Sama, a nikoli zapuščena

PRIPOVEDUJE ADA LEWIS

Vedno sem bila bolj samotarska. Pri vsem, kar delam, sem tudi zelo odločna – drugi včasih temu rečejo trmasta. Vem, kako lahko je govoriti naravnost, brez olepševanja; ta lastnost mi je leta povzročala težave.

TODA hvaležna sem Bogu Jehovu, da me zaradi mojih osebnostnih napak ni zavrgel. S preučevanjem njegove Besede sem lahko oblikovala svojo osebnost in tako služila v prid njegovih kraljestvenih interesov kakšnih 60 let. Od otroštva sem bila ljubiteljica konj, in ker mi je Bog pomagal krotiti mojo nekakšno primes svojeglavosti, me je to vedno spomnilo, kako se dá z uzdo voditi konja.

Rojena sem bila leta 1908, blizu lepega modrega jezera pri Mount Gambieru v Južni Avstraliji. Starši so imeli mlečno farmo. Od osmih otrok sem bila najstarejša hči. Oče nam je umrl, ko smo bili še čisto majhni. Tako je name prešlo veliko obveznosti glede vodenja farme. Starejša brata sta morala namreč delati drugje, da bi lahko prinašala družini dohodek. Življenje na farmi je bilo zahtevno, treba je bilo trdo delati.

Prvi stik z biblijsko resnico

Naša družina je obiskovala prezbiterijansko cerkev, bili smo redni, dejavni člani. Postala sem učiteljica v nedeljski šoli. Zelo resno sem vzela odgovornost, da otroke učim, kar sem verjela, da je duhovno in moralno pravilno.

Leta 1931 mi je umrl dedek. Med njegovim premoženjem je bilo tudi več knjig, ki jih je napisal J. F. Rutherford, takratni predsednik Watch Tower Societyja. Začela sem brati Harfo Božjo in Stvarjenje. Več ko sem prebrala, bolj sem bila osupla, saj sem spoznala, da Biblija ni podpirala veliko stvari, v katere sem verjela in o njih učila otroke.

Kakšen šok je bil zame, ko sem spoznala, da človekova duša ni nesmrtna, da večina ljudi, ko umre, ne gre v nebesa, in da se hudobni ne mučijo večno v peklenskem ognju. Bila sem tudi zbegana, ko sem izvedela, da tedensko držanje sabata ni krščanska zahteva. Odločiti sem se torej morala o resni zadevi: ali naj ostanem pri tradicionalnih naukih krščanstva ali naj se pričnem učiti biblijsko resnico. Nisem potrebovala veliko časa, da sem se odločila pretrgati vse stike s prezbiterijansko cerkvijo.

Sedaj pa res sama

Moja družina, prijatelji in prejšnji cerkveni znanci so bili vse prej kot zadovoljni, ko sem jim naznanila, da nameravam zapustiti cerkev in nič več učiti v nedeljski šoli. In ko so odkrili, da sem se zapletla s tako imenovanimi ljudmi sodnika Rutherforda, je to le še prililo olja na ogenj strastnemu opravljanju. Niso me ravno izgnali, a večina moje družine in bivših prijateljev je bila do mene hladna, če povem omiljeno.

Več ko sem preučevala in preverjala navedene svetopisemske stavke v knjigah, ki sem jih brala, bolj sem spoznavala, da moram javno oznanjevati. Uvidela sem, da je oznanjevanje Jehovovih prič po hišah del njihove javne službe. Vendar takrat v našem območju ni bilo še nobenega Pričevalca. Tako me ni nihče spodbujal, niti pokazal, kako naj dobro vest o Kraljestvu oznanjujem. (Matevž 24:14) Počutila sem se tako zelo sama.

Toda biblijska zapoved, naj oznanjujemo drugim, mi je kar naprej zvenela v ušesih, zato sem se odločila, da res moram nekako pričeti. Veliko sem molila in nato sklenila, da bom kar začela obiskovati domove in jim pač povedala, kaj sem izvedela pri svojih preučevanjih, ter jim te stvari poskušala pokazati v njihovi Bibliji. Najprej sem se oglasila na domu mojega bivšega upravitelja nedeljske šole. Njegov ledeni odziv in negativne pripombe glede tega, da sem zapustila cerkev, brez dvoma ni bil preveč spodbuden začetek. A ko sem odšla od njegovega stanovanja ter še naprej obiskovala druge domove, sem čutila topel žar in nenavadno notranjo moč.

Res je, da mi niso odkrito nasprotovali, toda zelo me je osupnilo, kako so bili moji bivši cerkveni prijatelji na splošno ravnodušni, ko sem se oglasila pri njih. Na moje presenečenje in razočaranje mi je najhuje nasprotoval starejši brat, kar me je spomnilo na Jezusove besede: »Izdajali vas pa bodo celo roditelji in bratje in sorodniki in prijatelji, [. . .] in sovražili vas bodo vsi zavoljo imena mojega.« (Lukež 21:16, 17)

Že zelo zgodaj sem postala izkušena jahačica, zato sem se odločila, da bi bilo najbolje kar na konju obiskovati ljudi, saj se tako do njih najhitreje pride. To mi je omogočilo, da sem lahko dosegla oddaljenejše predele v bližnjem podeželskem področju. Toda nekega popoldneva je mojemu konju na spolzkih tleh spodrsnilo, posledica pa je bila, da sem imela hud zlom lobanje. Nekaj časa so se bali, da ne bom preživela. Po tem padcu sem se, če so bile ceste spolzke, raje vozila z gigom kakor jezdila.a

Stik z organizacijo

Nekaj časa po nesreči je območje Mount Gambier obiskala skupina polnočasnih oznanjevalcev, sedaj jim rečemo pionirji. Tako sem lahko prvič iz oči v oči govorila s soverniki. Preden so odšli, so me spodbudili, naj pišem podružnici Watch Tower Societyja in poizvem, kako bi lahko bolj organizirano javno oznanjevala.

Pisala sem Skupnosti in nato dobila knjige, knjižice in tiskano oznanjevalsko kartico, s katero sem se predstavila pri vratih. Ker sem bila po pismih v stiku s podružnico, se mi je zdelo, da sem svojim duhovnim bratom in sestram nekoliko bliže. Toda ko je skupina pionirjev odšla in se premaknila v sosednje mesto, sem se počutila bolj sama kot sploh kdaj prej.

Zaradi mojih rednih vsakodnevnih pričevalskih obhodov, večinoma s konjem in gigom, so me v območju dobro poznali. Pri vsem tem sem lahko opravljala svoje delo na farmi. Takrat je moja družina že nehala nasprotovati temu urniku, tudi vmešavati se ni več poskušala. Štiri leta sem tako služila kot osamljena, nekrščena oznanjevalka dobre vesti.

Kongres in končno krst

Aprila 1938 je Avstralijo obiskal brat Rutherford. Duhovščina je močno nasprotovala, zato je prišlo do razveljavitve dogovora s sydneyjsko mestno dvorano. Vendar so v zadnjem trenutku dobili dovoljenje, da uporabijo športni stadion. Nasilna sprememba načrtov se je pravzaprav pokazala kot koristna, saj se jih je na večji športni stadion lahko zbralo mnogo tisoč več. Prišlo jih je kakšnih 12.000; zdi se, da je mnogim zanimanje zbudilo nasprotovanje shodu, ki ga je podpihovala duhovščina.

Zaradi obiska brata Rutherforda je bil večdnevni kongres tudi v bližnjem sydneyjskem predmestju. Tam sem končno simbolizirala svojo posvetitev Bogu Jehovu s krstom v vodi. Ali si lahko predstavljate, kako vesela sem bila, ko sem bila navsezadnje le lahko zbrana s stotinami svojih bratov in sester z vsega prostranega avstralskega kontinenta?

Nazaj v Mount Gambier

Ko sem se vrnila domov, sem se počutila grozno sama, a bila sem bolj kot kdaj prej odločena, da v kraljestvenem delu storim vse, kar lahko. Kmalu sem se seznanila z družino Agnew – Hughom, njegovo ženo in njunimi štirimi otroki. Živeli so v mestu Millicent, samo 50 kilometrov od Mount Gambiera. Tako sem s konjem in gigom potovala 50 kilometrov v eno smer, da sem z njimi vodila redni biblijski pouk. Ko so zaživeli po resnici, nisem bila več tako osamljena.

Ne dolgo zatem smo bili formirani v skupino za organizirano pričevanje. Razveseljivo je, da se je potem začela zanimati tudi moja mati in se mi pridružila pri 100 kilometrov dolgem krožnem potovanju na preučevanje z novo ustanovljeno skupino. Od takrat dalje je mati vedno spodbujala in pomagala, čeprav je minilo kar nekaj let, preden se je krstila. Tedaj nisem bila več osamljena!

Iz naše majhne skupine so izšli štirje pionirji – tri dekleta iz družine Agnew: Crystal, Estelle in Betty; ter jaz. Kasneje, v zgodnjih 50-ih, so vsa tri dekleta obiskala Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead. Kot misijonarke so jih dodelili v Indijo in na Šrilanko, kjer še vedno zvesto služijo.

Januarja 1941 so delovanje Jehovovih prič v Avstraliji prepovedali. Hitro smo ukrepali. Vse, kar smo uporabljali v službi – literaturo, prenosne gramofone, posneta biblijska predavanja itn. – smo dali v velik pločevinast zaboj. Tega smo nato dali v lopo in, da smo ga skrili, pripeljali tudi poln voz sena.

Kljub prepovedi smo še naprej oznanjevali po hišah, toda previdno. Ko smo govorili s stanovalci, smo uporabljali samo Biblijo. Revije in knjižice sem skrila pod sedlo svojega konja in jih pokazala le, kadar sem odkrila pristno zanimanje za kraljestveno sporočilo. Končno so junija 1943 prepoved odpravili in spet smo lahko prosto ponujali literaturo.

Nove naloge

Leta 1943 sem se dala na razpolago za pionirko. Leto zatem sem zapustila Mount Gambier zaradi druge naloge. Najprej so me povabili, naj kratek čas služim v Skupnostini podružnici v Strathfieldu. Nato so mi zaporedoma dodelili področja v majhnih mestih v južnem delu Novega Južnega Walesa in zahodnem delu Victorie. Ena od dobljenih nalog, pri kateri sem bila duhovno najbolj poplačana, je bilo področje v veliki občini v mestu Melbourne. Ker sem prišla iz malega podeželskega mesta, sem se ob služenju tam veliko naučila.

Na mojem področju v nižjem delu gorovja Gippsland, območje Victorie, sva s pionirsko spremljevalko Helen Crawford vodili mnogo biblijskih poukov in bili kmalu priče ustanovitvi občine. V tisto območje je spadalo veliko podeželsko področje. Za prevoz sva imeli staro, nezanesljivo motorno vozilo. Včasih sva se z njim vozili, a velikokrat sva ga morali potiskati. Kako sem si takrat želela konja! Kdaj pa kdaj sem lahko resnično rekla: »Vse (razen Kraljestva) bi dala za konja!« V večini mest v tem območju so danes močne občine in lepe kraljestvene dvorane.

Leta 1969 sem dobila področje v Canberri, glavnem mestu Avstralije. Oznanjevanje v tem kraju je bilo slikovito, stalno smo bili pred izzivi, saj smo pogosto prišli v stik z mnogimi tujimi poslaništvi. Še vedno služim tu, toda zadnja leta sem svoje pričevanje osredotočila na industrijsko področje mesta.

Leta 1973 sem imela prednost, da sem bila navzoča na velikih kongresih v Združenih državah Amerike. Drug višek mojega življenja je bil leta 1979, ko sem bila kongresni delegat in sem potovala v Izrael ter Jordanijo. Obiskati resnične kraje, omenjene v Bibliji, in razmišljati o dogodkih, ki so se tam zgodili, je bilo res nekaj ganljivega. Lahko sem okusila, kako je, če plavaš v Mrtvem morju, v njegovih gostih, slanih vodah. Ko smo obiskali kraj Petra v Jordaniji, sem ponovno lahko jahala. Ob tem sem se spomnila tistih zgodnjih dni, ko so mi prav konji omogočili, da sem lahko s kraljestvenim sporočilom dosegla raztresena in podeželska področja.

Neprekinjena polnočasna služba

Kljub letom sem si želela nadaljevati s polnočasno službo, in to mojo željo so ohranjale živo takšne posebne priprave, kot je Šola pionirske službe in pionirski sestanki pred okrajnimi zbori, kakor tudi nenehne spodbude potujočih nadzornikov. Prav res lahko rečem, da je Jehova prijazno poskrbel, da so dnevi moje samote stvar preteklosti.

Sedaj sem stara 87 let. Po kakšnih 60-ih letih služenja Jehovu lahko spodbudim druge, ki morda tudi govorijo naravnost, brez olepševanja, in so zelo neodvisni: Vedno se podrejajte Jehovovemu vodstvu. Naj nam Jehova pomaga krotiti našo neposrednost in naj nas stalno spominja, da nas ne bo nikoli zapustil, čeprav se morda velikokrat počutimo same.

[Podčrtne opombe]