»Prodajanje soli« v Mozambiku

FRANCISCO COANA, član mozambiškega deželnega odbora, je deset let preživel v »prevzgojnih taboriščih«. Pripoveduje svoje doživetje: »Vedel sem, da bomo tu kar nekaj časa, zato sem okrajnega nadzornika vprašal, ali lahko nadaljujem z rednim pioniranjem. Toda kako bom zmožen v taboru, kjer je bil skoraj vsak Jehovova priča, javni službi posvetiti dovolj časa? Odgovoril sem, da bi šel ven, v 47 kilometrov oddaljeno mesto Milange, da bi poiskal ljudi, katerim bi oznanjeval.

Čeprav nam uradno ni bilo dovoljeno zapuščati taborišča, pa to pravilo ni bilo strogo uveljavljeno. Spominjam se, da sem odšel v goščavo, pokleknil in molil za možnost, da oznanjujem krajevnim ljudem. Jehova je kmalu odgovoril.

Navezal sem stik z možem, ki je imel kolo, in z njim sklenil sporazum. Strinjal se je, da mi bo, če obdelam njegovega tri četrtine hektarja zemlje preden pride dež, za plačilo dal to kolo. Tako sem vsako jutro preživel v obdelovanju njegovih polj. Jehova je ta dogovor blagoslovil, saj sem nazadnje prejel kolo.

Rezultat je bil, da sem lahko prišel do velikega mesta Milange in na tem plodnem področju učinkovito nadaljeval s pioniranjem. Ker je bilo naše delo prepovedano, sem si moral izmisliti načrt, kako ljudi seznaniti z resnico. Vzel sem nekaj soli v vreči in se je lotil prodajati, knjige in revije pa sem imel skrite pod srajco. Namesto da bi sol prodajal po 5 metikalov, sem zvišal na 15 metikalov. (Če bi bila prepoceni, bi jo ljudje vso pokupili in ne bi je več imel za prodajo v namen oznanjevanja!) Moji pogovori so bili nekako takšni:

,Dober dan! Danes prodajam sol.‘

,Koliko stane?‘

,Petnajst metikalov.‘

,Ne, ne. To je mnogo predrago!‘

,Da, strinjam se, draga je. A če mislite, da je draga sedaj, malo počakajte, kajti v prihodnosti bo še veliko dražja. Ali ste vedeli, da je bilo to v Bibliji napovedano?‘

,Tega v svoji Bibliji nikoli nisem bral.‘

,Res, tam piše. Prinesite svojo Biblijo, naj vam pokažem.‘

S tem je pogovoru sledila uporaba njegove Biblije, tako je moja lahko ostala skrita pod srajco. Opozoril sem na 6. poglavje Razodetja, glede kritičnih časov in pomanjkanja hrane. Če sem zaznal ugoden odziv, sem vzel ven Resnico, ki vodi do večnega življenja ali Dobro vest, ki osrečuje in pričel pravi biblijski pouk.

Rezultat je bil, da sem v Milangu lahko osnoval skupino s 15 interesenti. Toda ni bilo dolgo, ko so oblasti opazile našo dejavnost. Nekega dne, ko sem ravno vodil biblijski pouk, je vdrla policija in nas aretirala. Vse nas, tudi male otroke te družine, so odpeljali v krajevni zapor. Po mesecu dni tam, so nas vse zopet poslali nazaj v taborišče.«

Ta doživetja pa niso zmanjšala gorečnosti naših bratov. Ravno nasprotno, Francisco in njegova družina, skupaj s tisoči njihovih bratov, ki so bili v taborišču, sedaj v Mozambiku častijo in oznanjujejo v svobodi.