Jehova nas ni nikoli zapustil

PRIPOVEDUJE NASHO DORI

Mbreshtan je gorska vasica v južni Albaniji, nedaleč od Grčije, v kateri sem se rodil leta 1907. S petimi leti sem začel hoditi v grško šolo, toda šolanje je ustavil vdor italijanskih sil med prvo svetovno vojno. Po vojni sem nadaljeval šolanje, toda tokrat v albanščini.

ČEPRAV starši niso bili preveč verni, so živeli po običajih albanske pravoslavne cerkve. Moj prastric je bil duhovnik v Mbreshtanu. Tako sem delal v cerkvi in dobil vpogled v dogajanje v njej. Obredi so se mi zdeli tako prazni, motila pa me je tudi hinavščina.

Starši so mi po krajevni navadi izbrali mlado nevesto. Argjiro je bila iz bližnje vasi Grabova. Poročila sva se 1928., ko je imela 18 let.

Spoznavanje biblijske resnice

Približno takrat sem bratrancu, ki nas je prišel obiskat iz Združenih držav, potožil o pravoslavni cerkvi. »V Ameriki, blizu mene,« je odgovoril, »je skupina ljudi, ki nima cerkve, toda preučuje Biblijo.« Misel o preučevanju Biblije brez cerkve, mi je ugajala. Zato sem ga prosil, naj mi pošlje nekaj biblijske literature.

Na ta pogovor sem povsem pozabil. Potem pa sem po približno enem letu dobil paket iz Milwaukeeja, Wisconsin. V njem je bila knjiga Harfa Božja v albanščini in Stražni stolp v grščini. Preletel sem knjigo in opazil, da omenja pravo cerkev. To me je vznemirilo. ,Nič nočem imeti s cerkvijo,‘ sem si rekel. Zato knjige nisem temeljito prebral.

Leta 1929 sem šel k vojakom in poslali so me v Tirano, glavno mesto Albanije. Tam sem spoznal Stathija Mučija, ki je bral Biblijo v grščini. »Ali hodite v cerkev?« sem ga vprašal. »Ne,« je odgovoril. »Zapustil sem jo. Sem pripadnik Mednarodnih preučevalcev Biblije.« V nedeljo sva s še enim vojakom šla s Stathijem na shod. Tam sem spoznal, da prava cerkev ni zgradba ali vera, temveč da jo sestavljajo maziljeni Kristusovi služabniki. Šele tedaj sem razumel, o čem je pisala Harfa Božja.

Sredi 1920-ih sta se Nasho Idrizi in Spiro Vruho vrnila iz Združenih držav v Albanijo in tam razširjala biblijske resnice, ki sta se jih naučila. V Tirani sem začel obiskovati shode, na katerih je bilo prisotnih nekaj Preučevalcev Biblije. Zelo kmalu mi je bilo jasno, da sem našel Jehovovo organizacijo. Tako sem se 4. avgusta 1930 krstil v bližnji reki.

Potem sem se vrnil v Mbreshtan, da bi opravljal svoj čevljarski poklic. Še pomembnejše pa je bilo to, da sem začel z drugimi deliti biblijske resnice, ki sem se jih naučil. Govoril sem jim: »Jezus Kristus ni takšen kot ikone v cerkvi. On je živ!«

Oznanjevanje kljub nasprotovanju

Leta 1925 je oblast prevzel Ahmed Bey Zogu. Leta 1928 se je postavil za kralja Zoga I. in vladal do 1939. Njegov minister za človekove pravice je odobril naše krščansko delovanje. Kljub temu smo imeli težave, ker je bil Musa Juka, minister za notranje zadeve, tesno povezan s papežem v Rimu. Juka je odredil, da so lahko priznane le tri vere – muslimanska, pravoslavna in rimskokatoliška. Policija nam je skušala zapleniti knjige in preprečiti oznanjevanje, vendar ji to ni uspelo.

V 1930-ih sem pogosto obiskoval Berati, večje mesto v Albaniji, od koder je Mihal Sveci usmerjal oznanjevalsko delo. Organizirali smo oznanjevalska potovanja po vsej državi. Nekoč so me za dva tedna poslali v Skadar, in tam sem oddal veliko literature. Leta 1935 nas je skupina najela avtobus, da bi oznanjevali v mestu Kelcyra. Potem pa smo organizirali daljše potovanje po albanskih mestih Permeti, Leskoviku, Erseka, Korča, Pogradeci in Elbasani. Potovanje smo končali v Tirani še ravno pravi čas, da smo prisostvovali slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt.

Duhovna hrana nam je pomagala, da smo ostali duhovno močni, zato se nismo nikoli počutili zapuščene. Med letoma 1930 in 1939 sem redno dobival Stražni stolp v grščini. Za cilj sem si postavil brati Biblijo vsak dan vsaj eno uro, kar sem delal približno 60 let, dokler mi vid ni opešal. V albanščini je na voljo celotna Biblija šele kratek čas, zato sem vesel, da sem se kot otrok naučil grščine. Tudi drugi albanski Priče so se v tistih zgodnjih dneh naučili brati grško, da so lahko prebirali celotno Biblijo.

Leta 1938 se je krstila Argjiro. Do 1939 se nama je rodilo že sedem od desetih otrok. Na žalost so trije med prvimi sedmimi umrli mladi.

Nadloge med drugo svetovno vojno

Aprila 1939, tik pred začetkom druge svetovne vojne, so italijanske fašistične čete napadle Albanijo. Kmalu zatem so prepovedali delovanje Jehovovih prič, kljub temu pa je naša skupinica 50 kraljestvenih oklicevalcev še naprej oznanjevala. Med drugo svetovno vojno so nam zasegli in uničili kakšnih 15.000 knjig in knjižic.

Jani Komino je imel veliko skladišče za literaturo, ki je bilo povezano z njegovim domom. Italijansko vojsko je zelo vznemirila vest, da se knjige tiska v Združenih državah. »Vi ste propagandisti! Združene države so proti Italiji!« so rekli. Aretirali so goreča mlada brata, Thomaija in Vasilija Cama, in ko so zvedeli, da sta knjige, ki sta jih razdeljevala, dobila od Komina, so prijeli še njega. Policija me je kmalu pozvala na zaslišanje.

»Ali poznate te ljudi?« so me vprašali.

»Da,« sem odgovoril.

»Ali delate z njimi?«

»Da,« sem odvrnil. »Mi smo Jehovove priče in ne nasprotujemo vladam. Smo nevtralni.«

»Ali ste razdeljevali to literaturo?«

Ko sem pritrdil, so mi nadeli lisice in me 6. julija 1940 zaprli. V zaporu jih je bilo še pet iz moje vasi – Josef Kaci, Llukan Barko, Jani Komino in brata Cama. Tam smo spoznali tri druge Priče – Goria Načija, Nikodhima Shytija in Leonidasa Popa. Vseh devet se nas je tiščalo v 1,8 krat 3,7 metra veliki celici!

Po nekaj dneh so nas skupaj vklenjene odpeljali v mesto Permeti. Tri mesece kasneje so nas premestili v zapor v Tirano in nas tam brez zaslišanja zadržali še osem mesecev.

Končno smo prišli pred vojaško sodišče. Z bratom Shytijem sva bila obsojena na 27 mesecev zapora, brat Komino na 24, druge pa so izpustili po 10 mesecih. Premestili so nas v gjirokastrski zapor. Tam je brat Gole Flloko poskrbel, da smo 1943. leta lahko šli domov. Nato se je naša družina naselila v mestu Permeti; tam sem postal nadzornik male občine.

Čeprav so naše delovanje prepovedali, v okoliških državah pa je divjala druga svetovna vojna, smo se trudili delati, kar smo lahko, da bi spolnili našo nalogo oznanjevanja kraljestvenega sporočila. (Matevž 24:14) Leta 1944 je bilo zaprtih 15 Prič. Vendar pa kljub tem hudim časom nismo nikoli občutili, da bi nas Jehova zapustil.

Preizkušeni glede nevtralnosti

Čeprav se je vojna 1945. končala, so se naše težave nadaljevale in celo večale. Na volitvah 2. decembra 1946 so uvedli obvezno glasovanje. Vsakega, kdor se je upal vzdržati, so imeli za državnega sovražnika. Bratje v permetski občini so začeli spraševati: »Kaj naj naredimo?«

»Če zaupate v Jehova,« sem odgovoril, »me ni treba spraševati, kaj narediti. Sami veste, da je Jehovovo ljudstvo nevtralno, da ni del tega sveta.« (Janez 17:16)

Na dan volitev so k naši hiši prišli vladni predstavniki. Začeli so mirno: »No, pogovorimo se ob skodelici kave. Ali veste, kaj je danes?«

»Da, danes so volitve,« sem odgovoril.

»Potem pohitite, drugače boste pozni,« je rekel en uslužbenec.

»Ne, ne nameravam iti. Mi glasujemo za Jehova,« sem odvrnil.

»Dobro, potem pa glasujte za opozicijo.«

Pojasnil sem, da smo Jehovove priče popolnoma nevtralni. Ko je postalo naše stališče splošno znano, so začeli na nas še bolj pritiskati. Ukazali so, naj se nehamo shajati, pa smo to počeli skrivoma.

Vrnitev v domačo vas

Leta 1947 sem se z družino vrnil v Mbreshtan. Kmalu zatem so me nekega hladnega decembrskega popoldneva poklicali v pisarno Sigurime (tajne policije). »Ali veste, zakaj sem vas poklical?« me je vprašal policist.

»Domnevam da zato, ker ste slišali obtožbe zoper mene,« sem odgovoril. »Ampak v Bibliji piše, da nas bo svet sovražil, zato me obtožbe ne presenečajo.« (Janez 15:18, 19)

»Ne govorite mi o Bibliji,« je odrezavo odvrnil. »Pošteno vas bom pretepel.«

Policist in njegovi možje so odšli, meni pa naročili, naj počakam zunaj, na hladnem. Nekoliko pozneje me je poklical v pisarno in mi ukazal, naj se ne shajamo več v naši hiši. »Koliko vas živi v vaši vasi?« je vprašal.

»Sto dvajset,« sem odgovoril.

»In katere vere so?«

»Albanske pravoslavne.«

»Pa vi?«

»Jaz sem Jehovova priča.«

»Sto dvajset ljudi hodi po eni poti, vi pa po drugi?« Potem mi je ukazal, naj v cerkvi prižgem sveče. Ko sem to zavrnil, me je začel tepsti s palico. Šele okrog ene ure zjutraj so me končno izpustili.

Preskrba z literaturo pretrgana

Po koncu druge svetovne vojne smo začeli ponovno dobivati Stražni stolp po pošti. Toda sčasoma so revije nehale prihajati. Potem pa je pome neke noči, ob dvaindvajseti uri, prišla tajna policija. »Prispela je neka revija v grščini,« so mi rekli, »in radi bi, da nam vi pojasnite za kaj gre.«

»Ne znam dobro grško,« sem rekel. »Sosed zna bolje. Morda vam lahko on pomaga.«

»Ne, želimo da nam to pojasnite vi,« je rekel stražnik in izvlekel nekaj izvodov Stražnega stolpa v grščini.

»A, ti so pa moji!« sem vzkliknil. »Seveda lahko pojasnim. Vidite, te revije prihajajo iz Brooklyna, New York. Tam je središče Jehovovih prič. Sem namreč Jehovova priča. Toda zdi se, da so se zmotili pri naslovu. Te revije bi morali poslati meni, ne pa vam.«

Revij mi niso dali in od takrat pa vse do leta 1991, več kot 40 let kasneje, nismo v Albaniji dobivali nobene biblijske literature. V vseh teh letih smo oznanjevali samo s svojimi Biblijami. Leta 1949 je bilo v zaporu približno 20 Prič; nekateri so dobili tudi petletne zaporne kazni.

Težave naraščajo

V petdesetih letih so morali ljudje nositi dokumente, s katerimi so izkazali podpiranje vojske. Toda Jehovove priče so odklonili nošenje takšnih dokumentov. Zaradi tega sva z bratom Komino preživela v ječi še dva meseca.

V obdobju, ko je država dovolila delovanje nekaterih ver, smo imeli kar nekaj svobode. Vendar pa so 1967. prepovedali vse vere, s čimer je Albanija uradno postala povsem ateistična država. Priče so se poskušali še naprej shajati, toda to je postalo sčasoma zelo težko. Nekateri smo si v podlogo suknjiča zašili poseben žep, v katerega smo lahko skrili majhno Biblijo. Potem smo odšli na polje in jo brali.

Priče v Tirani so ujeli pri takšnem početju in tri obsodili na petletno kazen v odročnih delovnih taboriščih. Zaradi tega so trpele njihove družine. Nas, ki smo živeli v majhnih odmaknjenih vaseh, niso pošiljali proč, ker se jim nismo zdeli nevarni. Vendar pa so zaradi naše nevtralnosti zbrisali naša imena s seznamov za hrano. Zato je bilo življenje zelo težko. Umrla sta nama še dva otroka. Kljub temu nismo nikoli čutili, da bi nas Jehova zapustil.

V Albaniji je bil strah zelo razširjen. Tajna policija je nadzorovala vsakogar in pisala poročila o vseh, ki so si upali izraziti mnenje, drugačno od mnenja vladajoče stranke. Zato smo bili zelo previdni glede pisnega poročanja o svojem delovanju. Duhovno smo se lahko spodbujali po skupinah, ki niso bile večje od dveh ali treh bratov. Vendar pa nismo nikoli nehali oznanjevati.

Tajna policija je razširila govorico, da je znan Priča v Tirani vohun, ker je želela brate zmesti. Zaradi tega so nekateri izgubili zaupanje in to je nekoliko zmotilo našo enotnost. Ker nismo imeli novejše literature in tudi nobenega stika z Jehovovo vidno organizacijo, so nekateri popustili strahu.

Poleg tega so oblasti razširile govorico, da je Spiro Vruho, zelo cenjen krščanski starešina v Albaniji, naredil samomor. »Vidite,« so rekli, »celo Vruho je obupal.« Kasneje se je izkazalo, da je bil brat Vruho umorjen.

Leta 1975 sva bila z Argjiro nekaj mesecev pri najinem sinu v Tirani. Med volitvami so mestne oblasti pritiskale na naju z grožnjami: »Če ne bosta glasovala, bomo sinu vzeli službo.«

»Moj sin ima to službo 25 let,« sem odgovoril. »O njem in njegovi družini imate izčrpne osebne podatke. Jaz pa nisem glasoval že več kot 40 let. Seveda imate to zapisano. Če ne, vaši zapiski niso v redu. Če pa je, potem ste bili nezvesti stranki, ker ste mu dovolili, da je delal toliko let.« Ko je oblast to slišala, je izjavila, da ne bo vztrajala pri svojem, če se vrneva v Mbreshtan.

Dramatične spremembe

Leta 1983 smo se preselili iz Mbreshtana v Lači. Kmalu zatem, leta 1985, je diktator umrl. Vladal je vse od tistih prvih obveznih volitev leta 1946. Njegov kip, ki se je dvigal nad glavnim trgom v Tirani, pa tudi Stalinovega so kasneje odstranili.

V desetletjih, ko je bilo naše delovanje prepovedano, so z mnogimi Pričami okrutno ravnali in nekatere tudi ubili. Neki moški je nekaj Pričam na ulici rekel: »V obdobju komunistov smo vsi zapustili Boga. Le Jehovove priče so mu ostali zvesti, in to kljub preizkušnjam in težavam.«

Junija 1991, ko je oblast priznala več svobode, nas je o dejavnosti v krščanski strežbi poročalo devet. Junija 1992, en mesec po odpravi prepovedi, nas je v oznanjevanju sodelovalo 56. Prej istega leta, smo bili navdušeni nad 325 prisotnimi na slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt. Od takrat je število oznanjevalcev naraslo na preko 600, 14. aprila 1995 pa je spominsko slovesnost obiskalo 3491 ljudi! Občutil sem nepopisno veselje, ker se je v zadnjih nekaj letih naši občini pridružilo toliko mladih.

Argjiro je ostala zvesta Jehovu in mi bila vdana v vseh teh letih. Če sem bil v zaporu ali na oznanjevalskem potovanju, je brez pritoževanja potrpežljivo skrbela za potrebe družine. En sin in njegova žena sta se 1993. krstila, kar naju je zelo razveselilo.

Edino za Božje kraljestvo

Veselim se, ko vidim, da je Jehovova organizacija v Albaniji tako enotna in uživa duhovno blaginjo. Počutim se kot postarani Simeon v Jeruzalemu, ki je bil pred svojo smrtjo deležen dragocene prednosti, da je lahko videl dolgo pričakovanega Mesija. (Lukež 2:30, 31) Ko me sedaj kdo vpraša, katera oblika vlade mi je ljubša, rečem: »Ni mi ljubši ne komunizem ne kapitalizem. Ni pomembno, ali je dežela v lasti ljudstva ali države. Vlade gradijo ceste, do oddaljenih vasi napeljujejo elektriko in do določene mere skrbijo za red. Vendar pa je Jehovova vlada, Njegovo nebeško Kraljestvo, edina rešitev hudih problemov, s katerimi se srečuje Albanija in ves svet.«

To, kar opravljajo Božji služabniki po vsem svetu, ko oznanjujejo Božje kraljestvo, ni delo kakega človeka. To je Božje delo in mi smo Njegovi služabniki. Čeprav smo v Albaniji imeli veliko težav in bili dolgo odrezani od Jehovove vidne organizacije, nas On ni nikoli zapustil. Njegov duh je bil vedno z nami in je usmerjal vsak naš korak. To sem doživljal vse življenje.