Nasilje je vsepovsod

VOZNIK je sedel v svojem avtomobilu in čakal, da se na semaforju prižge zelena luč, ko je nenadoma opazil velikega moškega, ki je prihajal proti njemu, kričal opolzke besede ter žugal s pestjo. Hitro je zaklenil vrata in zaprl okna, toda veliki moški se je še vedno približeval. Ko je dospel do avtomobila, ga je zamajal in povlekel za vrata. Končno je razjarjen dvignil svojo veliko pest, treščil v vetrobransko steklo in ga zdrobil.

Ali je to prizor iz kakega akcijskega filma? Ne! To je bil prometni spor na havajskem otoku Oahu, ki je znan po svojem spokojnem, sproščenem ozračju.

Gornji pripetljaj ni nič presenetljivega. Ključavnice na vratih, rešetke na oknih, varnostniki v stavbah, celo napisi na avtobusih, ki sporočajo, da »vozniki pri sebi nimajo denarja« – vse kaže na eno stvar: nasilje je vsepovsod!

Nasilje doma

Dom so dolgo cenili kot človekov varni pristan. Vendar se ta idilična slika hitro spreminja. Družinsko nasilje, kamor spada zloraba otroka, pretepanje zakonca in umor, po vsem svetu oblikuje naslovne časopisne strani.

Na primer, »najmanj 750.000 britanskih otrok lahko zaradi tega, ker so doma izpostavljeni nasilju, še dolgo trpi zaradi travme,« pravi Manchester Guardian Weekly. Poročilo temelji na vprašalniku, ki je tudi razkril, da »so tri od štirih vprašanih žensk povedale, da so njihovi otroci videli nasilne pripetljaje, skoraj dve tretjini otrok pa sta videli, kako so pretepali njihovo mater«. Glede na U.S.News & World Report, tudi U.S. Advisory Board on Child Abuse and Neglect (Ameriški svetovalni odbor za zlorabljene in zanemarjene otroke) podobno ocenjuje, da »starši ali skrbniki vsako leto ubijejo 2000 otrok, od katerih je večina mlajša od štirih let«. Poročilo navaja, da to presega število mrtvih zaradi prometnih nesreč, utopitev ali padcev.

K nasilju doma spada tudi zloraba zakonca, ki zajema od porivanja ali prerivanja do klofutanja, brcanja, davljenja, pretepanja, grozenja z nožem ali pištolo ali celo ubijanja. In danes sta tako nasilna oba partnerja. Neka raziskava je odkrila, da približno četrtino poročanih primerov nasilja pri parih pričnejo moški, drugo četrtino ženske, ostalo pa bi lahko opisali kot pretepe, za katere sta kriva oba udeleženca.

Nasilje na delovnem mestu

Delovno mesto je običajno kraj, kjer človek zunaj doma najde red, spoštovanje in oliko. Toda videti je, da temu ni več tako. Statistike ameriškega sodnega ministrstva na primer kažejo, da je vsako leto več kot 970.000 ljudi žrtev nasilnega kriminala na delovnem mestu. Povedano drugače, glede na poročilo v Professional Safety​—Journal of the American Society of Safety Engineers »imajo lahko delavci možnost ena proti štiri, da so žrtve kakšne oblike nasilja na delu«.

Najbolj zaskrbljujoče pa je, da nasilje na delovnem mestu ni omejeno le na prepire in obrekovanje. »Nasilje nameščencev, posebno usmerjeno proti službodajalcem in drugim nameščencem, je sedaj v ZDA najhitreje rastoča vrsta umorov,« pravi isto poročilo. Leta 1992 je bil eden od šestih smrtnih primerov na delu umor; pri ženskah pa skoraj eden od dveh. Nihče ne zanika, da nekoč urejeno delovno mesto preplavlja val nasilja.

Nasilje v športu in pri razvedrilu

Šport in razvedrilo naj bi težila k temu, da zabavata ali sproščata človeka ter ga s tem osvežita za resnejša življenjska prizadevanja. Danes je razvedrilo multimilijonska dolarska industrija. Da bi ponudniki na tem donosnem tržišču ustvarili kar največji del dobička, se pri prodaji svojih izdelkov ne pomišljajo uporabljati kakršnih koli sredstev. In eno teh je nasilje.

Forbes, poslovna revija, je na primer poročal, da je neki izdelovalec video iger izdal priljubljeno vojno igro, v kateri vojak odtrga nasprotniku glavo in iztrga hrbtenico, gledalci pa medtem skandirajo: »Pokončaj ga! Pokončaj ga!« Druga verzija te iste igre, ki so jo naredili za konkurenčno podjetje, pa tega krvavega prizora ni imela. Rezultat? Nasilnejša verzija je pri prodaji prekosila svojo konkurentko v razmerju tri proti dve. To pa pomeni veliko vsoto denarja. Ko so verzije teh iger za domačo uporabo prišle na tržišče, so podjetja v prvih dveh tednih po vsem svetu zaslužila 65 milijonov ameriških dolarjev! Ko gre za dobiček, je nasilje le še ena vaba za porabnike.

Nasilje v športu pa je popolnoma druga zadeva. Igralci so pogosto ponosni na to, da drugega kakor koli že poškodujejo. Leta 1990 je bilo na neki hokejski tekmi na primer izrečenih 86 kazni – največ do tedaj. Igra je bila zaradi velikega nasilja ustavljena za tri ure in pol. Enega od igralcev so morali zdraviti zaradi počene obrazne kosti, opraskane roženice in globoke vreznine. Zakaj takšno nasilje? Neki igralec je pojasnil: »Ko zmagaš v zares razburljivi igri, v kateri je veliko pretepov, odideš domov in čutiš, da si malo bliže svojim ekipnim tovarišem. Menim, da pretepi igro naredijo resnično duhovno.« V kar precej današnjih športih nasilje, kot se zdi, ni postalo le sredstvo za dosego želenega rezultata, ampak je le-to želen rezultat.

Nasilje v šoli

Na šolo se je vedno gledalo kot na trdnjavo, kjer lahko mladi, ko stopijo vanjo, pustijo vse svoje skrbi zunaj in se osredotočijo na to, da razvijajo svoje misli in telo. A danes šola ni več tako varen in zanesljiv kraj. Gallupova anketa je leta 1994 odkrila, da so v javnih šolah v Združenih državah nasilje in tolpe problem številka ena; tako prehitevajo denarne težave, ki so bile na vrhu seznama prejšnje leto. Kako slab je v resnici položaj?

Na vprašanje: »Ali ste že kdaj bili žrtev nasilnega dejanja, ki se je zgodilo v šoli ali okoli nje?« je v neki anketi skoraj vsak četrti dijak odgovoril z da. Nanj je pritrdilno odgovorila tudi več kot desetina učiteljev. Ista anketa je odkrila, da je 13 odstotkov študentov, fantov in deklet, priznalo, da tu in tam v šolo prinesejo orožje. Večina je izjavila, da so to storili le, da bi naredili vtis na druge ali da bi se zaščitili. Toda neki sedemnajstletni dijak je ustrelil svojega učitelja v prsi, ko mu je ta poskušal vzeti pištolo.

Nasilna kultura

Nihče ne zanika, da je danes nasilje vsepovsod. Z nasilno kulturo se srečujemo doma, v službi, v šoli in pri razvedrilu. Mnogi so ga, ker so mu dnevno izpostavljeni, sprejeli kot nekaj normalnega – dokler sami niso žrtve. Takrat se sprašujejo: Ali ga bo kdaj konec? Bi tudi vi radi poznali odgovor? Prosimo, preberite si naslednji članek.