»Ljubezen nikoli ne mine«

PO PRIPOVEDI SAMUELA D. LADESUYIJA

Ko se ozrem v pretekla leta in vidim, kaj vse je bilo doseženo, sem presenečen. Jehova še po vsej zemlji dela čudovite stvari. Od tistih nekaj, kar nas je pričelo oznanjevati leta 1931, je v nigerijskem Ileshaju zraslo 36 občin. Število tistih, ki so v Nigeriji oznanjevali ob prihodu prvih diplomantov Watchtowerjeve biblijske šole Gilead leta 1947, je s približno 4000 naraslo na preko 180.000. Na začetku takšnega povečanja nismo pričakovali, kaj šele da bi si kaj takega zamišljali. Kako sem hvaležen, da sem imel delež v tem čudovitem delu! Naj vam to pojasnim.

MOJ oče je po mestih trgoval z orožjem in smodnikom; doma je bil malokdaj. Kolikor vem, je imel sedem žen, toda vse niso živele z njim. Mojo mater je podedoval od svojega pokojnega brata. Postala je njegova druga žena, jaz pa sem živel pri njej.

Nekega dne se je oče vrnil z obiska pri prvi ženi, ki je živela v sosednji vasi. Tam je izvedel, da moj polbrat hodi v šolo. Star je bil deset let, prav kakor jaz. Tako se je oče odločil, da moram tudi jaz v šolo. Podal mi je devet penijev – tri za učbenik in šest za tablico. To je bilo leta 1924.

Nastanek skupine za preučevanje Biblije

Od najzgodnejših let sem ljubil Božjo Besedo, Biblijo. V šoli sem užival pri biblijskem pouku in učitelji nedeljske šole so me vedno hvalili. Tako sem 1930. leta izkoristil priložnost in se udeležil predavanja, ki ga je imel gostujoči Preučevalec Biblije, eden prvih, ki so pričevali v Ileshaju. Po predavanju mi je izročil izvod knjige Harfa Božja v jorubščini.

V nedeljsko šolo sem redno hodil. Sedaj sem s seboj pričel jemati Harfo Božjo in jo uporabljal pri spodbijanju nekaterih naukov, ki so jih tam učili. Končevalo se je s prepiri, cerkveni voditelji pa so me pogosto svarili pred tem, da bi ubiral pot po tem ‚novem nauku‘.

Naslednje leto sem med sprehodom po ulici naletel na skupino ljudi, ki je poslušala predavajočega moža. Govornik je bil Preučevalec Biblije, J. I. Owenpa. Tja ga je poslal William R. Brown (pogosto so ga klicali Biblija Brown), ki je iz Lagosa nadzoroval delo oznanjevanja Kraljestva.a Ko sem izvedel za biblijskoučno skupinico v Ileshaju, ki so jo ustanovili, da bi preučevala Harfo Božjo, sem se jim pridružil.

V skupini sem bil najmlajši – komaj dijak, približno 16-ih let. Ponavadi bi mi bilo nerodno in celo strah tako tesno sodelovati z možmi v 30-ih in več letih. Toda moje družbe so se veselili in me spodbujali. Bili so mi kakor očetje.

Nasprotovanje duhovščine

Kmalu pa smo se pričeli srečevati z resnim nasprotovanjem duhovščine. Katoličani, anglikanci in drugi, ki so se predhodno borili drug proti drugemu, so se sedaj združili proti nam. Da bi nas oplašili, so se s krajevnimi glavarji zarotili, da bodo proti nam ukrepali. Naše knjige so razglasili za ljudem nevarne in poslali policijo, ki jih je zaplenila. Toda višji častnik jih je opozoril, da knjig nimajo pravice vzeti, in po dveh tednih so jih vrnili.

Zatem so nas pozvali na sestanek, kjer smo srečali oba, najvišjega glavarja, skupaj z drugimi krajevnimi odličniki. Takrat nas je bilo skupaj okoli 30. Nameravali so nam preprečiti branje »nevarnih« knjig. Vprašali so nas, ali smo tujci, toda ko so naše obraze temeljito pregledali, so sklenili: »To so naši sinovi, čeprav so med njimi tudi drugorodci.« Razložili so nam, da ne želijo, da bi mi nadaljevali preučevanje knjig vere, ki nam bo škodila.

Molče smo se vrnili domov, saj smo se odločili, da se za takšne odličnike ne bomo prav nič zmenili. Večina od nas se je zelo veselila tega, kar smo se učili, in bila odločena, da bo še naprej preučevala. Tako smo kljub nekaterim, ki so se prestrašili in se ločili od naše skupine, nadaljevali preučevanje v delavnici nekega tesarja. Voditelja nismo imeli. Pričeli smo z molitvijo in se nato samo izmenjavali pri branju odstavkov knjige. Po približno eni uri smo ponovno molili in se vrnili domov. Vendar so nas izsledili. Tako so nas glavarji in verski voditelji vsaka dva tedna sklicali ter nas svarili pred preučevanjem literature Preučevalcev Biblije.

Medtem pa smo se trudili uporabiti tisto malo znanja, kar smo ga imeli, da bi pomagali ljudem, in mnogi so se strinjali z nami. Posamezniki so se nam pridruževali drug za drugim. Bili smo srečni, toda še vedno nismo dobro poznali religije, s katero smo bili povezani.

Da bi se organizirali, je zgodaj v letu 1932 iz Lagosa prispel brat, ki nam je pri tem pomagal, aprila pa je dospel še »Biblija« Brown. Ko je videl skupinico 30-ih, nas je vprašal, kako napredujemo pri branju. Povedali smo mu vse, kar smo vedeli. Rekel je, da smo pripravljeni za krst.

Ker je bilo sušno obdobje, smo morali odpotovati 14 kilometrov iz Ileshaja in kakšnih 30 se nas je krstilo. Od takrat smo se imeli za oznanjevalce Kraljestva in pričeli hoditi po hišah. Na kaj takega nismo bili pripravljeni, toda sedaj smo bili vneti za to, da z drugimi delimo tisto, kar znamo. Morali smo se dobro pripraviti, da bi lahko z biblijsko podporo zavračali krive nauke, s katerimi smo se spopadali. Tako smo na shodih razpravljali o naukih in drug drugemu pomagali, kakor smo vedeli.

Naše oznanjevanje

Naše oznanjevanje je zajelo vso vas. Ljudje so se nam posmehovali in na nas vpili, vendar se za to nismo zmenili. Čeprav smo se morali še vedno veliko naučiti, je bila naša radost neizmerna, saj smo imeli resnico.

Vsako nedeljo smo hodili po hišah. Ljudje so spraševali, mi pa smo jim poskušali odgovarjati. Ob nedeljskih večerih so bila javna predavanja. Ker nismo imeli kraljestvene dvorane, smo se shajali na prostem. Ljudi smo zbrali, jim predavali, nato pa jih povabili k postavljanju vprašanj. Včasih smo oznanjevali v cerkvah.

Potovali smo tudi na področja, kjer za Jehovove priče niso še nikoli slišali. Do tja smo večinoma kolesarili, včasih pa tudi najeli avtobus. Ob prihodu v vas smo glasno zahupali. Cela vas nas je lahko slišala! Ljudje so prihiteli, da bi ugotovili, kaj se dogaja. Ko smo jim povedali sporočilo, so se prerivali, da bi dobili izvode naše literature. Razdelili smo jih v velikih količinah.

Prihod Božjega kraljestva smo pričakovali z navdušenjem. Spominjam se, da je neki brat ob pogledu na poln celoletni seznam razprav o stavku v 1935 Yearbooku, ki smo ga takrat dobili, vprašal: »Ali to pomeni, da bo pred prihodom harmagedona minilo še celo leto?«

Voditelj mu je odgovoril z vprašanjem: »Brat, ali misliš, da bi prenehali brati Yearbook, če bi harmagedon prišel jutri?« Brat je zanikal, voditelj pa pripomnil: »Zakaj te torej skrbi?« Bili smo in smo še vedno vneti za Jehovov dan.

Vojna leta

Med drugo svetovno vojno so prepovedali vnos naših knjig v državo. Neki brat v Ileshaju pa je knjigo Riches nevede predstavil policistu. Ta se je zanimal: »Čigava je ta knjiga?« Brat je odgovoril, da je njegova. Policist mu je odvrnil, da je ta knjiga prepovedana, ga odpeljal na postajo in zaprl.

Odšel sem na policijsko postajo in brata zatem, ko sem po njem povprašal, s plačilom kavcije osvobodil. Nato sem telefoniral v Lagos bratu Brownu in ga obvestil o dogodku. Vprašal sem ga še, ali obstaja kakšen zakon, ki prepoveduje tudi kroženje naših knjig. Brat Brown mi je zatrdil, da je prepovedan samo vnos v državo, ne pa tudi kroženje naših knjig. Po treh dneh je brat Brown poslal iz Lagosa brata, da bi videl, kaj se dogaja. Ta pa je odločil, naj gremo naslednji dan vsi na oznanjevanje z revijami in knjigami.

Razšli smo se v različne smeri. Po približno eni uri sem izvedel, da so večino bratov prijeli. Zato sva z gostujočim bratom odšla na policijsko postajo. Toda našega pojasnila, da knjige niso prepovedane, policija ni hotela poslušati.

Vseh 33 bratov, kolikor so jih prijeli, so poslali na ifejsko glavno preiskovalno sodišče, jaz pa sem se jim pridružil. Ko so vaščani videli, da nas peljejo stran, so vpili: »Sedaj je s temi ljudmi konec! Semkaj jih več ne bo.«

Tožbo so vročili nigerijskemu glavnemu preiskovalnemu sodniku. Razstavili so vse knjige in revije. Zanimal se je, kdo je pooblastil komandirja, da te ljudi aretira. Komandir je odvrnil, da je ukrepal po navodilih višjega častnika. Tega so s štirimi našimi predstavniki, vštevši mene, poklicali v njegove kabinete.

Sodnik je bil radoveden, kdo je gospod Brown. Odvrnili smo mu, da je predstavnik Watch Tower Society v Lagosu. Zatem nam je pojasnil, da je od njega prejel telegram o nas. Primer je tisti dan odložil in bratom zagotovil začasni odpust. Naslednji dan jih je oprostil in osvobodil, policiji pa naročil, naj vrnejo knjige.

V Ilesha smo se pojoč vrnili. Ljudje so ponovno pričeli vpiti, toda sedaj drugače: »Spet so prišli!«

Jehovovo merilo o zakonski zvezi je razjasnjeno

Leta 1947 so prvi trije gileadski diplomanti prispeli v Nigerijo. Eden od njih, Tony Attwood, še vedno služi tukaj, v nigerijskem Betelu. Od takrat smo bili v Jehovovi organizaciji v Nigeriji priče velikim spremembam. Ena izmed teh je bil naš pogled na poligamijo.

Februarja 1941 sem se poročil z Olabisi Fashugbo in spoznanje mi ni dovoljevalo imeti dodatnih žena. Vendar je bilo mnogoženstvo do prihoda misijonarjev leta 1947 v občinah nekaj vsakdanjega. Poligamističnim bratom so pojasnili, da so se poročali z več kot eno ženo v nevednosti. Zato so jih lahko obdržali – dve, tri, štiri ali pet – toda vzeti si ne bi smeli nobene več. Takšno je bilo splošno mnenje.

Mnogi so se nam želeli pridružiti, še posebno Družba kerubov in serafov v Ileshaju. Govorili so, da so Jehovove priče edini, ki učijo resnico. Strinjali so se z nauki in hoteli spremeniti svoje cerkve v kraljestvene dvorane. Za uresničitev tega, smo si zelo prizadevali. Imeli smo tudi središča za šolanje njihovih starešin.

Nato pa je o mnogoženstvu prišlo novo navodilo. Na okrajnem zboru leta 1947 je predaval eden od misijonarjev. Govoril je o lepem vedenju in navadah. Zatem je navedel Prvi list Korinčanom 6:9, 10, ki pravi, da nepravični ne bodo podedovali Božjega kraljestva. Nato je dodal: »In poligamisti ne bodo podedovali Božjega kraljestva!« Ljudje v občinstvu so ogorčeno zavpili: »Kaj takega, poligamisti ne bodo podedovali Božjega kraljestva!« Končalo se je v razkolu. Bilo je kakor v vojni. Mnogi od teh, ki so se šele nedavno pridružili, so se umaknili, govoreč: »Hvala Bogu, da nismo šli predaleč.«

Toda večina bratov je pričela uravnavati svoje poti, ženam plačala in jih odpustila z besedami: ‚Mlada si, pojdi in poišči si drugega. Polomil sem ga, da sem se poročil s teboj. Sedaj moram biti mož ene žene.‘

Kmalu se je pojavila druga težava. Nekateri so se potem, ko so se odločili obdržati eno ženo in odpustiti druge, premislili in se odločili, da želijo vzeti nazaj eno od odpuščenih in dati prostost tisti, ki so jo prvotno obdržali! Tako je spet nastal problem.

Nadaljnje navodilo, ki je prišlo iz upravnega središča v Brooklynu, je temeljilo na Malahiju 2:14, ki obravnava »ženo mladosti tvoje«. Po njem bi morali možje obdržati prvo ženo, s katero so sklenili zakonsko zvezo. Tako je bilo vprašanje končno rešeno.

Službene prednosti

Družba je leta 1947 pričela krepiti občine in jih organizirati v okraje. Želeli so imenovati zrele brate s poglobljenim znanjem, da bodo ‚služabniki sovernikom‘. Danes se ti imenujejo okrajni nadzorniki. Brat Brown me je vprašal, ali bi sprejel takšno službo. Odvrnil sem, da je bil razlog mojega krsta spolnjevati Jehovovo voljo, in dodal: »Ti si me tudi krstil. In ali misliš, da jo bom sedaj, ko imam priložnost še bolj služiti Njemu, zavrnil?«

Oktobra istega leta nas je bilo sedem povabljenih v Lagos in tam so nas šolali pred odpoklicem v okrajno službo. Okraji so bili v tistih dneh ogromni. Vsa država je bila razdeljena na samo sedem okrajev. Občin je bilo malo.

Naše delo služabnikov sovernikom je bilo naporno. Vsak dan smo prehodili več kilometrov, pogosto skozi soparne tropske gozdove. Vsak teden smo morali potovati od vasi do vasi. Kdaj pa kdaj sem mislil, da mi bodo noge odpovedale. Včasih sem imel občutek, da umiram! Toda bilo je tudi veliko veselja, še posebno ko sem opazoval naraščanje števila ljudi, ki so sprejeli resnico. Saj se je število oznanjevalcev dežele v samo sedmih letih početverilo!

V okrajni službi sem sodeloval do 1955. leta, ko me je bolezen prisilila, da sem se vrnil v Ilesha. Tam so me določili za mestnega nadzornika. Doma sem se lahko bolj osredotočil na duhovno pomoč družini. Danes vseh šest otrok zvesto služi Jehovu.

Prava ljubezen nikoli ne mine

Ko se ozrem v minula leta, vidim, da imam toliko stvari, za katere sem lahko hvaležen. Bila so razočaranja, skrbi in bolezen, toda tudi toliko radosti. Čeprav se je naše znanje in razumevanje z leti povečalo, sem iz izkušnje spoznal pomen Prvega lista Korinčanom 13:8, ki pravi: »Ljubezen nikoli ne mine.« Če ljubiš Jehova in zvesto vztrajaš v njegovi službi, ti bo v težavah pomagal in te bogato blagoslovil.

Luč resnice sveti vedno močneje. V dneh, ko smo pričeli, smo mislili, da bo harmagedon prišel kmalu; zato smo tako hiteli, da bi naredili vse, kar je bilo v naši moči. Vendar je vse to koristilo nam. Zato se strinjam s psalmistovimi besedami: »Hvalil bom GOSPODA [Jehova, NW] v življenju svojem, psalme prepeval Bogu svojemu, dokler bodem živ.« (Psalm 146:2)

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 23]

Samuel z Miltonom Henschlom 1955. leta

[Slika na strani 24]

Samuel z ženo Olabisi