Jona spoznava Jehovovo usmiljenje
JEHOVA ima nalogo za preroka Jona. Čas: deveto stoletje pr. n. š. in v Izraelu vlada Jeroboam II. Jona prihaja iz Gat-heferja, zebulonskega mesta. (Jozue 19:10, 13; 2. kraljev 14:25) Bog pošilja Jona več kot 800 kilometrov severovzhodno od domačega kraja, v asirsko prestolnico Ninive. Opozoril naj bi namreč Ninivljane, da stojijo pred Božjim uničenjem.
Jona si morda misli: ,Iti k tistemu mestu in narodu? Saj Bogu sploh niso predani! Tisti krvoločni Asirci niso nikdar vstopili v zavezništvo z Jehovom, kot so Izraelci. Ljudje tistega hudobnega naroda lahko v mojem opozorilu vidijo grožnjo in podjarmijo Izrael! Jaz že ne! Ne grem! Zbežal bom v Jafo in odplul v nasprotno smer – vse do Tarsisa, čisto na drugem koncu Velikega morja. To bom storil!‘ (Jona 1:1–3)
Nevarnost na morju!
Nedolgo za tem je Jona že v Jafi na sredozemski obali. Plača voznino in se vkrca na ladjo, namenjeno v Tarsis, v mesto, ki so ga navadno povezovali s Španijo in je ležalo več kot 3500 kilometrov zahodno od Niniv. Ko so že na morju, se izmučeni prerok spusti pod palubo in se pogrezne v spanec. Kmalu Jehova zažene na morje silen veter in prestrašeni pomorščaki kličejo za pomoč vsak k svojemu bogu. Ker se ladja tako močno ziba in premetava, čez krov vržejo tovor, da bi plovilo razbremenili. Kljub vsemu je videti, da je njeno uničenje zanesljivo. Jona zasliši kapitanov razburjen vzklik: »Kaj je s tabo, zaspanec? Vstani, kliči k svojemu Bogu! morebiti se nas spomni tvoj Bog, da ne poginemo.« Jona vstane in se povzpne na palubo. (Jona 1:4–6)
»Pridite, mečimo kocke,« rečejo pomorščaki, »da zvemo, zavoljo koga nas je zadela ta nadloga.« Kocka pade na Jona. Predstavljajte si, kako strah ga je, ko mu mornarji rečejo: »Povej nam, prosimo, zavoljo česa nas je zadela ta nadloga? Kakšno je tvoje opravilo in odkod si prišel? Katera je tvoja dežela in iz katerega si ljudstva?« Jona odgovori, da je Hebrejec, ki časti »GOSPODA [Jehova, NW], Boga nebes«, in se Boga, »ki je naredil morje in suhoto«, spoštljivo boji. Neurje jih je zajelo zato, ker beži pred Jehovovo prisotnostjo, namesto da bi Ninivam poslušno prenesel Božje sporočilo. (Jona 1:7–10)
Mornarji ga vprašajo: »Kaj naj storimo s teboj, da se nam morje umiri?« Ker morje postaja vedno bolj viharno, Jona reče: »Vzemite me in vrzite me v morje, in morje se vam umiri. Zakaj vem, da je po moji krivdi prišel ta veliki vihar nad vas.« Možje pa Jehovovega služabnika niso bili pripravljeni vreči v morje ter gotovo smrt in so skušali doseči suho zemljo. Toda brez uspeha, zato so zaklicali: »Oh, Gospod [Jehova, NW], ne daj, da poginemo zavoljo življenja tega moža, in ne prištevaj nam nedolžne krvi; zakaj ti, o Gospod [Jehova, NW], delaš, kakor je tvoja volja.« (Jona 1:11–14, EI)
V morje!
Tedaj so mornarji vrgli Jona čez krov. Medtem ko tone v penečem se morju, se besnenje le-tega prične umirjati. To videč, je »može [. . .] prevzel velik strah pred Gospodom [Jehovom, NW]; opravili so daritev Gospodu [Jehovu, NW] in storili obljube«. (Jona 1:15, 16, EI)
Med zagrinjanjem vode nad Jonom ta nedvomno moli. Nato čuti, kako polzi skozi mehek kanal in zdrsne v večjo votlino. Čudno, še vedno lahko diha! Z glave si odmota morske alge ter se zavé, da je v zares edinstvenem kraju. Tako je, ker je »Gospod [Jehova, NW] [. . .] poslal veliko ribo, da je Jona požrla. Jona je ostal v ribjem trebuhu tri dni in tri noči.« (Jona 2:1, EI, v NW 1:17)
Jonova goreča molitev
V trebuhu orjaške ribe ima Jona čas za molitev. Nekatere njegove besede so podobne določenim psalmom. Molitve, v katerih izraža tako obup kot skrušenost, je kasneje tudi zapisal. Mislil je na primer, da bo ribji trebuh postal zanj šeol, grob. Zato je molil: »H GOSPODU [Jehovu, NW] sem klical v stiski svoji, in mi je odgovoril; iz krila smrtnega kraja [šeola, NW] sem vpil, ti si uslišal glas moj.« (Jona 2:2, 3, v NW 2:1, 2) Podobne misli izražata tudi dve Pesmi stopinj, ki so ju verjetno peli Izraelci med potovanjem v Jeruzalem na letna praznovanja. (Psalm 120:1; 130:1, 2)
Jona se spominja padca v morje in moli: »Kajti vrgel si me [Jehova] v globočino, v sredino morja, da so me vode objemale; vsi valovi in zagoni tvoji so drli čezme.« (Jona 2:4, v NW 2:3; primerjaj Psalm 42:7; 69:2.)
Jona se boji, da ga bo neposlušnost stala božansko naklonjenost in nikdar več ne bo videl Božjega templja. Takole prosi: »Že sem dejal: Zavržen sem izpred tvojih oči. Kako bom še kdaj videl tvoj sveti tempelj?« (Jona 2:5, EI, v NW 2:4; primerjaj Psalm 31:22.) Jonove okoliščine so videti tako slabe, da sam pravi: »Vode so me zagrnile do duše [ogrožale njegovo življenje], globočina me je objela, morska trava se mi je ovijala okrog glave.« (Jona 2:6, v NW 2:5; primerjaj Psalm 69:1.) Zamislite si Jonovo mučno stanje, kajti dodaja: »Pogrezal sem se do podzidja gorá [v ribo], zapahi zemlje [kot pri grobu] so bili zaprti nad menoj za vekomaj. Tedaj [tretji dan] si potegnil iz jame življenje moje, o GOSPOD [Jehova, NW], Bog moj!« (Jona 2:7, v NW 2:6; primerjaj Psalm 30:3.)
Čeprav je Jona v ribjem trebuhu, ne razmišlja: ,Tako sem potrt, da ne morem moliti.‘ Namesto tega prosi: »Ko je v meni hirala duša moja [v bližini smrti], sem se spominjal GOSPODA [Jehova, NW] [v veri, da je Bog neprimerljive moči in usmiljenja], in molitev moja je prišla k tebi, v hram svetosti tvoje.« (Jona 2:8, v NW 2:7) Bog je iz nebeškega templja Jona slišal in ga rešil.
Na koncu Jona moli: »Kateri časte nične malike [ker zaupajo v nežive podobe lažnih bogov], zametujejo svojo milost [ker se odrekajo Bogu, ki to vrlino kaže]. Jaz pa ti bom [Bog Jehova] opravljal daritve z glasnim zahvaljevanjem, izpolnil bom, kar sem obljubil [med to izkušnjo ali drugače]. Pri Gospodu [Jehovu, NW] je rešitev.« (Jona 2:9, 10, EI, v NW 2:8, 9; primerjaj Psalm 31:6; 50:14, EI.) Skesani prerok se je zavedal, da ga smrti lahko reši samo Bog, ter (kakor že pred njim kralja David in Salomon) rešitev pripiše Jehovu. (Psalm 3:8; Pregovori 21:31)
Jona uboga
Jona po dolgem razmišljanju in goreči molitvi začuti, kako ga je pognalo iz kanala, skozi katerega je prišel. Nazadnje je bil vržen na suho. (Jona 2:11, v NW 2:10) Hvaležen za rešitev uboga Božjo besedo: »Vstani, pojdi v Ninive, mesto veliko, in jim kliči oznanilo, ki ti ga povem.« (Jona 3:1, 2) Jona se odpravi v asirsko prestolnico. Ko izve, kateri dan je, spozna, da je v ribjem trebuhu preživel tri dni. Prerok prečka Evfrat pri njegovem velikem zahodnem zavoju, potuje vzhodno preko severne Mezopotamije, prispe do reke Tigris ter končno doseže to veliko mesto. (Jona 3:3)
Jona vstopi v Ninive, veliko mesto. Hodi še en dan in nato razglasi: »Še štirideset dni, in Ninive bodo razdejane!« Ali je bil Jona čudežno obdarjen z znanjem asirskega jezika? Tega ne vemo. Ampak četudi govori v hebrejščini in nekdo prevaja, njegovo oznanilo rodi sadove. Ninivljani pričnejo verovati v Boga. Razglasijo post in vsi, od največjega do najmanjšega, si nadenejo raševino. Ko beseda doseže kralja Niniv, ta vstane s prestola, si sleče uradno oblačilo, se pokrije z raševino ter sede v pepel. (Jona 3:4–6)
Kako je Jona presenečen! Asirski kralj razpošlje glasnike s klicem: »Ljudje in živali, goved in drobnica naj ničesar ne pokusijo, naj se ne pasejo in ne pijo vode; temuč naj se pokrijejo z raševino ljudje in živali ter naj močno vpijejo k Bogu; in naj se izpreobrne vsakdo od hudobnega pota svojega in od krivice, ki je na rokah njegovih. Kdo ve? Bog se morda obrne in se usmili in se odvrne od togote jeze svoje, da ne poginemo.« (Jona 3:7–9)
Ninivljani spolnijo kraljev odlok. Ko Bog vidi, da so se odvrnili od slabe poti, mu je žal za napovedano nesrečo, ki naj bi jih doletela, zato tega ne stori. (Jona 3:10) Zaradi njihovega kesanja, ponižnosti in vere se odloči, da nameravane obsodbe nad njimi ne bo izvršil.
Prerok se kuja
Štirideset dni je mimo in Ninivam se ne zgodi nič. (Jona 3:4) Jona spozna, da Ninive ne bodo uničene, zato je močno nezadovoljen, se raztogoti in moli: »Oh, Gospod [Jehova, NW], ali nisem prav na to mislil, ko sem bil še v svoji deželi! Zavoljo tega sem tudi hotel zbežati v Tarsis. Vedel sem namreč, da si dobrotljiv in usmiljen Bog, prizanesljiv in zelo milosrčen, in ti je žal hudega. Zdaj torej, Gospod [Jehova, NW], vzemi, prosim, moje življenje. Ker bolje mi je umreti, kakor živeti.« Bog mu odgovarja z vprašanjem: »Misliš, da imaš prav, ko se jeziš?« (Jona 4:1–4, EI)
Ob tem Jona odvihra iz mesta. Gredoč proti vzhodu, si postavi senčnico, da lahko sedi v njeni senci, dokler ne bi videl, kaj se bo zgodilo z mestom. Jehova mu nato sočutno »pripravi ricinov grm in stori, da zraste čez Jona, da bi mu delal senco nad glavo in mu pregnal slabo voljo«. Kako se Jona veseli ricinovega grma! Toda Jehova priskrbi črva, da rastlino spodje, in ta prične veneti. Kmalu se popolnoma posuši. Bog pošlje tudi žgoč vzhodni veter. Sonce zdaj preroka tako peče v glavo, da ta medli. In moleduje, da bi umrl. Da, Jona ponavlja: »Bolje mi je umreti, kakor živeti.« (Jona 4:5–8, EI)
Zdaj spregovori Jehova. Jona sprašuje: »Misliš, da imaš prav, ko se jeziš zaradi ricinovega grma?« Jona odgovarja: »Po pravici sem jezen do smrti!« Jehova zdaj preroku pravzaprav reče: ,Tebi je žal tega ricinovega grma. Toda zanj se nisi trudil in ga nisi odgojil. V eni noči je zrasel in v eni noči usahnil.‘ Bog je nadalje obrazložil: ,Jaz pa naj bi ne imel sočutja z Ninivami, velikim mestom, v katerem je poleg toliko živali naseljeno še sto dvajset tisoč ljudi, ki ne znajo razlikovati med svojo desnico in levico?‘ (Jona 4:9–11, EI) Pravi odgovor je jasen.
Jona se kesa in živi, da napiše biblijsko knjigo, ki nosi njegovo ime. Kako je vedel, da so se mornarji bali Jehova, mu darovali žrtev in se zaobljubljali? Po božjem navdihnjenju ali mogoče od kakega mornarja ali pa potnika v templju. (Jona 1:16; 2:5, EI, v NW 2:4)
,Jonovo znamenje‘
Pismarji in farizeji so Jezusa Kristusa spraševali po znamenju, on pa jim je odgovoril: »Hudobni in prešeštni rod išče znamenja, a ne bo mu dano znamenje razen znamenja proroka Jona.« Jezus je dodal: »Kakor je bil namreč Jona v trebuhu morskega velikana tri dni in tri noči, tako bode Sin človekov v krilu zemlje tri dni in tri noči.« (Matevž 12:38–40) Judovski dan se je pričel ob sončnem zahodu. Kristus je umrl v petek popoldan, 14. nisana 33 n. š. Truplo so v grobnico položili pred sončnim zahodom. Zvečer se je pričel 15. nisan in trajal do sobotnega večera, sedmega in zadnjega dneva v tednu. Tedaj se je pričel 16. nisan in trajal do večera dneva, ki mu pravimo nedelja. Potemtakem je Jezus umrl in bil pokopan še 14. nisana, bil v grobnici preko 15. nisana in v nočnih urah 16. nisana. Ko je v nedeljo zjutraj tja prišlo nekaj žensk, je bil že vstal. (Matevž 27:57–61; 28:1–7)
Jezus je bil v grobu dele treh dni. Njegovi nasprotniki so torej dobili ,Jonovo znamenje‘, toda Kristus je dejal: »Možje Ninivljani bodo vstali ob sodbi s tem rodom in ga obsodijo, kajti oni so se izpokorili po propovedi Jonovi, in glej, tu je večji od Jona.« (Matevž 12:41) Kako resnično! Judje so v svoji sredi imeli Jezusa Kristusa – preroka, veliko večjega od Jona. Medtem ko je bil Jona Ninivljanom zadostno znamenje, je Jezus pridigal z veliko večjo avtoriteto in podpirajočimi dokazi kakor prerok, pa mu kljub temu Judje na splošno niso verjeli. (Janez 4:48)
Judje kot narod niso ponižno sprejeli Preroka, večjega od Jona, in vanj niso verovali. Kaj pa njihovi predniki? Tudi njim je manjkalo vere in ponižnega duha. Jehova je v resnici poslal Jona očitno zato, da pokaže nasprotje med skesanimi Ninivljani in trmastimi Izraelci, katerim je hudo primanjkovalo vere in ponižnosti. (Primerjaj 5. Mojzesova 9:6, 13.)
Kaj pa Jona sam? Naučil se je, kako veliko je Božje usmiljenje. Še več, Jehovov odziv na Jonovo godrnjanje glede sočutja, izkazanega skesanim Ninivljanom, bi nas moral zadržati pred pritoževanjem, kadar naš nebeški Oče naklanja usmiljenje ljudem današnjih dni. Res, veselimo se, da se vsako leto tisoči obrnejo k Jehovu v veri in s ponižnim srcem.