Izpolnili so Jehovovo voljo
Majhna deklica, ki je pogumno govorila
V DESETEM stoletju pr. n. š. so med Izraelom in Sirijo vladali napeti odnosi. Vojaški izbruhi so bili tako pogosti, da je bilo po treh letih brez nasilja to že vredno zgodovinskega zapisa. (1. kraljev 22:1)
Še posebej pa so bile takrat nevarne sirijske roparske tolpe. Nekatere med njimi je sestavljalo na stotine vojakov. Ti bojevniki so napadali in plenili Izraelce, pri čemer so mnoge nasilno odpeljali in jih zasužnjili – celo otroke.
V enem od takšnih napadov so »majhno deklico« neusmiljeno, s silo ločili od njene bogaboječe družine. (2. kraljev 5:2) Odpeljali so jo v Sirijo in tam je bila primorana živeti med ljudmi, ki se jih je morda bala in so ji bili neznani – ljudmi, ki so častili sonce, luno, zvezde, drevesa, rastline in celo kamenje. Kako drugačni so bili od njene družine in prijateljev, ki so častili edinega pravega Boga, Jehova! Toda deklica je celo v tem tujem okolju pokazala izreden pogum glede čaščenja Jehova. Rezultat tega je bil, da je spremenila življenje pomembnega uradnika, ki je služil pod sirijskim kraljem. Pa si poglejmo, kako.
Pogum, da je spregovorila
Biblijsko poročilo te majhne deklice ne omeni po imenu. Postala je dekla ženi Naamana, ki je bil hraber vojaški poveljnik pod kraljem Ben-hadadom II. (2. kraljev 5:1) Čeprav je bil Naaman zelo spoštovan, je imel ostudno bolezen – gobavost.
Mogoče je dekličina spoštljivost navedla Naamanovo ženo, da se ji je zaupala. Morda je žena vprašala deklico: ,Kako je poskrbljeno za gobavce v Izraelu?‘ Te izraelske deklice ni bilo sram neustrašno pojasniti: »Ah, da bi bil gospod moj pri proroku, ki je v Samariji! Potem bi ga ozdravil njegovih gob!« (2. kraljev 5:3)
Dekličinih besed niso zavrnili kot otroško domišljijo. Ravno nasprotno, sporočili so jih kralju Ben-hadadu, ki je nato poslal Naamana in druge na 150 kilometrov dolgo potovanje v Samarijo, da bi poiskali tega preroka. (2. kraljev 5:4, 5)
Zdravljenje Naamana
Naaman je šel s svojimi možmi k izraelskemu kralju Joramu ter mu prinesel Ben-hadadovo priporočilno pismo in znatno denarno darilo. Nič presenetljivega ni, da kralj Joram, častilec teleta, ni pokazal vere v Božjega preroka, kakor jo je pokazala mala služabnica. Namesto tega je mislil, da je Naaman prišel iskat prepir. Ko je Božji prerok Elizej slišal o Joramovi zaskrbljenosti, je takoj poslal sporočilo, naj kralj pošlje Naamana k njegovi hiši. (2. kraljev 5:6–8)
Ko je Naaman prišel k Elizejevi hiši, je prerok poslal k njemu sla, ki mu je naročil: »Umij se v Jordanu sedemkrat, in meso se ti obnovi in bodeš čist!« (2. kraljev 5:9, 10) Naaman je bil razjarjen. Pričakoval je čudežno in bleščečo predstavo, zato je vprašal: »Nista li Abana in Farfar, reki v Damasku, boljši nego vse vode Izraelove, da bi se v njiju umil in se očistil?« Naaman se je jezen odpravil od Elizejeve hiše. Toda ko so se njegovi služabniki razumno pogovorili z njim, je končno le privolil. Potem ko se je sedemkrat umil v reki Jordan, se mu je ,meso zopet naredilo kakor majhnega dečka meso, in bil je čist‘. (2. kraljev 5:11–14)
Naaman se je potem vrnil k Elizeju in mu rekel: »Glej, sedaj vem, da ni Boga na vsej zemlji, samo v Izraelu!« Naaman se je zaobljubil, da »ne bo odslej daroval žgalnih in klalnih daritev drugim bogovom razen GOSPODU [Jehovu, NW] samemu«. (2. kraljev 5:15–17)
Pouk za nas
Naaman ne bi šel k preroku Elizeju, če mlada služabnica ne bi pogumno spregovorila. Danes mnogo mladih ravna podobno. V šoli jih morda obdajajo učenci, ki jih ne zanima služenje Bogu, vendar kljub temu govorijo o svojem verovanju. Nekateri so še izredno mladi, ko začnejo tako delati.
Razmislite o Alexandri, petletni deklici iz Avstralije. Ko je začela hoditi v šolo, se je njena mati z učiteljico dogovorila za sestanek, da bi ji pojasnila verovanje Jehovovih prič. Toda Alexandrina mati je doživela presenečenje. »Poznam že kar nekaj vaših verovanj, vem pa tudi to, kaj Alexandra bo in česa ne bo naredila v šoli,« je rekla učiteljica. Alexandrina mati je bila osupla, saj ni bilo na šoli nobenega drugega otroka Prič. »Alexandra nas je seznanila s tem,« je pojasnila učiteljica. Tako je, ta majhna deklica se je že taktno pogovorila s svojo učiteljico.
Takšni mladi govorijo pogumno. Tako delajo v sozvočju s Psalmom 148:12, 13: »Mladeniči in tudi device, starci z dečki vred – naj hvalijo ime GOSPODOVO [Jehovovo, NW]! kajti vzvišeno je ime njegovo, On sam, slava njegova sega čez zemljo in nebo.«