»Take spoštujte!«
V KORINTSKI občini je bilo nekaj narobe. Imeli so šokanten primer nemorale in med brati in sestrami so obstajale frakcije. Nekatere so mučili resni osebni problemi ali pa vprašanja, na katera je bilo treba odgovoriti. Nekateri bratje so drug drugega postavljali pred sodišče; drugi so celo zanikavali vstajenje.
Pojavila so se tudi pomembna vprašanja. Ali bi tisti v versko razdeljenem domu moral ostati s svojim neverujočim zakoncem ali naj bi se ločil? Kakšna je bila vloga sester v občini? Ali je bilo primerno jesti meso, darovano malikom? Kako naj bi se vodilo shode – tudi Gospodovo večerjo? (1. Korinčanom 1:12; 5:1; 6:1; 7:1–3, 12, 13; 8:1; 11:18, 23–26; 14:26–35)
Ahaik, Fortunat in Štefan so se, nedvomno zaskrbljeni za blaginjo svojih bratov in sester v takšnih težavnih duhovnih razmerah, podali na potovanje v Efez, da bi obiskali apostola Pavla. Verjetno so Pavlu poleg takšnih vznemirljivih novic nesli tudi občinsko pismo z vprašanji glede teh zadev. (1. Korinčanom 7:1; 16:17) Ti trije bratje pa očitno niso bili edini, ki so jih razmere skrbele. Pavel je pravzaprav že od ,Hlojinih domačih‘ prejel novice o tem, da se občinski člani med seboj prepirajo. (1. Korinčanom 1:11) Pavlu je sporočilo teh slov brez dvoma pomagalo pridobiti jasnejše razumevanje tamkajšnjih razmer, da se je lahko odločil, kako svetovati in kako odgovoriti na nastala vprašanja. Videti je, da je Pavlov odgovor, voden po Božjem svetem duhu, pismo, ki ga danes poznamo kot Prvi list Korinčanom. Posamezniki, ki so ga izročili, so morda bili Ahaik, Fortunat in Štefan.
Kdo so bili Ahaik, Fortunat in Štefan? Kaj se lahko naučimo, če preučimo, kaj o njih govori Pismo?
Štefanov dom
Štefanov dom je okoli leta 50 n. š. bil »prvina« Pavlove strežbe v rimski provinci Ahaji v južni Grčiji. Krstil jih je Pavel sam. Vidno jih je cenil kot zgled, ki je na Korinčane zrelo, utrjujoče vplival. Zaradi njihove dejavnosti v prid občine jih je prisrčno pohvalil: »Prosim pa vas, bratje: za Štefanov dom veste, da je prvina v Ahaji in da so se za službo svetim odločili; da bodite tudi vi podložni takim in vsakemu, ki pomaga v delu in se trudi.« (1. Korinčanom 1:16; 16:15, 16) Ni poročila o tem, kdo točno je sestavljal Štefanov »dom«. Ta izraz bi lahko enostavno pomenil družinske člane, lahko pa bi zajemal tudi sužnje in najemniške delavce. Ker je bilo latinsko ime Achaicus [Ahaik] tipično za sužnja in Fortunatus [Fortunat] tipično za osvobojenca, nekateri razlagalci domnevajo, da sta ta dva verjetno bila člana istega doma.
Kakor koli že, za Pavla je Štefanov dom bil zgleden. Njegovi člani »so se za službo svetim odločili«. Štefanova družina se je najbrž morala zavedati, da je bilo treba za dobro občine nekaj storiti in to službo radovoljno sprejeti kot osebno odgovornost. Njihova želja, da bi opravljali takšno službo svetim, je nedvomno zaslužila moralno podporo in priznanje.
»Poživili so mojega duha in vašega«
Pavel je bil zaskrbljen zaradi razmer v Korintu, toda prihod treh slov ga je dvignil. Sam pravi: »Veselim se pa prihoda Štefanovega in Fortunatovega in Ahaikovega, ker so mi nadomestili, kar sem na vas pogrešal; zakaj poživili so mojega duha in vašega.« (1. Korinčanom 16:17, 18) Pavlu je fizična ločenost od Korinčanov glede na dane okoliščine povzročala skrbi, zdaj pa je navzočnost njihovih odposlancev odtehtala odsotnost cele občine. Njihovo poročilo je Pavlu rabilo za to, da si je zaokrožil podobo tamkajšnjih razmer in odgnal vsaj nekaj svojih strahov. Navsezadnje pa stvari verjetno le niso bile tako slabe, kot si je predstavljal.
Po njegovem mnenju mu poslanstvo te trojke ni le osvežilo duha, temveč je rabilo tudi za dvig duha korintske občine. Tamkajšnje kristjane je nedvomno tolažilo védenje, da so njihovi poslanci Pavlu jasno razložili vsak vidik njihovih razmer in da se bodo vrnili z njegovim nasvetom.
Štefan in tovariša so torej bili toplo priporočeni zaradi svojih prizadevanj v prid Korinčanov. Pavel je te može tako cenil, da naj bi ti po svoji vrnitvi poskrbeli za vodstvo v razdeljeni korintski občini. Apostol brate in sestre roti: »Ubogajte take in vsakega, ki sodeluje z njimi in se trudi. [. . .] Take spoštujte!« (1. Korinčanom 16:16, 18, EI) Taka močna priporočila jasno kažejo popolno zvestovdanost teh mož, kjub napetostim v občini. Taki možje bi nam morali biti dragi. (Filipljanom 2:29)
Zvesto sodelovanje rojeva dobre rezultate
Tesno sodelovanje z Jehovovo organizacijo in predstavniki nedvomno rojeva dobre rezultate. Ko je Pavel nedolgo po prvem pismu pisal pismo, ki ga danes poznamo kot Drugi list Korinčanom, so se v občini stvari pričele izboljševati. Vztrajna potrpežljiva dejavnost bratov, kot so bili Ahaik, Fortunat in Štefan, pa tudi Titov obisk, je rodila dober sad. (2. Korinčanom 7:8–15; primerjaj Dejanja 16:4, 5.)
Članom sodobnih občin Jehovovega ljudstva lahko koristi, če poglobljeno razmišljajo o kratki omembi teh zvestih mož v Pismu. Predstavljajmo si na primer, da so v neki krajevni občini razmere, ki se jih zaradi kakega razloga ne da takoj rešiti, in bratom povzročajo skrbi. Kaj bi morali storiti? Posnemajte Štefana, Fortunata in Ahaika, ki niso odstopali od svoje odgovornosti, da Pavla obvestijo o razmerah, in nato z zaupanjem prepustite stvari v Jehovove roke. Vnema za pravičnost jih nikakor ni pripravila do tega, da bi ravnali neodvisno ali da bi se ,srdili proti GOSPODU [Jehovu, NW]‘. (Pregovori 19:3)
Občine pripadajo Jezusu Kristusu in on bo, kakor je v Korintu, pravočasno ukrepal, da reši vsako težavo, ki bi lahko ogrožala njihovo duhovno blaginjo in mir. (Efežanom 1:22; Razodetje 1:12, 13, 20; 2:1–4) Če bomo medtem posnemali dober zgled, ki so nam ga dali Štefan, Fortunat in Ahaik, ter se še dalje trudili v službi naših bratov, bomo tudi mi zvestovdano podpirali občinsko ureditev, krepili naše brate in ,jih izpodbujali k ljubezni in dobrim delom‘. (Hebrejcem 10:24, 25)