v Cap-de-la-Madeleine – shajajo v treh kraljestvenih dvoranah.
Osebno mi je bilo v veselje pomagati kakim 30 posameznikom, da so se posvetili in krstili. Zdaj, pri 78 letih starosti, lahko resnično rečem, da sem srečna, ker sem svoje življenje posvetila Jehovu. Priznati moram, da me malodušje vendarle kdaj napada. Da takšna obdobja premagam, vedno odprem Biblijo in preberem nekaj odlomkov, ki me močno osvežijo. Ne morem si zamisliti, da bi minil dan, ko ne bi brala Božje Besede. Posebno spodbuden je Janezov evangelij 15:7, kjer pravi: »Če ostanete v meni in besede moje ostanejo v vas: prosite, karkoli hočete, in se vam zgodi.«
Upam, da bom v novem svetu, ki je tako blizu, videla Rosaira. (2. Petrov 3:13; Razodetje 21:3, 4) Malo pred svojo smrtjo 1975. leta je dobro napredoval proti krstu. Za zdaj sem odločena, da bom vztrajala v polnočasni strežbi in se še naprej veselila v Jehovovem delu.