Kaj vas spodbuja k temu, da služite Bogu

»Ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje in iz vse moči svoje.« (MARKO 12:30)

1., 2. Kaj razveseljivega so Jehovove priče dosegli pri oznanjevanju?

O PRAVI vrednosti kakega avtomobila ne odloča le njegov videz. Res ga barva lahko na zunaj polepša in morda prijetna oblika pritegne možnega kupca, toda veliko večjega pomena je tisto, kar se ne opazi na prvi pogled: motor, ki poganja vozilo, pa tudi vse druge naprave, ki uravnavajo njegovo delovanje.

² Podobno je s kristjanovo službo Bogu. Jehovove priče so polni pobožnih del. Vsako leto porabijo več kot milijardo ur za to, da oznanjujejo dobro vest o Božjem kraljestvu. Vodijo milijone biblijskih poukov; tistih, ki se krstijo, pa je že nekaj sto tisoč. Če ste tudi vi oznanjevalec dobre vesti, potem ta razveseljiva statistika zajema tudi vaš delež, pa čeprav je ta navidez majhen. In prepričani ste lahko, da »Bog ni krivičen, da bi pozabil delo vaše in ljubezen, ki ste jo pokazali do imena njegovega«. (Hebrejcem 6:10)

3. Na kaj bi morali biti kristjani poleg del še pozorni in zakaj?

³ Pa vendar se prava vrednost službe, bodisi skupine ali posameznika, ne meri le s številkami. Kot je dejal Samuel »gleda [človek], kar je pred očmi, GOSPOD pa gleda v srce«. (1. Samuelova 16:7) Pri Bogu torej šteje to, kakšni smo v notranjosti. Res je, dela so bistvena. Dela iz pobožne predanosti polepšajo Jehovov nauk in privlačijo morebitne učence. (Matevž 5:14-16; Titu 2:10; 2. Petrov 3:11) Vseeno pa ne povedo vsega. Tudi efeška občina se je lahko pohvalila z dobrimi deli, kljub temu pa je vstali Jezus imel razlog, da je bil nad njo zaskrbljen. »Vem za dela tvoja,« ji je rekel. »Toda imam zoper tebe, da si opustil prvo ljubezen svojo.« (Razodetje 2:1-4)

4. a) Kako se lahko naša služba Bogu sprevrže zgolj v nekakšen obvezni ritual? b) Zakaj se je treba preiskovati?

⁴ Preži namreč nevarnost. Naša služba Bogu bi se lahko sčasoma sprevrgla v nekakšen obvezen ritual. Neka kristjanka je to takole opisala: »Hodila sem sicer na oznanjevanje, na shode, preučevala in molila, toda vse to sem delala zgolj avtomatično in pri tem nisem ničesar občutila.« Božje služabnike je treba prav gotovo pohvaliti, kadar se razdajajo, čeprav so ‚pobiti‘ ali »potrti«. (2. Korinčanom 4:9; 7:6, EI) Pa vendar moramo, ko nam krščanska pot postane zgolj navada, pogledati v svojo notranjost, simbolično rečeno, pregledati moramo svoj motor. Celo najboljši avtomobili potrebujejo redno vzdrževanje. Podobno se mora tudi vsak kristjan redno preiskovati. (2. Korinčanom 13:5) Drugi sicer lahko vidijo naša dela, ne morejo pa sprevideti, kaj je vzrok zanje. Zato bi se moral vsak med nami sam vprašati: Kaj me spodbuja k temu, da služim Bogu?

Kaj ovira prave nagibe

5. Za katero zapoved je Jezus dejal, da je od vseh prva?

⁵ Jezus je, ko so ga vprašali, kateri od zakonov, danih Izraelcem, je prvi od vseh, navedel zapoved, ki ni poudarjala zunanjega videza, temveč notranji nagib: »Ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje in iz vse moči svoje.« (Marko 12:28-30) Jezus je s tem pokazal, naj bi bila gonilna sila naše službe Bogu – ljubezen.

6., 7. a)Kako je Satan neopazno napadel družino in zakaj? (2. Korinčanom 2:11) b) Kako lahko vzgoja vpliva na človekovo stališče do božje oblasti?

⁶ Satan pa nas hoče pri razvijanju te pomembne lastnosti, ljubezni, ovirati. Ena od metod, s katerimi skuša to doseči, je ta, da napada družino. Zakaj? V njej se namreč oblikujejo naši prvi in zvečine trajni vtisi o ljubezni. Satan dobro pozna biblijsko načelo, da lahko tisto, kar se človek nauči v otroštvu, vpliva nanj tudi, ko odraste. (Pregovori 22:6) Zato nam že zgodaj skuša neopazno pokvariti zasnovo ljubezni. In Satan je lahko kot »bog tega sveta« zadovoljen z uresničevanjem svojih nakan, saj mnogi otroci odraščajo v domovih, ki so, namesto ljubeče zavetje, bojišča, polna bridkosti, jeze in preklinjanja. (2. Korinčanom 4:4; Efežanom 4:31, 32; 6:4, podčrtna opomba v NW; Kološanom 3:21)

⁷ V knjigi Izgrajuj srečno družinsko življenje beremo, da lahko način, kako oče opravlja svojo starševsko nalogo, »močno vpliva na otrokovo poznejše stališče do avtoritete, tako človeške kot Božje«.a Kristjan, ki je odraščal pod trdo roko strogega očeta, priznava: »Ubogati Jehova ni zame prav nič težkega, ljubiti ga, to pa je zame veliko težje.« Poslušnost je seveda nujna, saj je v Božjih očeh »pokorščina [. . .] boljša nego daritev«. (1. Samuelova 15:22) Toda kaj nam vseeno lahko pomaga premakniti se iz gole poslušnosti Jehovu in do njega razviti ljubezen, ki nas bo potem gnala, da ga bomo častili?

»Kristusova ljubezen nas sili«

8., 9. Kako bi morala Jezusova odkupna žrtev vzbuditi v nas ljubezen do Jehova?

⁸ K temu, da razvijamo do Jehova ljubezen iz vsega srca, nas najbolj spodbuja to, da cenimo odkupno žrtev Jezusa Kristusa. »Božja ljubezen do nas se je razodela tako, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem.« (1. Janezov 4:9, EI) Ko to dejanje ljubezni enkrat doumemo in cenimo, ona kar sama privre iz nas. »Mi [. . .] ljubimo, ker nas je on [Jehova] prvi ljubil.« (1. Janezov 4:19)

⁹ Jezus je voljno sprejel nalogo Rešitelja človeštva. »V tem smo spoznali ljubezen, da je on dal življenje za nas.« (1. Janezov 3:16; Janez 15:13) Na to Jezusovo požrtvovalno ljubezen pa bi se morali odzvati s hvaležnostjo. Naj to ponazorimo. Zamislite si, da vas je nekdo rešil pred utopitvijo. Ali bi lahko šli kar domov, se posušili in enostavno pozabili na vse? Prav gotovo ne! Do vašega rešitelja bi čutili nekakšen dolg. Saj bi mu končno dolgovali življenje. Ali morda Bogu Jehovu in Jezusu Kristusu dolgujemo kaj manj? Brez odkupnine bi se vsi, če tako rečemo, utopili v grehu in smrti. Tako pa se nam zaradi tega velikega dejanja ljubezni obeta večno življenje na rajski zemlji. (Rimljanom 5:12, 18; 1. Petrov 2:24)

10. a) Kako lahko pustimo, da odkupnina vpliva na nas? b) Kako nas Kristusova ljubezen sili?

¹⁰ Globoko razmišljajte o odkupnini. Pustite, da vpliva na vas, kakor je to storil Pavel: »Kolikor pa sedaj živim v mesu, živim v veri Sinu Božjega, ki me je ljubil in dal samega sebe zame.« (Galatom 2:20) Takšno premišljevanje bo vzbudilo iskrene nagibe, saj je Pavel Korinčanom takole pisal: ‚Kristusova ljubezen nas sili, ker je za vse umrl zato, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več sebi, ampak tistemu, ki je zanje umrl in vstal.‘ (2. Korinčanom 5:14, 15, EI) V The Jerusalem Bible beremo, da nas Kristusova ljubezen »premaguje«. Ko tako motrimo Kristusovo ljubezen, nas to sili, močno gane, celo premaga. Pride nam do srca in nas navede na dejanja. Tako je, kot to z drugimi besedami pove J. B. Phillipsov prevod: »Glavni vir naših dejanj je Kristusova ljubezen.« Nobeni drugi nagibi ne rodijo v nas trajnih sadov. To lahko spoznamo iz primera farizejev.

»Varujte se kvasu farizejev«

11. Opišite, kako so farizeji gledali na verska opravila.

¹¹ Farizeji so bogočastje oropali vsega veselja. Namesto da bi spodbujali ljubezen do Boga, so kot merilo duhovnosti poudarjali dela. S podrobnimi pravili so bili tako prevzeti, da so bili na zunaj sicer videti pravični, toda znotraj so bili »polni mrtvaških kosti in vse nesnage«. (Matevž 23:27)

12. Kako so farizeji, potem ko je Jezus ozdravil nekega moškega, pokazali, da so zakrknjenega srca?

¹² Jezus je nekoč sočutno ozdravil moškega, ki je imel posušeno roko. Kako srečen je moral biti ta človek, saj je bil v trenutku ozdravljen bolezni, ki mu je prav gotovo povzročala nemalo telesnih in čustvenih težav! Pa vendar farizeji niso z njim delili te radosti. Namesto tega so se spuščali v tehnične posameznosti, češ da je Jezus pomagal v soboto. S takšnimi razlagami Postave so bili tako zaposleni, da so popolnoma zgrešili duh, ki ga je odsevala. Nič čudnega, da je bil Jezus »žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src«. (Marko 3:1-5, EI) Učence pa je posvaril: »Varujte se kvasu farizejev in saducejev!« (Matevž 16:6) V naše dobro so ta njihova dela in stališča razgaljena v Bibliji.

13. Kaj se lahko naučimo iz primera farizejev?

¹³ Iz tega primera farizejev se lahko naučimo, da moramo na dela razumno gledati. Ta so seveda nujna, saj je »vera brez del mrtva«. (Jakob 2:26) Vendar pa se nepopolni ljudje nagibamo k temu, da druge sodimo po tem, kar delajo, namesto po tem, kar so. Včasih morda tako sodimo tudi sebe. Dela nas lahko čisto prevzamejo, kot da edino to kaže, kako duhovni smo. Lahko bi pozabili, kako pomembno je preiskovati svoje nagibe. (Primerjaj 2. Korinčanom 5:12.) Sprevržemo se lahko v ljudi, ki se togo oklepajo pravil, ‚ki precejajo komarje, velbloda pa požirajo‘, poslušajo sicer črko zakona, zgrešijo pa njegov namen. (Matevž 23:24)

14. Kako so bili farizeji podobni umazanemu kozarcu oziroma skledi?

¹⁴ Farizeji nečesa niso mogli doumeti: namreč, če ima človek rad Jehova, potem dela pobožne predanosti pridejo kar sama od sebe. Duhovnost se od znotraj širi navzven. Jezus je farizeje zaradi njihovega zmotnega mišljenja močno ožigosal. Rekel jim je: »Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci! da čistite kozarec in skledo odzunaj, znotraj pa sta polna ropa in nezmernosti. Slepi farizej! očisti poprej kozarec in skledo znotraj, da bodeta čista tudi zunaj.« (Matevž 23:25, 26)

15. Povejte zglede, ki pokažejo, da Jezus vidi tudi tisto, kar se skriva za zunanjostjo.

¹⁵ Zunanji videz kozarca, sklede, pa tudi zgradbe še ne pove vsega. Jeruzalemski tempelj, denimo, je Jezusove učence zaradi svoje lepote navdajal z velikim spoštovanjem, Jezus pa ga je zaradi vsega, kar se je v njem dogajalo, imenoval ‚razbojniška jama‘. (Marko 11:17; 13:1) Tako kakor je bilo s templjem, pa je, kot kaže spričevalo tako imenovanega krščanstva, tudi z milijoni, ki pravijo, da so kristjani. Jezus je povedal, da bo nekatere od tistih, ki v njegovem imenu delajo ‚čudeže‘ obsodil, da ‚delajo krivico‘. (Matevž 7:22, 23) Čisto drugače pa je dejal za vdovo, ki je v templju darovala skoraj nepomemben znesek: »Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. [. . .] Ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za svoje preživljanje.« (Marko 12:41-44, EI) Protislovna sodba? Še malo ne. Jezus je obakrat odseval Jehovovo gledišče. (Janez 8:16) Videl je nagibe, ki so se skrivali za deli, in v skladu s tem sodil.

»Vsakemu po njegovi zmožnosti«

16. Zakaj nam svoje dejavnosti ni treba stalno primerjati z dejavnostjo drugih kristjanov?

¹⁶ Če so naši nagibi pravi, se nam ni treba stalno z nekom primerjati. Malo dobrega denimo dosežemo, če si prizadevamo na oznanjevanju preživeti toliko časa, kolikor neki drug kristjan, ali pa doseči enak uspeh, kakor ga v tej službi on. Jezus je namreč rekel, naj Jehova ljubimo z vsem svojim srcem, razumom, dušo in močjo, ne pa s srcem, z razumom, dušo in močjo koga drugega. Ljudje imamo pač različne zmožnosti, moči in okoliščine. Če vam razmere dovoljujejo, vas bo ljubezen navedla, da boste v službi preživeli več časa, morda celo kot polnočasni pionirski služabniki. Če pa se bojujete s kakšno boleznijo, morda v tej službi preživite manj časa, kakor bi radi. Toda naj vam to ne vzame poguma. Zvestoba Bogu se ne meri z urami. Če imate čiste nagibe, ste lahko veseli. Pavel je namreč napisal: »Vsakdo naj presodi svoje lastno ravnanje in tako bo pridržal lastno hvalo zase, ne pa da bi se primerjal z drugim.« (Galatom 6:4, EI)

17. Na kratko s svojimi besedami povejte prispodobo o talentih.

¹⁷ Oglejmo si Jezusovo prispodobo o talentih, ki je zapisana v Matevževem evangeliju 25:14-30. Neki človek se je odpravljal na pot, zato je poklical k sebi sužnje in jim izročil svoje premoženje. »Enemu [je dal] pet talentov, drugemu pa dva, a drugemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti.« Kaj pa je ta gospodar našel, ko se je vrnil, da bi s sužnji napravil obračun? Suženj, ki je dobil pet talentov, jih je pridobil še pet. Podobno je suženj, ki je dobil dva, pridobil še druga dva. Tisti, ki je dobil en talent, pa je tega zakopal v zemljo in ni naredil ničesar, da bi povečal gospodarjevo bogastvo. In kako je položaj presodil gospodar?

18., 19. a) Zakaj gospodar ni primerjal sužnja, ki mu je dal dva talenta, s sužnjem, kateremu jih je dal pet? b) Kaj se iz prispodobe o talentih lahko naučimo glede pohval in primerjav? c) Zakaj je tretji suženj negativno razmišljal?

¹⁸ Najprej poglejmo, kako je bilo s sužnjema, ki sta dobila eden pet, drugi pa dva talenta. Obema je gospodar rekel: »Dobro, vrli in zvesti hlapec [suženj, NW].« Ali bi sužnju, kateremu je dal pet talentov, to rekel, če bi pridobil le dva? Malo verjetno! Po drugi strani pa tistemu sužnju, ki je pridobil dva talenta, ni rekel: ,Zakaj jih nisi pridobil pet? Poglej, koliko mi jih je tvoj tovariš pridobil!‘ Sočutni gospodar, ki je predstavljal Jezusa, ni delal primerjav. Talente je pač razdelil »vsakemu po njegovi zmožnosti«, zato od njiju ni pričakoval več, kot sta zmogla dati. Oba je enako pohvalil, saj sta oba iz vse duše delala za svojega gospodarja. Iz tega se lahko vsi nekaj naučimo.

¹⁹ Tretjega sužnja pa gospodar seveda ni pohvalil. Namesto tega ga je dal vreči v zunanjo temo. Ker je dobil le en talent, se od njega ni pričakovalo, da pridobi toliko kot suženj, ki jih je dobil pet. Toda niti poskusil ni! Razmišljal je negativno, to pa zato, ker je bil po srcu ‚hudoben in len‘, kar je tudi odkrivalo, da gospodarja ni imel kdove kako rad.

20. Kako Jehova gleda na naše omejitve?

²⁰ Jehova od nas pričakuje, da ga ljubimo iz vse moči, in kako ogreje srce, ko vemo, da »on pozna, kakšna stvar smo, spominja se, da smo prah«! (Psalm 103:14) V knjigi Pregovori 21:2 beremo, da ‚Jehova tehta srca‘ – ne pa statistik. On razume vse naše omejitve, bodisi denarne, telesne, čustvene bodisi kakšne druge, nad katerimi nimamo moči. (Izaija 63:9) Hkrati pa od nas pričakuje, da vse možnosti, ki jih morda imamo, čimbolj izkoristimo. Čeprav je Jehova popoln, pa ni perfekcionist, ko se ukvarja z nepopolnimi častilci. V svojem ravnanju ni nerazumen, niti ni nerealen pri svojih pričakovanjih.

21. Kateri dobri rezultati bodo sledili, če nas bo v službi Bogu gnala ljubezen?

²¹ Ljubiti Jehova iz vsega svojega srca, duše, uma in moči je vredno »več od vseh žgalnih žrtev in daritev«. (Marko 12:33) Če nas žene ljubezen, potem bomo v Božji službi naredili vse, kar moremo. Peter je namreč napisal, da nas božje lastnosti skupaj z ljubeznijo, če jih imamo ‚in v njih napredujemo, ne bodo pustile nedejavne in brez sadov za spoznavanje našega Gospoda Jezusa Kristusa‘. (2. Petrov 1:8, EI)

[Podčrtne opombe]

Da ponovimo

◻ Katera gonilna sila bi se morala skrivati za našo službo Bogu?

◻ Kako nas Kristusova ljubezen sili, da služimo Jehovu?

◻ Česa, kar je prevzelo farizeje, se moramo ogibati?

◻ Zakaj ni modro naše službe primerjati s službo drugih kristjanov?

[Slika na strani 16]

Ljudje imamo različne zmožnosti, moči in okoliščine