»Ne delajte za jed, ki mine«

PRIPOVEDUJE DAVID LUNSTRUM

Z bratom Elwoodom sva bila več kot devet metrov visoko v zraku in barvala nov napis na Watchtowerjevi tovarniški zgradbi. Ta je po več kot 40 letih še vedno tam in priganja »BERITE BOŽJO BESEDO BIBLIJO DNEVNO«. Tedensko ga med vožnjo čez slavni Brooklynski most gleda tisoče ljudi.

DRUŽINSKI pralni dan je med mojimi najzgodnejšimi spomini. Mati je bila pokonci že ob petih zjutraj in prala obleke za vso veliko družino, očka pa se je napravljal za službo. Spet sta imela eno svojih vročih razprav; očka je trdil, da se je človek nekako razvijal več milijonov let, mama pa je z navajanjem iz Biblije dokazovala, da smo ljudje neposredna Božja stvarjenja.

Že pri sedmih letih sem se zavedel, da ima mati prav. Čeprav sem imel očka rad, sem lahko videl, da njegovo prepričanje ne ponuja nobenega upanja za prihodnost. Kako srečna bi bila mati, ko bi bila vedela, da sta njena sinova veliko let kasneje barvala napis, ki je ljudi spodbudil k branju Biblije – knjige, ki ji je bila tako zelo pri srcu!

Toda sam sebe prehitevam. Kako je prišlo do tega, da sem imel táko prednostno službo? Moram se vrniti v leto 1906, tri leta, preden sem se rodil.

Materin zvesti zgled

Mama in očka sta tedaj bila mladoporočenca in živela v šotoru v Arizoni. Mamo je obiskal eden izmed Preučevalcev Biblije, kot so se takrat imenovali Jehovove priče, in ji ponudil serijo knjig, ki jih je napisal Charles Taze Russell ter jih naslovil Studies in the Scriptures. Celo noč je ostala pokonci in jih brala ter kmalu spoznala, da je to resnica, ki jo je iskala. Komaj je čakala, da se očka vrne z iskanja dela.

Tudi očka ni bil zadovoljen s tem, kar so učile cerkve, tako je za nekaj časa sprejel te biblijske resnice. Vendar je kasneje ubral lastno versko pot in mater celo oviral. Navzlic temu pa ona ni nikoli nehala skrbeti tako za telesne kot duhovne potrebe svojih otrok.

Nikoli ne bom pozabil, kako se je mati vsak večer po napornem celodnevnem delu spustila po stopnicah in nam brala kak biblijski odlomek ali z nami delila nekaj duhovnih biserov. Tudi očka je bil garač in ko sem zrasel, me je izučil pleskarske obrti. Da, očka me je naučil delati, mama pa me je naučila, za kaj delati, namreč kot je učil Jezus, ,za jed, ki ne mine‘. (Janez 6:27)

Nazadnje se je naša družina ustalila v mestecu Ellensburg v državi Washington, kakih 180 kilometrov vzhodno od Seattla. Ko smo otroci z mamo začeli obiskovati shode Preučevalcev Biblije, smo se sestajali v zasebnih domovih. Našo preučevalno skupino so ob pudarjanju potrebe po sodelovanju v pohišni strežbi zapustili vsi moški. Mati je bila neomajna. To je name naredilo trajen vtis, tako da vedno zaupam vodstvu Jehovove organizacije.

Oče in mati sta nazadnje imela devet otrok. Rodil sem se 1. oktobra 1909 kot njun tretji otrok. Vsega skupaj nas je šest posnemalo mamin lep zgled in postali smo goreči Jehovove priče.

Posvetitev in krst

V poznih najstniških letih sem se posvetil Jehovu in leta 1927 to simboliziral s krstom v vodi. Krstili smo se v Seattlu v stari stavbi neke bivše baptistične cerkve. Vesel sem, da so odstranili stari zvonik. Pospremili so nas k bazenu v kleti in nam tam dali dolga črna oblačila. Videti je bilo, kot da bi šli na kakšen pogreb.

Nekaj mesecev za tem sem bil zopet v Seattlu in tokrat prvič okusil pohišno pričevanje. Voditelj je odločil: »Pojdi po tej strani ulice, jaz pa bom šel po oni.« Čeprav sem bil živčen, sem neki zelo prijazni ženski oddal dva kompleta knjižic. Po vrnitvi v Ellensburg sem nadaljeval pohišno strežbo in zdaj, po skoraj 70 letih, mi je ta služba še vedno v veliko veselje.

Služba na svetovnem sedežu

Nedolgo zatem me je brooklynski betelčan iz svetovnega sedeža Watch Tower Society spodbudil, naj se prijavim za tamkajšnjo prostovoljno strežbo. Kmalu po tem pogovoru je revija Stražni stolp objavila obvestilo o potrebi po pomoči v Betelu. Tako sem se prijavil. Nikoli ne bom pozabil, kako vesel sem bil sporočila, naj se za betelsko službo v Brooklynu v New Yorku oglasim 10. marca 1930. Tako sem začel polnočasno poklicno pot dela za ,jed, ki ne mine‘.

Človek bi pomislil, da mi bodo zaradi mojih pleskarskih izkušenj dodelili kaj za pleskat. Namesto tega je bila moja prva služba v tovarni ob spenjalnem stroju. Čeprav je to bilo zelo enolično delo, sem v njem užival več kot šest let. Velikanski tiskarski stroj, ki smo ga ljubkovalno imenovali stara barkača, je izmetaval knjižice, poslane nato dol po tekočem traku v naše nadstropje. Zabavno je bilo videti, ali utegnemo broširati knjižice tako hitro, kot jih prejmemo iz barkače.

Zatem sem delal na številnih oddelkih, tudi v tistem, kjer smo izdelovali gramofone. Te naprave smo uporabljali za predvajanje posnetih biblijskih sporočil ob vhodnem stopnišču. Prostovoljci v našem oddelku so oblikovali in izdelali pokončni gramofon. Z njim nismo le predvajali že prej posnetih sporočil, ampak smo v njegove posebne predale spravljali tudi knjižice in mogoče kakšen sendvič. Na kongresu v Detroitu v Michiganu leta 1940 sem imel čast, da sem predstavil uporabo te nove opreme.

Vendar nismo delali le izvirnih naprav. Naredili smo tudi pomembne duhovne spremembe. Jehovove priče smo na primer bili nosili priponko s križem in krono. Nato pa smo spoznali, da je bil Jezus usmrčen na pokončnem kolu, ne na križu. (Dejanja 5:30) Teh priponk torej nič več nismo nosili. Imel sem prednost, da sem z njih odstranil zaponke. Zlato je bilo kasneje stopljeno in prodano.

Kljub aktivnemu tedenskemu petinpoldnevnemu delavniku smo se ob koncu tedna udeleževali krščanske strežbe. Nekega dne nas je bilo 16 aretiranih in danih v brooklynski zapor. Zakaj? No, takrat smo mislili, da religija pomeni isto kot lažna religija. Tako smo nosili napise, ki so na eni strani razglašali »Religija je zanka in prevara«, na drugi pa »Služite Bogu in Kralju Kristusu«. Zaradi nošenja teh napisov so nas vtaknili v zapor, vendar je Hayden Covington, odvetnik Watch Tower Society, za nas položil kavcijo. Mnogi pravdni postopki, ki so zajemali svobodo veroizpovedi, so se takrat bíli pred Vrhovnim sodiščem Združenih držav, in zanimivo je bilo biti v Betelu ter iz neposrednega vira poslušati poročila o naših zmagah.

Končno so mi dodelili dela, pri katerih sem uporabil pleskarske izkušnje. V Staten Islandu, eni od petih četrti New York Cityja, smo imeli radijsko postajo WBBR. Radijska stolpa sta bila visoka nad 60 metrov in povezovali so ju trije nizi žičnih vrvi. Sedel sem na 90 centimetrov dolgi in 20 centimetrov široki deski, sodelavec pa me je medtem dvignil kvišku. Sedeč visoko nad tlemi na tistem malem sedežu sem barval povezovalne žične vrvi in stolpa. Nekateri so me spraševali, ali mar nisva med opravljanjem tistega dela veliko molila.

Nikoli ne bom pozabil poletnega dela, ko smo pomivali okna in barvali okenske police tovarniških zgradb. Imenovali smo ga poletni dopust. Postavili smo si lesen oder in se s škripcem dvigali in spuščali ob sedemnadstropni stavbi.

Družina v podporo

Leta 1932 mi je umrl oče in razmišljal sem o tem, ali naj se vrnem domov in pomagam skrbeti za mamo. Zato sem nekega dne pred kosilom dal sporočilce na glavno mizo, kjer je sedel brat Rutherford, predsednik Skupnosti. V njem sem prosil za razgovor z njim. Potem ko je izvedel za mojo skrb in ugotovil, da so bratje in sestre še vedno doma, me je vprašal: »Ali želiš ostati v Betelu in opravljati Gospodovo delo?«

»Seveda želim,« sem odgovoril.

Torej mi je predlagal, naj pišem materi, in vidim, ali bi se strinjala z odločitvijo, da ostanem. Prav to sem naredil, in ona je v svojem pismu izrazila popolno soglašanje z mojo odločitvijo. Zares sem cenil prijaznost in nasvet brata Rutherforda.

V mnogih letih betelske službe sem, kakor me je mati spodbujala, družini redno pisal in jih spodbujal, naj služijo Jehovu. Mati je umrla julija 1937. leta. Kolikšen navdih je bila naši družini! Samo starejši brat in sestra, Paul in Esther, ter mlajša sestra Lois niso postali Priče. Vendar je bil Paul naklonjen našemu delu in priskrbel parcelo, na kateri smo zgradili našo prvo kraljestveno dvorano.

Sestra Eva je leta 1936 postala pionirka ali polnočasna oznanjevalka. Istega leta se je omožila z Ralphom Thomasom in 1939. so jima dodelili potujoče delo, da služita občinam Jehovovih prič. Kasneje sta se preselila v Mehiko in tam 25 let pomagala pri kraljestvenem delu.

Sestri Alice in Frances sta se leta 1939 tudi lotili pionirske službe. Kakšno veselje je bilo videti Alice za pultom na kongresu v St. Louisu 1941., ko je predstavljala uporabo gramofonske opreme, ki sem jo bil pomagal izdelati! Čeprav je včasih morala prekiniti pioniranje zaradi družinskih obveznosti, je v polnočasni strežbi preživela vsega skupaj več kot 40 let. Frances je 1944. obiskala Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead in nekaj časa služila kot misijonarka v Portoriku.

Joel in Elwood, najmlajša v družini, sta postala pionirja v Montani v zgodnjih štiridesetih letih. Joel ostaja zvest Priča in zdaj služi kot strežni služabnik. Elwood se mi je leta 1944 pridružil v Betelu in mojemu srcu prinesel veliko radost. Ko sem odšel zdoma, še ni imel pet let. Kot sem prej zapisal, sva na tovarniški zgradbi skupaj barvala napis »Berite Božjo Besedo Biblijo dnevno«. Pogosto razmišljam, koliko ljudi je napis, ki ga gledajo vsa ta leta, spodbudil, da berejo svojo Biblijo.

Elwood je služil v Betelu do svoje poroke z Emmo Flyte 1956. leta. Veliko let sta skupaj delala v polnočasni strežbi, nekaj časa služila v Keniji v Afriki, pa tudi v Španiji. Elwood je zbolel za rakom in 1978. umrl v Španiji. Emma je tam ostala in pionira vse do danes.

Poroka in družina

Septembra 1953 sem zapustil Betel, da sem se poročil z Alice Rivera, pionirko iz moje občine Brooklyn Center. Povedal sem ji, da imam nebeško upanje, toda še vedno ji je bilo do tega, da se poroči z mano. (Filipljanom 3:14)

Po triindvajsetih letih življenja v Betelu je pomenilo dobršno spremembo lotiti se posvetnega dela kot pleskar, da bi Alice in sebe vzdrževal v pionirstvu. Alice me je vedno podpirala, celo ko je morala zaradi zdravstvenih razlogov nehati pionirati. Leta 1954 sva pričakovala prvega otroka. Porod ni potekal v redu, vendar je bil najin sin John zdrav. Alice je med carskim rezom izgubila toliko krvi, da so zdravniki mislili, da ne bo preživela. Enkrat ji celo niso mogli več zaznati pulza. Kljub temu je noč prestala in sčasoma popolnoma okrevala.

Nekaj let za tem, ob smrti Alicinega očeta, sva se preselila še dlje na Long Island, da bi bila z njeno materjo. Ker nisva imela avta, sem pešačil ali se prevažal z avtobusom in podzemno železnico. Tako sem lahko ostal pionir in podpiral družino. Radosti polnočasne strežbe so daleč presegale vsake žrtve. Pomagati ljudem, kakršen je Joe Natale, ki se je odrekel obetajoči baseballski karieri in postal Priča, je samo eden od mnogih blagoslovov.

Leta 1967 so se razmere na newyorškem območju poslabšale, zato sem se odločil, da se z Alice in Johnom preselimo nazaj v moj domači kraj Ellensburg. Zdaj sem poplačan, ko vidim tako veliko materinih vnukov in pravnukov, ki sodelujejo v polnočasni strežbi. Nekateri služijo celo v Betelu. Tudi John, njegova žena in otroci zvesto služijo Jehovu.

Žal mi je 1989. smrt vzela drago ženo Alice. Izgubo mi pomaga prenašati zaposlenost v polnočasni službi. Z mojo sestro Alice se zdaj veseliva skupnega pioniranja. Kako lepo je zopet živeti pod isto streho in biti zaposlen z najpomembnejšim delom!

Spomladi 1994 sem prvič po približno 25 letih obiskal Betel. Kakšna radost je bila videti na ducate tistih, s katerimi sem delal pred več kot 40 leti! Ko sem leta 1930 šel v Betel, jih je bilo v družini komaj 250, danes pa jih betelska družina v Brooklynu šteje nad 3500!

Hranjen z duhovno hrano

Večino zgodnjih juter preživim na sprehodu ob reki Yakimi blizu doma. Od tam lahko vidim veličastno zasneženo goro Rainier, ki se dviga nad 4300 metrov visoko. Življenje v divjini je pestro. Včasih zagledam jelena in enkrat sem videl celo losa.

Ti tihi, samotni trenutki mi omogočajo globoko razmišljati o Jehovovih čudovitih pripravah. Molim za moč, da bi še naprej zvesto služil Bogu Jehovu. Med sprehajanjem tudi rad pojem, še posebej pesem »Veselimo Jehovovo srce«, katere besede se glasijo: »Jehova Bog, goreči Bog; modrost naj tvoja se blišči. V veselje srcu tvojemu, veselo vest oznanjamo.«

Srečen sem, da sem izbral delo, ki osrečuje Jehovovo srce. Molim, da bi še naprej lahko opravljal to delo, dokler ne prejmem nebeške nagrade, ki mi je obljubljena. Želim si, da bi ta pripoved spodbudila tudi druge, da bi svoje življenje uporabili v ,delu za jed, ki ne mine‘. (Janez 6:27, EI)

[Slika na strani 23]

Elwood barva napis »BERITE BOŽJO BESEDO BIBLIJO DNEVNO«

[Slika na strani 24]

Z Grantom Suiterjem in Johnom Kurzenom na kongresu leta 1940 predstavljamo novi gramofon

[Slika na strani 25]

David, Alice, Joel, Eva, Elwood in Frances smo bili leta 1944 v resnici in v polnočasni strežbi

[Slika na strani 25]

Še živeči od leve: Alice, Eva, Joel, David in Frances