Karaiti in njihovo iskanje resnice

»NATANČNO preiskujte [Sveto pismo] in se ne zanašajte na moje mnenje.« Te besede je izrekel karaitski voditelj iz osmega stoletja n. š. Kdo so bili karaiti? Se lahko iz njihovega zgleda naučimo kaj koristnega? Da bi odgovorili na ta vprašanja, se moramo vrniti v zgodovino k dolgoletnemu sporu, ki je vodil do nastanka karaitskega gibanja.

Kako se je spor začel

V zadnjih stoletjih pred našim štetjem se je v judovstvu razvila nova filozofija. To je bila zamisel, da je Bog dal na gori Sinaj dve postavi, eno pisano in eno ustno.a V prvem stoletju n. š. so obstajala ostra nesoglasja med tistimi, ki so zagovarjali novi nauk, in tistimi, ki so ga zavračali. Farizeji so bili med zagovorniki, saduceji in eseni pa med nasprotniki.

Ravno med tem sporom se je pojavil Jezus iz Nazareta kot obljubljeni Mesija. (Daniel 9:24, 25; Matevž 2:1-6, 22, 23) Jezus se je soočil z vsemi temi nasprotnimi judovskimi stranmi. V razpravljanju z njimi je nasprotoval razveljavljanju Božje Besede zaradi njihovih tradicij. (Matevž 15:3-9) Jezus je tudi učil duhovne resnice na način, na kakršen lahko uči samo Mesija. (Janezov 7:45, 46) Poleg tega so samo Jezusovi učenci dokazovali, da imajo božansko oporo. Postali so poznani kot kristjani. (Dejanja 11:26)

Ko je bil leta 70 n. š. razrušen jeruzalemski tempelj, so bili farizeji edina verska sekta, ki je ostala nedotaknjena. Farizejsko judovstvo je lahko sedaj, ko ni bilo duhovništva, žrtvovanja in templja, uvedlo nadomestila za vse to in dovolilo tradiciji ter razlagam izpodriniti napisano Postavo. To je bila priložnost, da se napišejo nove »svete knjige«. Najprej je nastala Mišna z dodatki in razlagami njihove ustne postave. Pozneje pa so bila dodana še ostala dela in bila poimenovana Talmud. V istem času so tudi odpadniški kristjani začeli kršiti Jezusove nauke. Iz obeh krogov sta tako nastala mogočna religiozna sistema – rabinska oblast na eni in cerkvena na drugi strani.

Zaradi judovskih sporov s poganskim Rimom in pozneje »krščanskim« je bilo središče judaizma prestavljeno v Babilon. Prav tam je bil Talmud izdan v svoji najbolj izpopolnjeni obliki. Čeprav so rabini trdili, da Talmud popolneje razodeva Božjo voljo, pa so mnogi Judje začutili naraščajoči vpliv rabinov in hrepeneli po Božji besedi, razodeti po Mojzesu in prerokih.

Judje v Babilonu, ki so se uprli oblasti rabinov in njihovi veri v ustno postavo, so v drugi polovici osmega stoletja n. š. sprejeli učenega voditelja, imenovanega Anan ben David. Razglašal je, da ima vsak jud pravico do neomejenega preučevanja Hebrejskih spisov kot edinega vira prave religije, neglede na rabinsko razlago ali Talmud. Anan je učil: »Natančno preiskujte Toro [od Boga napisano postavo] in se ne zanašajte na moje mnenje.« Zaradi tega poudarka na Sveto pismo so Ananovi sledilci postali znani po hebrejskem imenu Qa·ra·’ím, ki pomeni »bralci«.

Nasprotje med karaiti in rabini

Kateri so nekateri od karaitskih naukov, ki so povzročili zmedo v rabinskih krogih? Rabini so prepovedali jesti meso in hkrati piti mleko. Rekli so, da je to razlaga ustne postave Druge Mojzesove knjige 23:19, ki pravi: »Ne kuhaj kozliča v matere njegove mleku.« Karaiti pa so nasprotno učili, da ta vrstica pomeni preprosto to, kar piše – nič več in nič manj. Dokazovali so, da so rabinske prepovedi človeškega izvora.

Rabini so glede na razlago Pete Mojzesove knjige 6:8, 9 zahtevali, da morajo judovski možje pri molitvi nositi tefiline in pritrditi mezuzo na podboje vhodnih vrat.b Karaiti so upoštevali ti vrstici samo v prenesenem in simboličnem pomenu, zato so zavrnili takšne rabinske predpise.

V drugih stvareh pa so bili karaiti veliko bolj omejevalni kot rabini. Upoštevajte na primer njihov pogled na Drugo Mojzesovo knjigo 35:3, ki pravi: »Ne zanetite ognja po vseh prebivališčih svojih sobotni dan!« Karaiti so prepovedali pustiti svetilko ali luč goreti, čeprav je bila prižgana pred sabatom.

Še posebno po Ananovi smrti se karaitski voditelji pogosto niso strinjali s stopnjo in vrsto določenih predpisov, njihovo sporočilo pa je bilo velikokrat nejasno. Karaitom je manjkalo enotnosti, ker niso sprejeli enega voditelja, ampak so poudarjali osebno branje in razlaganje Svetega pisma v nasprotju z rabinskim načinom oblasti. Kljub temu pa sta karaitskemu gibanju zrastla priljubljenost in vpliv ter presegla mejo babilonske skupnosti Judov; gibanje se je razširilo tudi po vsem Bližnjem vzhodu. V Jeruzalemu je bilo ustanovljeno celo večje karaitsko središče.

Med devetim in desetim stoletjem n. š. so se karaitski učenjaki odlikovali po izpopolnjenem preučevanju hebrejskega jezika in doživeli neke vrste zlato dobo. Pisane Hebrejske spise so imeli za sveta besedila, ne pa ustna izročila. Nekateri karaiti so postali skrbni prepisovalci Hebrejskih spisov. V resnici so bili karaiti tisti, ki so spodbodli jude k masoretskemu preučevanju Svetega pisma, zaradi česar so se ohranila natančnejša biblijska besedila.

V tem obdobju hitre rasti je karaitsko judovstvo začelo z javnim misijonarskim delom med drugimi judi. To je bila resna grožnja rabinskemu judovstvu.

Kako so se odzvali rabini

Rabini so napadli s silovito vojno besed, s premetenim prilagajanjem in spretnim spreminjanjem poučevanja. Rabinsko judovstvo je v stoletju po Ananovem napadu sprejelo številne karaitske metode. Rabini so z včlenjevanjem karaitskega sloga in metod v svoje govorništvo postali spretnejši v citiranju svetih spisov.

Nesporen voditelj tega besednega boja s karaiti je bil Sadia ben Joseph, ki je v prvi polovici desetega stoletja n. š. postal poglavar judovske skupnosti v Babilonu. Sadijevo glavno delo, The Book of Beliefs and Opinions, je v angleščino prevedel Samuel Rosenblatt, ki je v uvodu dejal: »Čeprav [. . .] je bil v svojem času strokovnjak za Talmud, je [Sadia] sorazmerno malo uporabljal ta vir judovske tradicije, ker je očitno želel poraziti karaite, ki so za veljavno sprejemali samo pisano Postavo, z njihovim lastnim orožjem.«

Rabinsko judovstvo je s posnemanjem Sadia sčasoma dobilo večji nadzor in vpliv. To jim je uspelo tako, da so se ravno prav prilagajali in s tem odvzeli moč karaitskim dokazom. Končni udarec je karaitom zadal Mojzes Maimonides, znan talmudski učenjak iz 12. stoletja. S svojo strpnostjo do karaitov, s katerimi je živel v Egiptu, kakor tudi s prepričljivim učenjaškim slogom si je pridobil njihovo občudovanje in tako oslabil vlogo njihovega lastnega vodstva.

Karaitsko gibanje izgublja zagon

Brez enotnosti in dobro organiziranega odpora je karaitsko gibanje izgubilo zagon in sledilce. Sčasoma so karaiti prilagodili svoje poglede in načela. Leon Nemoy, avtor, ki je pisal o karaitskem delovanju, zapiše takole: »Čeprav je bil Talmud teoretično prepovedan, je bilo mnogo talmudskega gradiva neopazno priključenega v karaitsko izvajanje postave in med njihove navade.« V bistvu so karaiti zgrešili svoj prvotni namen in privzeli večino rabinskega judovstva.

V Izraelu še vedno živi okoli 25.000 karaitov. Nekaj tisoč jih lahko najdemo še v drugih državah, predvsem v Rusiji in Združenih državah. Sedaj imajo svoja ustna izročila in se razlikujejo od prvih karaitov.

Kaj se lahko naučimo iz zgodovine karaitov? To, da je zelo nevarno ,zavračati zapoved Božjo zaradi izročila‘. (Matevž 15:6) Da bi bili osvobojeni obremenilnih človeških tradicij, potrebujemo točno znanje Svetega pisma. (Janez 8:31, 32; 2. Timoteju 3:16, 17) Da, tisti, ki si prizadevajo spoznati Božjo voljo in jo izvajati, se ne zanašajo na človeške tradicije. Namesto tega raje marljivo raziskujejo Biblijo in uporabljajo koristne napotke Božje navdihnjene Besede.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 30]

Skupina karaitov

[Vir slike]

Iz knjige The Jewish Encyclopedia, 1910