Moja življenjska želja – nikoli umreti

PRIPOVEDUJE HECTOR R. PRIEST

Zdravnik mi je dejal: »Rak je neozdravljiv, nič več ne moremo narediti za vas.« Takšno diagnozo so mi postavili pred več ko desetimi leti. Navzlic temu pa se še vedno oklepam na Bibliji temeljenega upanja, da bom na zemlji večno živel, ne da bi sploh kdaj umrl. (Janez 11:26)

STARŠA sta bila vdana metodista in sta redno hodila v cerkev v podeželsko mestece, do tja z naše družinske kmetije ni bilo prav daleč. Rodil sem se na Novi Zelandiji, v očarljivi poljedelski dolini, kakšnih 130 kilometrov severovzhodno od Wellingtona, v okrožju Wairarapa. Uživali smo ob pogledu na s snegom pokrite gore, čiste gorske potoke, valovite hribe in rodovitne planjave.

Metodistična cerkev uči, da gredo vsi dobri ljudje v nebesa in slabi v pekel, kraj ognjenih muk. Nisem mogel razumeti, zakaj Bog ni ljudi že kar takoj naselil v nebesih, če je hotel, da živijo tam. Od malega sem se bal smrti in se često spraševal, zakaj moramo umreti. Leta 1927, tedaj sem jih štel šestnajst, je družino zadela tragedija. Zaradi tega sem želel dobiti odgovore na nekaj vprašanj.

Zakaj je Reg umrl?

Brat Reg je hudo zbolel, ko mu je bilo enajst let. Zdravnik ni mogel ugotoviti, kaj je narobe, in mu tudi ni znal pomagati. Mama je poklicala metodističnega pastorja. Ta je nad njim molil, kar pa je ni potolažilo. Pravzaprav je duhovniku rekla, da njegove molitve ne pomagajo.

Ko je Reg umrl, je mama od vsakogar, s komer je govorila, skušala zvedeti kaj, kar bi potešilo njeno žejo po resnici, namreč, zakaj je njen sinek moral umreti. Ko se je tako v mestu pogovarjala s trgovcem, ga je vprašala, ali kaj ve, v kakšnem stanju so mrtvi. Nič ni vedel, rekel pa je: »Nekdo je tukaj pustil knjigo, ki bi vam morda prišla prav.«

Knjigo je vzela domov in jo začela brati, kar ni je dala več iz rok. Počasi se ji je razpoloženje povsem spremenilo, družini pa je povedala: »To je to; to je resnica.« Knjiga je bila The Divine Plan of the Ages, prvi zvezek Studies in the Scriptures. Sprva sem dvomil o tem, kako je knjiga opisovala Stvarnikov namen, in skušal temu oporekati. Zlagoma pa mi je ugovorov zmanjkalo.

Privzemanje biblijske resnice

Razmišljal sem: ,Predstavljaj si, da živiš večno, da ti nikoli ne bo treba umreti!‘ Takšno upanje bi res pričakoval od ljubečega Boga. Raj na zemlji! Da, to je bilo nekaj zame.

Zatem ko se je mama seznanila s temi presenetljivimi resnicami, je še s tremi krščanskimi sestrami iz Wellingtona, s Thompsonovo, Bartonovo in Jonesovo, včasih po več dni skupaj sejala kraljestveno seme podolgem in počez po podeželju. Oče pa jo je podpiral, čeprav ni imel takšnega misijonarskega duha kakor ona.

Prepričan sem bil, da je to resnica, vseeno pa nekaj časa nisem veliko naredil za svojo vero. Leta 1935 sem se poročil z Roweno Corlett, čez nekaj časa pa sta se nama rodila hčerka Enid in sin Barry. Pri okoliških kmetih sem kupoval živino, pokupil sem je na tisoče glav, to je bil moj posel. Ko so kmetje razpravljali o politiki, sem bil vesel, kadar sem jim rekel: »Nič od tega človekovega truda ne bo uspelo. Edina vlada, ki bo uspešna, je Božje kraljestvo.«

Na žalost me je zasvojil tobak; neprestano sem imel v ustih cigaro. Zbolel sem in zaradi hudih bolečin v trebuhu sem moral v bolnišnico. Rekli so mi, da imam gastroenteritis, povzročilo pa da ga je kajenje. Nehal sem s to razvado, ni pa bilo nenavadno, da sem sanjal, kako kadim cigareto ali cigaro, ki neskončno dolgo ne zgori. Kako strašna je lahko zasvojenost s tobakom!

Ko sem kajenje opustil, sem uredil še druge pomembne stvari. Leta 1939 sem se pri osemindvajsetih krstil v reki Mangatai, ki je tekla blizu naše hiše na deželi. Robert Lazenby, kasneje je na Novi Zelandiji nadzoroval oznanjevanje, se je pripeljal prav iz Wellingtona, da bi imel pri meni doma govor in me krstil. Od tedaj sem srčen Pričevalec za Jehova.

Organiziranje oznanjevanja

Potem ko sem bil že krščen, so me imenovali za nadzornika občine v Eketahuni. Žena Rowena do tedaj še ni privzela biblijske resnice. Vseeno pa sem ji povedal, da bom povabil Alfa Bryanta, iz Pahiatue, da mi pokaže, kako se prav oznanjuje po hišah. Želel sem organizirati oznanjevalsko dejavnost, da bi naše področje sistematično obdelali.

Rowena mi je rekla: »Hector, če boš šel oznanjevat po hišah, me ob vrnitvi ne boš več našel. Zapuščam te. Tvoje obveznosti so tukaj, doma pri družini.«

Nisem vedel, kaj naj naredim. Obotavljaje se sem se oblekel. Razmišljal sem: ,Moram to opravljati. Od tega je odvisno moje življenje in tudi življenje družine.‘ Roweni sem zatrdil, da ji nikakor ne želim zadajati ran in da jo zelo ljubim. Moram pa tako oznanjevati, ker gre za Jehovovo ime ter suverenost in s tem za naša življenja.

Z Alfom sva prišla do prvih vrat in pogovor je začel on. Potem pa sem prevzel besedo in stanovalcu povedal, da so dogodki v Noetovih dneh podobni današnjemu dogajanju in da moramo za svojo rešitev gotovo kaj ukreniti. (Matevž 24:37–39) Dal sem mu nekaj brošur.

Ko sva odšla naprej, mi je Alf rekel: »Kje si se vse to naučil? Saj me ne potrebuješ. Greva zdaj vsak zase, pa bova obdelala še enkrat več področja.« In tako sva storila.

Vračala sva se domov, jaz pa nisem vedel, kaj naju tam čaka. Presenečen in vesel sem bil, ko naju je Rowena pričakala s čajem. Čez štirinajst dni se mi je žena pridružila pri javnem oznanjevanju in postala zgled krščanske gorečnosti.

Maud Manser, njen sin William in hči Ruby so v naši poljedelski dolini prvi postali Jehovove priče. Maudin mož pa je bil grobijan, surovež že na pogled. Nekoč sva z Roweno prišla na njihovo kmetijo po Maud, ki naj bi šla na oznanjevanje. Mladi William je uredil, da bi šli z njegovim avtomobilom, toda oče si je stvari zamišljal drugače.

Bilo je napeto. Roweno sem prosil, naj podrži hčerkico Enid. Skočil sem v Williamov avtomobil in hitro potegnil, njegov oče pa je pohitel zapirat garažna vrata, da se ne bi mogli odpeljati. Pa ni uspel. Na dovozu sem ustavil, izstopil in počakal razkačenega g. Manserja. Rekel sem mu: »Gremo na terensko oznanjevanje in ga. Manser gre z nami.« Prosil sem ga za to in njegova jeza se je nekoliko polegla. Če sedaj razmišljam o tem, menim, da bi najbrž moral ravnati drugače; vendar je bil mož kasneje bolj naklonjen Jehovovim pričam, čeprav sam to nikoli ni postal.

V tistih letih je bilo tamkaj le nekoliko posameznikov Jehovovega ljudstva. Zelo pa smo uživali, ko so na našo kmetijo prihajali polnočasni oznanjevalci, pa še koristilo nam je. Med njimi sta bila tudi Adrian Thompson in njegova sestra Molly, oba sta končala enega prvih razredov Watchtowerjeve biblijske misijonarske šole Gilead in potem služila v tujini, v Japonski in Pakistanu.

Kaj smo doživljali med vojno

Druga svetovna vojna se je začela septembra 1939, oktobra 1940 pa je novozelandska vlada Jehovovim pričam prepovedala delovanje. Precej naših krščanskih bratov so vlačili po sodiščih. Nekatere so vtaknili v delovna taborišča, tako so jih ločili od žena in otrok. Ker se je vojna še razbesnela, me je skrbelo, ali me bodo vpoklicali k vojakom, čeprav smo imeli mlekarsko kmetijo. Potem je bilo objavljeno, da kmetov ne bodo več trgali od zemlje zaradi vojaške službe.

Z Roweno sva nadaljevala krščansko strežbo, vsak od naju je mesečno oznanjeval prek 60 ur. Takrat sem imel čast pomagati mladim Pričevalcem, ki so vztrajali v krščanski nevtralnosti. Za njih sem hodil na sodišča v mesta Wellington, Palmerston North, Pahiatuo in Masterton. Ponavadi je pri naborniški mizi sedel kdo od duhovništva in veselilo me je razgaljevati njihovo nekrščansko podpiranje vojne kampanje. (1. Janezov 3:10–12)

Nekega večera, ko sva z Roweno preučevala Stražni stolp, so detektivi prišli preiskat hišo. Našli so biblijsko literaturo in nama rekli: »Zaradi te lahko gresta v zapor.« Ko so mislili oditi, so ugotovili, da se jim je zaskočila zavora in se ne morejo odpeljati. William Manser jim je pomagal popraviti avtomobil in nikoli več se niso oglasili.

Med prepovedjo smo biblijsko literaturo skrivali v poslopju na oddaljenem koncu kmetije. Dvigoval sem jo ponoči v novozelandskem podružničnem uradu in jo z avtomobilom vozil domov, na tisti samotni kraj kmetije. Ko sem se tako neke noči pripeljal do podružnice, da bi prevzel ilegalni tovor, so se naenkrat prižgale vse luči, policist pa je zavpil: »Ujeli smo te!« Presenetljivo je bilo, da zadeve niso zapletali in smel sem oditi.

Leta 1949 sva z Roweno kmetijo prodala in se odločila, da bova pionirja, dokler nama ne bo pošel denar. Preselila sva se v hišo v Mastertonu in pionirala v tamkajšnji občini. Po dveh letih smo ustanovili featherstonsko občino, ki je štela 24 dejavnih oznanjevalcev, jaz pa sem bil predsedujoči nadzornik. Nato sem 1953. imel prednost potovati v Združene države na osemdnevni mednarodni kongres Jehovovih prič, ki je bil na Jenkijskem stadionu v New Yorku. Rowena ni mogla z menoj, ker je morala skrbeti za hčerko Enid, ki ima cerebralno paralizo.

Ko sem se vrnil na Novo Zelandijo, sem se moral zaposliti. Preselili smo se nazaj v mastertonsko občino, tam so me postavili za predsedujočega nadzornika. Približno takrat je William Manser v Mastertonu kupil Little Theater in to je bila prva kraljestvena dvorana v Wairarapi. V petdesetih letih je naša občina lepo napredovala, duhovno in številčno. Zato je okrajni nadzornik, ki nas je obiskoval, zrele brate in sestre večkrat opogumljal, naj se preselijo in drugje pomagajo pri oznanjevanju; mnogi so to res naredili.

Naša družina je ostala v Mastertonu in v naslednjih desetletjih sem, poleg številnih občinskih prednosti, z veseljem opravljal naloge na deželnih in mednarodnih zborovanjih. Rowena je vneto sodelovala v terenski službi in vztrajno pomagala drugim, da bi tudi oni v tem sodelovali.

Dolgo časa trajajoče preskušnje vere

Na začetku sem že omenil, da so 1985. odkrili, da imam neozdravljivega raka. Kako zelo smo si vsi, zvesta žena Rowena, jaz in otroka, želeli biti med milijoni, ki sedaj živijo in ne bodo nikoli umrli! Toda zdravniki so me poslali domov – umret. Prej so me seveda vprašali, kaj si mislim glede diagnoze.

»Ostal bom miren v srcu in optimist,« sem jim odgovoril. Pravzaprav me drži pokonci biblijski pregovor: »Srce mirno je življenje vsemu telesu.« (Pregovori 14:30)

Strokovnjaki za rakave bolezni so pohvalili to biblijsko pripombo, rekoč: »Takšno razmišljanje je za rakave bolnike 90-odstotno zdravilo.« Priporočili so mi še sedemtedensko zdravljenje z obsevanjem. Imam srečo, navsezadnje raka uspešno premagujem.

V tem že tako mučnem času sem doživel še en hud udarec. Mojo prijetno in zvesto ženo je prizadela možganska krvavitev in je umrla. Tolažbo sem našel v svetopisemskih opisih zvestih ljudi in v tem, kako jim je Jehova, če so ostali neoporečni, pomagal rešiti njihove probleme. Tako je moje upanje za novi svet ostalo svetlo. (Rimljanom 15:4)

Kljub temu sem zapadel v depresijo in nisem več želel služiti kot starešina. Bratje iz občine so me hrabrili, tako sem zopet zbral moči in nadaljeval. Rezultat tega pa je, da kot krščanski starešina in nadzornik lahko služim že nepretrgoma 57 let.

Prihodnost čakam z zaupanjem

To da sem lahko vsa ta leta služil Jehovu, je zame neprecenljiva čast. Kako zelo sem blagoslovljen! Tudi se mi ne zdi, da je preteklo ne vem koliko časa od takrat, ko sem kot šestnajstletnik mamo slišal vzklikniti: »To je to; to je resnica!« Mama je bila zvesta in goreča Priča vse do smrti leta l979, dočakala pa je več ko sto let. Tudi njeni otroci, hči in šest sinov, so postali zvestovdani Priče.

Zelo si želim doživeti čas, ko bo Jehovovo ime oprano vse sramote. Ali se mi bo uresničila življenjska želja, da ne bom nikoli umrl? Na to je seveda treba počakati. Prepričan sem, da bodo premnogi, da, milijoni tako blagoslovljeni. Dokler bom živ, pa bom neizmerno cenil že to, da sem med tistimi, ki ne bodo nikoli umrli. (Janez 11:26)

[Slika na strani 28]

Moja mati

[Slika na strani 28]

Z ženo in otrokoma